"Slovenija ima strukturno dober sistem, ki ga je treba posodobiti, da bo lahko odgovarjal na izzive moderne družbe. Vsa politika se načeloma strinja o pomenu osnovne zdravstvene dejavnosti, problem pa je, ko jo je treba konkretno podpreti," poudarja dekan medicinske fakultete v Ljubljani Igor Švab, ki dodaja, da pogoste spremembe na čelu ministrstva za zdravje zagotovo niso v korist temu, da bi dosegli dolgoročne cilje v zdravstvu.
Na čelu ministrstva za zdravje se je v 14 slovenskih vladah zvrstilo kar 20 zdravstvenih ministrov, nekateri med njimi so ministrski stolček zasedali večkrat. Božidar Voljč, trenutni predsednik komisije za medicinsko etiko, je bil minister v treh vladah, ki so krojile zdravstveno politiko na začetku samostojne Slovenije. Prav tako je v treh vladah na vrhu zdravstvenega ministrstva sedel tudi Tomaž Gantar, nazadnje v trenutni vladi Janeza Janše, a je z mesta predčasno odstopil. Dušan Keber in Andrej Bručan sta bila medtem v dveh vladah. Med menjavami zdravstvenih ministrov pa so zdravstveni resor vodili tudi trije predsedniki vlad: Alenka Bratušek, Marjan Šarec, v času zadnje vlade pa tudi trenutni premier Janez Janša.
Vsi so na položaju nastopili s svojimi predlogi in načini, kako se rešiti iz zdravstvene krize. A spremembe so bile večinoma le korekcijske. "Prepogosto gasimo požare in zato ni možno izpeljati dolgoročnih sprememb," meni Švab.
Spremenljiva demografska slika medtem poudarja potrebo po strukturnih reformah. Slovenija je namreč ena od držav EU z najhitreje starajočim prebivalstvom, pri javnem financiranju zdravstvenega sistema pa se zanaša skoraj izključno na prispevke iz plač. Delež prebivalcev, ki so starejši od 65 let, znaša po podatkih Statističnega urada Slovenije že 20,7 odstotka, pričakovana življenjska doba pa je lani v Sloveniji znašala več kot 80 let. Ob tem je slovenski zdravstveni sistem precej centraliziran, ministrstvo za zdravje pa je odgovorno za zakonodajo, načrtovanje, izvajanje in urejanje na področju zdravstva.
Kot poudarja oftalmolog Matej Beltram, ki ima v Ljubljani zasebno ordinacijo, dela pa tudi v Švici, bomo imeli v Sloveniji čez 10 let petino odstotkov več starostnikov, kot jih imamo danes, čez 20 let pa že 40 odstotkov več. "Naval na zdravstveni sistem bo takšen, kot ga vidimo danes v času epidemije. Pametne države se na ta scenarij že pripravljajo," pravi. Meni pa, da se v prihodnosti razvitosti določene družbe ne bo več merilo v BDP, temveč v dostopnosti, kakovosti in razvitosti zdravstvenega sistema.
MZ: Zdravstvena reforma se po posameznih področjih izvaja stalno in postopoma
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju na prenovo čaka praktično od vsega začetka, vse od leta 1992, ko je bil sprejet, modernizacije pa še vedno ni dočakal. Od takrat je sicer dobil kar 15 posodobitev, zadnjo med njimi letos aprila, a do težko pričakovane reforme zdravstvenega sistema še ni prišlo.
Je pa Slovenija v tem času na področju zdravstva objavila več deset resolucij in nacionalnih programov. Le v zadnjih desetih letih lahko naštejemo vsaj devet resolucij ali strategij na področju zdravstva.
Ministrstvo za zdravje ocenjuje, "da se zdravstvena reforma po posameznih področjih izvaja stalno in postopoma, ključne smeri in področja pa opredeljuje Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva". Ta hip zdravstvo ureja 31 zakonov, med njimi tudi Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o lekarniški dejavnosti, Zakon o zdravilih, Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov ... "Kot najtežji del reformnih ukrepov pa ostaja sprememba zakona, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, katere osnovni cilj je dolgoročno zagotoviti vzdržen sistem, ki bo ob demografskih trendih, razvojnih zahtevah in zdravstvenih potrebah ljudem zagotavljal pravičen dostop do zdravstvenih storitev ob ohranjanju in izboljševanju kakovosti in varnosti zdravstvenih storitev," pravijo na ministrstvu.
Prvi poskus 'ukinitve' dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja že pred 18 leti
Eden prvih večjih predlogov zdravstvene reforme po letu 1992, ko so s sprejetimi zakoni ustvarili podlago za uvedbo sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, se je pojavil v času vlade Antona Ropa in ministrovanja Dušana Kebra leta 2003. Takrat je ministrstvo objavilo belo knjigo in namero, da z združitvijo obveznega zavarovanja in prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so ga zaradi pomanjkanja finančnih sredstev v zdravstvenem sistemu sicer uvedli leta 1999, doseže večjo solidarnost. Plačevanje premij bi namreč nadomestili z zvišanjem prispevnih stopenj, s čimer bi se zagotovilo plačevanje za zdravstvo glede na višino dohodka.
Velik argument za sprejetje bele knjige je bil, da se je ZZZS tudi takrat soočal z izgubo, zavarovalnice pa so imele dobičke, ki bi lahko pretežni del te izgube pokrile. A še preden bi prišlo do kakšnih konkretnih sprememb, je Kebru potekel mandat.
V času prve Janševe vlade leta 2005 je z novo reformo poskušal in tudi uspel minister Andrej Bručan. Dopolnilno prostovoljno zdravstveno zavarovanje (DPZZ) so opredelili kot javni interes, določili, da morajo biti premije enake za vse zavarovance posameznih zavarovalnic, vpeljali izravnalne sheme, ukinili starostne rezervacije.
Zdravstveni minister Dorjan Marušič je leta 2011, v času Pahorjeve vlade, pripravil dokument nadgradnje zdravstvenega sistema do leta 2020, v katerem so določili tudi, da se za pokrivanje košarice zdravstvenih pravic poleg obveznega zdravstvenega zavarovanja uvede splošna participacija. V ospredje je znova prišel predlog o preoblikovanju dopolnilnega zavarovanja v obvezno oz. odprava doplačil, kar bi zahtevalo zvišanje prispevnih stopenj. Ponovili so se tudi argumenti za in proti iz leta 2003, podoben pa je bil tudi zaključek, saj se teorija tudi tokrat ni prevesila v prakso.
360 tisoč evrov za 'celovito' analizo slovenskega zdravstvenega sistema
Ministrica Milojka Kolar Celarc je leta 2016 napovedala celovito analizo slovenskega zdravstvenega sistema. Pri njej je sodelovalo 60 domačih in 20 tujih strokovnjakov, zanjo pa so plačali 360 tisoč evrov. Svetovna zdravstvena organizacija je skozi analizo slovensko zdravstvo ocenila kot dobro, a ob tem izpostavila predvsem težave pri financiranju.
Glede reševanja problematike DPZZ so na koncu predlagali štiri rešitve: boljša regulacija in nadzor nad DPZZ z uvedbo minimalnega škodnega količnika ter okrepitvijo sistema izravnalnih shem, zbiranje sredstev DPZZ z javno obvezno dajatvijo namesto s premijami, opuščanje doplačil, kar bi pomenilo krčenje košarice, ter predlog, kjer se odnos med obveznim in dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem ne bi spremenil.
Za konkretnejšo presojo pa so izpostavili, da bi bila potrebna še podrobnejša analiza. "360 tisoč evrov vredna analiza, ki ni ponudila ničesar novega, eden od predlogov pa je bil celo, naj se ne spremeni nič. Pričakovala sem vsaj regulacijo DPZZ, a zgodilo se ni nič," je kritična profesorica na Ekonomski fakulteti Ljubljana, ki poučuje ekonomiko zdravstva, Petra Došenović Bonča.
Predlogi različnih košaric in zgledovanje po Nizozemski
Nove reformne predloge so leta 2013 podale tudi Zdravniška zbornica, Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (SZZZZS), Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ter Slovensko zdravniško društvo, ki so predstavili oblikovanje dveh košaric zdravstvenih dobrin.
Košarica A naj bi vključevala storitve, ki bi jih ZZZS plačeval neposredno izvajalcem, košarica B pa tiste, ki jih izvajalcu iz lastnega žepa ali prek dodatnega zdravstvenega zavarovanja plača bolnik. Pri slednjem bi ZZZS bolniku ali nosilcu njegovega dodatnega zavarovanja povrnil izdatek, a le do standardizirane priznane cene.
Zavarovalnice pa so predlagale tudi zgledovanje po ureditvi Nizozemske. ZZZS naj bi se tako preoblikoval v državno agencijo za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ta pa naj bi kolektivno zbrane vire razdeljevala med zasebne zdravstvene zavarovalnice. Te bi tako prevzele izvajanje obveznega pogodbenega zdravstvenega zavarovanja.
Še en predlog reforme je v sodelovanju z zdravstvenimi organizacijami podala ljubljanska ekonomska fakulteta, ki je prav tako predlagala uvedbo košarice A in B. Storitve iz košarice A bi glede na razpoložljiva sredstva, zbrana s prispevki, financiral ZZZS, košarico B pa bi z zbranimi premijami financirale zdravstvene zavarovalnice, pri čemer bi bila tako nabor storitev kot premija ustrezno regulirana.
Leta 2017 pa je predlog Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju načrtoval, da bi namesto doplačil uvedli nadomestila. V predlogu sprememb so bili podani tudi ustrezni ukrepi za "diverzifikacijo" finančnih virov oz. večjo udeležbo proračuna pri financiranju zdravstva, vendar se razprava po splošnih volitvah in oblikovanju nove vlade ni nadaljevala.
Dopolnilno zavarovanje je pomemben vir sredstev, ki so namenjena zdravstvenim storitvam
Tudi po naštetih predlogih ni prišlo do nobene spremembe. V času Šarčeve vlade so oblikovali modro knjigo standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov. V njej so oblikovali okvirje pričakovanega obsega dela, ki ga je zdravnik po posameznih delovnih mestih oziroma specializacijah dolžan opraviti v polnem delovnem času. Prav tako pa se je v ospredje znova vrnil tudi predlog o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je, tako kot v preteklosti, znova padel.
Na ministrstvu za zdravje medtem poudarjajo, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje pomeni pomemben vir sredstev, ki so namenjena zdravstvenim storitvam. "Zato ga ni možno zgolj ukiniti, temveč ga je smiselno preoblikovati, nadgraditi ali nadomestiti z novim virom. Tudi prejšnje vlade so se zavedale tega dejstva, zato zgolj ukinitev, brez dodatnih ukrepov na področju virov financiranja in drugih ukrepov, povezanih s sistemom zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, ni bila s strani ministrstva nikoli predlagana," ob tem poudarjajo na ministrstvu za zdravje.
Za 'brezplačno' zdravstveno storitev potrebno dopolnilno zavarovanje
Zdravstveno zavarovanje je v Sloveniji razdeljeno na dva dela: obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Osnova je obvezno zavarovanje, ki pa ne krije polne vrednosti zdravstvenih storitev v celoti, dopolnilno zavarovanje pa ga dopolnjuje. Čeprav je, kot poudarja Došenović Bonča, DPZZ že vrsto let kamen spotike slovenske zdravstvene politike, pa je v Sloveniji sestavni del zdravstvenega zavarovanja.
Skoraj vsak prebivalec Slovenije je zajet v sistemu enotnega obveznega zavarovanja (več kot 99 odstotkov), a kot izpostavlja poročilo EU o stanju zdravja v Sloveniji v letu 2019, ima ob tem približno 95 odstotkov prebivalstva sklenjeno tudi dopolnilno zavarovanje. Število zavarovanih oseb je 31. decembra 2020 znašalo 2.129.755 in se je v primerjavi z letom 2019 nekoliko zmanjšalo (za 0,2 odstotka). V število zavarovancev so bili všteti tudi tujci, ki se izobražujejo v Sloveniji, in osebe, ki so zaposlene pri tujem nosilcu zavarovanja, a imajo stalno prebivališče v Sloveniji.
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bilo leta 1993 uvedeno zaradi potrebe po dodatnem denarju v zdravstvu. Sprva je ZZZS zbiral tako osnovno kot dopolnilno zavarovanje, nato pa je bila leta 1999 ustanovljena prostovoljna zavarovalnica Vzajemna, na katero je zavod prenesel vsa prostovoljna zavarovanja. Kasneje sta se za zbiranje prostovoljnih zavarovanj odločili še zavarovalnici Triglav in Adriatic Slovenica, slednja se je leta 2020 združila z zavarovalnico Generali.
Ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so v preteklosti sicer ostro nasprotovale tudi zavarovalnice, ki to storitev izvajajo. Navajale so ključnost in nepogrešljivost dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Obvezno zdravstveno zavarovanje namreč krije le del stroškov – v povprečju okoli 30 odstotkov vrednosti celotne storitve. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje pa poskrbi še za preostalih 70 odstotkov vrednosti.
Zavarovalnice kot vzporedni zdravstveni sistem
Tretje zavarovanje, ki ga poznamo v Sloveniji, pa je dodatno oz. nadstandardno zdravstveno zavarovanje, katerega ključna prednost je predvsem hitrejši dostop do zdravnika specialista.
"Zadnja leta se zavarovalnice ne borijo več tako močno proti ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Usmerile so se namreč v razvijanje dodatnih zavarovanj, saj so ljudje vse bolj pripravljeni vlagati v to," razlaga Došenović Bonča, ki priznava, da gre tu sicer za majhen trg, a da intenzivno gradijo predvsem na razvoju kolektivnih zavarovanj. "Našle so novo pot, novo nišo in tako si zdaj gradijo nov trg. Dejstvo je, da se tržno zdravstvo v Sloveniji stihijsko razvija v veliki meri ravno zaradi slabosti javnega zdravstvenega sistema."
"Če javni zdravstveni sistem ne deluje dobro, pride do razvoja vzporednega zdravstvenega sistema. Žal so trenutne razmere takšne, da odpirajo vrata tudi tej možnosti," pravi profesorica, ki sicer zdravstva ne deli na javno in zasebno, temveč na javno in tržno zdravstvo.
Ob tem poudarja, da se pogosto izrablja tudi pojem univerzalno zdravstvo: "V košarici ne more biti zajeto vse, saj so finance omejene. Treba je opredeliti, kje so glede na vložke tudi najboljši izkoristki. Nekatere cenejše storitve, ki si jih lažje privoščimo, bi bilo treba izvzeti iz zdravstvene košarice ter s tem omogočiti, da so na voljo kompleksne storitve." Sicer se zgodijo primeri, ko zdravstveno zavarovanje pokrije manjše zdravstvene težave, v primeru resnejših dogodkov pa bolniki na obravnavo čakajo tudi po več let.
Denar ne more rešiti vseh težav
Čeprav je epidemija naredila veliko slabega, pa je za zdravstvo prinesla tudi nekaj dobrega. "Z zmanjšanjem gospodarske stabilnosti bo vsaj srednjeročno vplivala tudi na zagotavljanje javnofinančnih virov za zdravstvo," pravijo na ZZZS.
Damjan Kos z ZZZS opozarja, da imamo premalo zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja ter da so bila v preteklosti vlaganja države v prostore in opremo "izrazito premajhna". "To se najhitreje opazi pri več kot 50 let starih stavbah slovenskih bolnišnic in iztrošeni medicinski opremi. Še posebej pa velja omeniti tudi neustrezno načrtovanje kadrov v zdravstvu," pravi. Na dotrajano opremo opozarjajo tudi v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije. Pravijo, da smo imeli že pred 10 leti v slovenskih bolnišnicah 67-odstotno odpisanost opreme ter da je ta delež v letu 2020 že presegel 80 odstotkov.
Poslanci so medtem včeraj z 68 glasovi za in dvema proti sprejeli zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v slovenskem zdravstvu v letih od 2021 do 2031. Zakon, ki ga je vložila vlada, za investicije namenja okoli dve milijardi evrov, med drugim pa predvideva naložbe v Univerzitetnih kliničnih centrih Ljubljana in Maribor, splošnih in specialnih bolnišnicah, psihiatričnih bolnišnicah, porodnišnicah, fakultetah za študij medicine in dentalne medicine ter znanstveno-izobraževalnih in raziskovalnih ustanovah na področju zdravstva.
Ministrstvo za zdravje sicer izvaja 44 investicijskih projektov, za katere načrtuje več kot 536 milijonov evrov. Le v letošnjem letu bo za realizacijo projektov namenjenih več kot 64 milijonov evrov proračunskih in drugih sredstev.
Težave tudi ne more rešiti širjenje zasebnih zavarovanj, "ki večinoma koristijo iste omejene vire v zdravstvu", pravi Kos, ki ob tem poudarja, da problema pomanjkanja zdravnikov ne morejo rešiti le denar brez dodatnih kadrov ali pa zasebniki, ki razpolagajo z zadostnimi viri.
To poudarja tudi Došenović Bonča. "Vlaganje v infrastrukturo je pomembno, potrebujemo moderno in sodobno opremo, vendar pa zgolj to ne bo rešilo težave pomanjkanja zdravnikov in medicinskih sester. Če se bo vlagalo v izgradnjo nove infrastrukture, bo treba priskrbeti tudi dodaten kader, ki bo nove kapacitete zapolnil. Ob tem pa se je treba zavedati, da bodo novi izdatki nujni za vzdrževanje novih prostorov ter za tekoče financiranje dejavnosti, ki se bodo v teh prostorih izvajale," pravi in dodaja, da če bodo denar vlagali v "nadomestne investicije", ne bo težav.
Da rešitev ni v denarju, meni tudi Beltram. "Če vozite star avto, ki ima potraten motor, potem več bencina, več denarja ni dobra rešitev. Spremeniti moramo motor, ta sistem in ga narediti bolj dinamičnega, bolj učinkovitega," slikovito ponazori.
"Na podlagi evropskih sredstev, ki so dobra stran epidemije in evropskih kriznih mehanizmov, smo zdaj končno pristopili tudi k arhitekturnim načrtom za dograditev potrebnih novih prostorov medicinske fakultete," še pravi Kos.
Vse od leta 2006 se javni izdatki za zdravstvo počasi povečujejo, a vseeno ostajajo pod povprečjem Evropske unije. Lani so za zdravstvo namenili največji delež državnega BDP do zdaj. Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) so namreč tekoči izdatki za zdravstvo v lanskem letu znašali dobrih 10,1 odstotka BDP, medtem ko je leto pred tem ta delež znašal 8,5 odstotka. V statistične podatke je zajeto tako državno vlaganje kot prostovoljni izdatki v zdravstvo (plačila iz žepa in dopolnilnega zavarovanja).
V letu 2020 se bili izdatki za zdravstvo, povezani z obvladovanjem epidemije covida-19, večinoma pokriti iz državnega proračuna. A Došenović Bonča opozarja, da je treba te podatke gledati v kontekstu z zunanjim dogajanjem. Kot pravi, je treba tukaj izpostaviti dejstvo, da se je država soočala s krizo. "V času gospodarske krize BDP pade, izdatki za javno zdravstvo pa ostanejo stabilni. Na prvi pogled tako izgleda, kot da so se izdatki za zdravstvo resnično povečali, vendar pa so v resnici ostali stabilni." Kot razlaga, je bil večji BDP v letu 2020 predvsem posledica epidemije in ne dolgoročnega sistematičnega povečanja virov financiranja zdravstva.
Povečanje izdatkov v času epidemije se je pokazalo tudi pri plačah zaposlenih v javnih zavodih in pri drugih izvajalcih javnih služb s področja zdravstva. Po podatkih ministrstva za zdravje je bilo namreč v preteklem letu izplačanih dobrih 270 milijonov evrov dodatkov, kar je za več kot 204 odstotke več kot pri plačah za leto 2019. Takrat so dodatki znašali 89 milijonov evrov.
Nova vlaganja in razporejanje denarja
Vlada je junija sprejela tri pomembne predloge zakonov: o dolgotrajni oskrbi, o investicijah in o nujnih ukrepih v zdravstvu. Z Zakonom o nujnih ukrepih na področju zdravstva, ki ureja začasne ukrepe za omilitev in odpravo posledic epidemije covida-19, so pogoje za določitev odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti spremenili tako, da tri- do petletne izkušnje niso več pogoj, s čimer so omogočili, da lahko vsak zdravnik specialist postane odgovorni nosilec. Zakon ob tem ureja tudi javni razpis za skrajševanje čakalnih dob in ukrep začasnega prenosa programa ter uvaja dodatek za specializacijo iz družinske medicine.
23. julija je nato ministrstvo za zdravje objavilo razpis za skrajševanje čakalnih dob, katerega okvirna vrednost znaša 20 milijonov evrov. Na razpis so se skladno z zakonom o nujnih ukrepih v zdravstvu prijavili tako javni zavodi kot koncesionarji in čisti zasebniki, vendar pa bodo imeli pri izboru prednost javni izvajalci. Razpis bo izvedlo 62 izvajalcev, ki bodo v letošnjem in naslednjem letu skupaj ponudili 18.963 storitev.
Kot smo poročali že v prispevku o dolgih čakalnih dobah, bo največ storitev izvedla Splošna bolnišnica Novo mesto, skupaj 453 storitev za 2,8 milijona evrov, sledi UKC Ljubljana, ki bo za 2,2 milijona izvedel 1251 storitev, na tretjem mestu pa je zasebni MD Medicina, ki bo za opravljene storitve prejel 1,4 milijona evrov.
Prav tako je bila sprejeta tudi zakonodaja glede koriščenja treh dni bolniške odsotnosti brez obiska osebnega zdravnika in zagotovitve dodatnih sredstev za stabilno financiranje zdravstvenega sistema.
Kot poudarja zdravstveni minister Janez Poklukar, so v tem trenutku nujne tiste spremembe, ki so že izvedene oz. ki so že nakazane z interventnim zakonom ter s koraki, ki so jih naredili na področju kadrov. Že v začetku leta so namreč povečali število vpisnih mest v izobraževalnih ustanovah na področju zdravstva, tako višjih in visokih šolah kot tudi na obeh univerzah v Ljubljani in Mariboru. "Pišemo tudi novo strategijo za primarno zdravstvo, za katero verjamem, da bo luč sveta ugledala še do konca leta," pravi Poklukar, ki dodaja, da bo strategija podlaga za razvoj primarnega zdravstva v naslednjih letih.
Ministrstvo ob tem dodaja, da delajo tudi na težko pričakovani prenovi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in povečanju stopnje precepljenosti prebivalcev. Tu pa sta tudi noveli Zakona o zdravstveni dejavnosti in Zakona o zdravniški službi. "Slednja prinaša predvsem spremembe v pripravništvu na področju zdravstvene nege in zdravstvene službe," pravi minister.
Stroka premalo vključena v načrtovanje osnovne zdravstvene dejavnosti
Da zdravniki pri političnih odločitvah ne igrajo nobene vloge, pove dekan ljubljanske medicinske fakultete. Glavno težavo vidi v tem, da je interesov posameznih skupin, še preden se izoblikujejo strokovno konsistentni predlogi, preveč. "Načrtovanje zdravstvenega sistema je zahteven proces, ki terja za to usposobljene strokovnjake, ki jih v Sloveniji imamo in jih ne izkoristimo dovolj. Če ne zaupamo domačim strokovnjakom, si lahko pomagamo s tujimi."
KOMENTARJI (66)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.