Bi nadzor nad delom komisij zajezil rekordno porabo denarja za osebno asistenco?

Člani komisije so neprimerni, neusposobljeni in neizobraženi   

Uporabnike osebne asistence ocenjuje dvočlanska komisija, izbrana z liste 111 izvedencev, ki jo vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). Komisija določi uporabniku – invalidu število ur in vsebino osebne asistence. Člani komisije so lahko strokovnjaki s področja socialnega, zdravstvenega varstva in predstavniki uporabnikov. Komisija na domu obišče uporabnika, z njim preživi v povprečju tri ure in pri tem uporablja ocenjevalni obrazec. Na podlagi mnenja komisije o upravičenosti do osebne asistence odloči center za socialno delo.

Kritik na račun komisij je veliko. Ocenjevalcev je preveč, so neprimerni, neusposobljeni in neizobraženi, trdi predsednica društva YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa Elena Pečarič, ki je tudi sama članica komisije. "Praktično ni nobene strokovne kontrole, nekateri imajo veliko preveč ur, je vse bolj tako na hojladri."

Usposabljanj je bilo premalo in niso bila primerna, dodaja in govori iz lastnih izkušenj. "Imeli smo tri dni izobraževanj po šest ur. To delam že vse življenje in to tudi obvladam, drugi pa so dobili dovoljenje, in trdim, da tudi zdaj ne vejo, kaj pomeni osebna asistenca."

Drži, sporočajo z MDDSZ, člani komisij so imeli pred začetkom ocenjevanj tridnevno izobraževanje, ki ga je organizirala Skupnost centrov za socialno delo (SCSD) v sodelovanju z Inštitutom Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV). Ob tem dodajajo, da so bili z opravljenimi usposabljanji deležni osnovnega znanja, prepričani pa so, "da zelo dobro poznajo razliko med osebno asistenco in dolgotrajno oskrbo, se pa velikokrat znajdejo pod pritiski zaradi odsotnosti storitev, ki bi jih ljudje potrebovali, denimo dolgotrajne oskrbe".

Spomnimo, zakon o dolgotrajni oskrbi (sem bi sodili tudi najtežji invalidi) država sprejema že več kot desetletje, na ministrstvu za zdravje javno razpravo o zakonu, ki ga zdaj pripravljajo, sicer napovedujejo za januar 2020. Po neuradnih informacijah naj bi bile finančne posledice tega zakona izjemno visoke, okoli 300 milijonov evrov, tako da bo sprejetje tega zakona še enkrat več izjemno velik zalogaj. 

Za potrdilo o opravljenem usposabljanju dovolj le udeležba, preizkus znanja ni potreben

Govorili smo z različnimi ljudmi, ki so vsak dan vpeti v izvajanje osebne asistence. Kljub različnim vlogam so njihove zgodbe, kritike izjemno podobne. Veliko pripomb imajo predvsem glede usposabljanja komisij, ki ga predpisujeta Zakon o osebni asistenci (ZOA) in Pravilnik o osebni asistenci.

Sprašujejo se, zakaj je za izobraževanje o potrebah hendikepiranih oseb kompetenten SCSD? Sprašujejo se, koliko izkušenj z osebno asistenco imajo? Dovolj, da lahko v 18 urah naučijo in usposobijo člane komisije? Nesprejemljivo pa je, da je za potrdilo o uspešno končanem usposabljanju tako občutljivega področja, dela z najranljivejšimi, potrebna zgolj udeležba, preizkus znanja ni potreben.

Na SCSD pojasnjujejo, da je "usposabljanje članov in koordinatorjev kontinuirano, saj se dodatno usposabljanje organizira enkrat letno. Za koordinatorje invalidskega varstva je organiziran aktiv koordinatorjev invalidskega varstva, ki se sestaja enkrat mesečno, na katere povabimo MDDSZ, invalidska društva in druge, v kolikor je to potrebno za razvoj prakse dela koordinatorjev."

Usposabljanje asistentov in uporabnikov je formalnost

Tudi usposabljanje asistentov je zgolj formalnost, pravi osebna asistentka, ki ne želi biti imenovana. "Zares 'usposobljeni' so tisti, ki imajo specifične osebnostne lastnosti oziroma dolgoletne izkušnje. Le redki izvajalci dajejo poudarek na to, da bodo njihovi asistenti res strokovno podkovani. Koliko izobraževanj je namenjenih na primer prvi pomoči, ki bi morala biti nujna? Nič. Koliko asistentov se je na izobraževanjih spoznalo z boleznijo oziroma stanjem svojega uporabnika? Bolj malo. A niso to najbolj osnovne stvari?"

Ali kdo spoštuje določbo o usposabljanju osebnih asistentov: "Podrobnejši program usposabljanja, pogoje za njegovo izvajanje in izbiro izvajalcev določi minister." Tega podrobnejšega seznama ministrice Ksenije Klampfer ne poznam, pravi osebna asistentka, "me pa zelo zanima, kakšen je".

Pri usposabljanju uporabnikov pa je formalnost še večja, opozarja. "Uporabniki so izvajalcem nujno potrebni, saj zagotavljajo denar, medtem ko so asistenti zamenljivi, zato se nihče ne obremenjuje preveč s tem, ali so usposobljeni ali ne. In tu se spet pojavi ministričin podrobnejši program usposabljanja za uporabnike."

Na MDDSZ pojasnjujejo, da je podrobnejši program usposabljanja natančno opredeljen v 21. členu Pravilnika o osebni asistenci. Od poznavanja vsebin, do tega, da traja osnovno usposabljanje vsaj šest ur, praktično pa štiri ure.

Ocenjevalno orodje je neprimerno

Trenutno ocenjevalno orodje ne podpira aktivnosti. Zakon temu ni bil namenjen, namenjen je temu, da lahko hendikepirana oseba živi neodvisno in je tudi aktivna, pripoveduje članica komisije Katarina Modic, tudi sama invalidka, med študijem je zaradi bolezni oslepela in pristala na vozičku. "Oseba, ki pravzaprav ni popolnoma nič aktivna, ni v službi, niti nima kakšnih hobijev, dobi 168 ur. Če recimo ne more uporabljati rok, nog, takoj dobi 168 ur in ni treba, da je karkoli aktivna."

Trenutno ocenjevalno orodje je torej neustrezno, trdi. Na MDDSZ obljubljajo, da bodo upoštevali pripombe, in zato IRSSV že spreminja ocenjevalno orodje. Kako, konkretno še ne povejo, hkrati pa Dragica Bac, generalna direktorica Direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja, pojasni, da ga bodo izobrazili tudi komisije "da bodo to orodje znale uporabiti pravilno, predvsem pa, da bodo znale uporabnike pravilno oceniti".

Preveč ur uporabnikom?

S kolegico sva prišli na oceno k vlagatelju, kjer se je izkazalo, da vlagatelj izvaja osebno asistenco za več kot 10 uporabnikov, zaposlenih ima več kot 20 osebnih asistentov, sam pa ne pozna, kaj je osebna asistenca, po kakšnih načelih deluje, pripoveduje Modičeva.

Ne gre le za nepoznavanje, so tudi pritiski vlagateljev na člane komisij, trdi. "To se pogosto dogaja, ker sprašujejo, kaj lahko storijo, da bodo tudi sami izvajali osebno asistenco." Ali pa, kot pravi, že kar sami povedo in "nam kar določijo, koliko ur želijo imeti."

Osebna asistentka je prisostvovala oceni komisije pri uporabniku, zato točno ve, zatrdi, kaj se dogaja. "Veliko članov komisij ima stereotipne predstave o invalidih. Po eni strani ponižujejo hendikepirane – ubogi invalidi, ki so zadovoljni samo s tem, da nekdo skrbi zanje, jih nahrani in jim zamenja plenice, po drugi strani pa jih poveličujejo – borci, vzorniki, navdih za vse nas, dobrovoljčki. To je eden od razlogov, da je veliko uporabnikov dobilo bistveno več ur osebne asistence, kot jih zares potrebuje. Ure so bile prevečkrat dodeljene neprimerno in neupravičeno ravno zaradi stereotipnega ocenjevanja in obravnavanja."

O pravici do osebne asistence, torej tudi številu ur, odloči center za socialno delo na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije, ki je imenovana z liste 111 izvedencev s področja socialnega varstva, zdravstva ali predstavnikov po vrsti invalidnosti. Pri tem se opira na 10-stranski ocenjevalni obrazec, ki ni primerno zasnovan, slišimo. IRSSV je po naših informacijah v delnem poročilu evalvacije prišel do alarmantnih ugotovitev, da kar pri tretjini komisije niso zapisale osebne zgodbe, ki je ključna za podelitev števila ur. Je torej tretjina komisij popolnoma nekompetentna?

1493 komisij je do zdaj izdelalo 1.465 mnenj, 80 je bilo pritožb, sporočijo z MDDSZ. "Vlagatelji so se bodisi pritožili na to, da jim osebna asistenca ni bila odobrena, bodisi na število ur, ki je po njihovem mnenju premajhno. V nekaterih primerih so vlagatelji po pritožbi dobili večje število ur, so pa tudi primeri, ko so dobili manjše oz. jim pravica do osebne asistence ni bila odobrena."

Nad odločitvijo komisije se je pritožila tudi Alenka Tauzes, parapleginja, ki je popolnoma odvisna od drugih. "Ne morem se premikati niti v postelji, zato je potrebno nočno premikanje. Moji asistenti mi pomagajo pri vsakodnevnem življenju, ker me negujejo, mi kuhajo, perejo, likajo ... So kot del moje družine, brez njih ne bi šlo."

Komisija ji je odobrila 150 ur tedensko oziroma 21 ur na dan, prosila je še za dodatne 3 ure, torej da bi imela celodnevno osebno asistenco, pa so ji odgovorili: "Da naj v okviru možnih ur spremenimo urnik asistentov in da je to dovolj."

Le dobro polovico, 50,8 odstotka priznanih ur po odločbah posameznikov, pa so uporabniki dejansko tudi izkoristili. Ali to pomeni, da so dodelili preveč ur? Ne, trdijo na ministrstvu. "Uporabniku jih toliko pripada, morda jih ta hip ne potrebuje, ker ima pomoč svojcev, prijateljev, lahko pa jih bo potreboval jutri."

Bi članom komisije pri določitvi ur pomagal vpogled v medicinsko dokumentacijo? Modičeva je prepričana, da bi jim to koristilo, saj včasih težko ocenijo, koliko ur dejannko potrebuje uporabnik. Pečaričeva temu ostro nasprotuje, češ da to spet ni filozofija osebne asistence. Vključevanju medicinske dokumentacije nasprotuje tudi MDDSZ. Dragica Bac pojasni: "Mi ocenjujemo posameznika, kaj potrebuje, kaj lahko počne, včasih tega medicinska dokumentacija ne pove. Ne gre za zdravstvene storitve, gre za socialno varstveno storitev. Torej ne boste vključili medicinske dokumentacije? Zaenkrat ne razmišljamo o tem."

Komisij, ki invalidom dodeljuje ure osebne asistence, ne nadzira nihče

Komisij, ki invalidom dodeljuje ure osebne asistence, ne nadzira nihče. Tako v praksi lahko počnejo, kar želijo, kar je včasih lahko problem, saj gre tudi za osebne zamere, slišimo.

Medtem ko so na MDDSZ odločno proti kakršnemu koli nadzoru nad komisijami, Bačeva pravi: "Mislim, da je treba strokovnjakom zaupati."

Osebna asistentka je prepričana, da je nadzor nujen, sploh ker je veliko neprimernih ocenjevalcev, tudi zato, ker to dovoljuje zakon. So res vedno primerni "socialni delavec, ki že 20 let dela v pisarni CSD in je videl invalida zgolj dvakrat na ulici, zdravnik, ki se ni nikoli ukvarjal s tovrstnim področjem ali obstoječi uporabnik, pa čeprav slep, nepokreten?" Ti ljudje ne poznajo prakse, opozarja. Ne vedo, ali lahko določena oseba sama vstane iz postelje, se prestavi iz vozička, gre na stranišče, kuha. "Le kdo drug bi lahko več vedel o njihovih potrebah in zmožnostih? Mogoče osebni asistenti, ki jih vsak dan hranijo, pomagajo pri wc, premikanju?"

In sklene, pri ocenjevanju komisij gre za najbolj praktične stvari, ali si lahko nekdo sam umije zobe, skuha kavo, prižge televizijo, obuje čevlje. Kljub vsemu pa osebni asistenti niso nikjer omenjeni "kot potencialni člani, čeprav so ravno oni najbolj usposobljeni za ocenjevanje praktičnih potreb in (ne)zmožnosti uporabnikov."

Preberite še:

Zaradi kaosa in preračunljivosti namesto 8 kar 32 milijonov evrov za osebno asistenco invalidov

Kdo od izbranih služi na račun osebne asistence, s. p. ali velika društva?

'Jaz sem izbrala njih, one pa so izbrale mene. So moja družina'