Bi se proti covidu želelo cepiti več ljudi, če bi bil videti kot črne koze?

Črne koze so nalezljiva človeška bolezen, ki jo povzroča virus variole. Kažejo se v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, zlasti po glavi in udih. Pri hujši obliki, ki je tudi bolj pogosta, je smrtnost 30-35 odstotna, pri blažji obliki pa le okoli 1-odstotna. Zdravila ni, edina učinkovita rešitev je cepljenje. In ravno s tem smo uspeli črne koze popolnoma izkoreniniti, uradno je to Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sporočila 8. maja 1980. 

Pogled na obolelega s črnimi kozami zagotovo ni bil prijeten, morda bi lahko celo rekli, da je bil pretresljiv. Človek, ki zboli zaradi okužbe s covidom-19, pa kakšnih na zunaj vidnih znakov v večini sploh ne kaže. Bi se bilo več ljudi pripravljenih cepiti, če bi bil videti kot črne koze? 

Pogovarjali smo se z zdravnikom internistom in nekdanjim ministrom za zdravje Andrejem Bručanom, ki je bil leta 1972, ko je epidemija črnih koz izbruhnila tudi na območju nekdanje Jugoslavije, vodja 20-članske ekipe zdravnikov in medicinskih sester, ki so jih poslali na Kosovo. Padel je ukaz: treba je zatreti tamkajšnje žarišče s cepljenjem prebivalstva. 

Cepljenje je bilo obvezno, precepiti jim je uspelo kar 18 od takrat 21 milijonov ljudi. "Nihče te ni vprašal, ali se bi ali se ne bi cepil, vrste so bile vsepovsod," pripoveduje Bručan. "Dopoldne, preden smo šli na vlak za Kosovo, smo cepili še v Ljubljani v kliničnem centru. Ob osmih zjutraj je bila tam še cela vrsta sester, zdravnikov in drugih uslužbencev. Ob desetih smo bili na ministrstvu, ob dveh pa že na vlaku. Nihče nas ni vprašal, če bi radi šli, bili smo določeni," se ob spominu zasmeji.

V tej ekipi so bili moški bolje zaščiteni pred boleznijo, saj so bili v vojski cepljeni še z drugim odmerkom, ženske pa so praviloma dobile le enega v otroštvu. Imunost se seveda z leti manjša. Pred odhodom so zato ženskemu delu ekipe dali gama gluboline, ki preprečujejo širjenje infekcije in obolenje, kar je bila za njih edina zaščita, se spominja sogovornik. 

Epidemija je v Srbiji in na Kosovu izbruhnila predvsem zaradi dveh razlogov: pacientu nič so sprva postavili napačno diagnozo, in sicer zapleten primer penicilinske alergije, nato pa je oblast še zavlačevala z objavo informacij. Bručan ob tem potegne vzporednice med epidemijo črnih koz in epidemijo covida-19. "Vemo, da je bila epidemija na Kitajskem že bistveno prej, kot smo sprva mislili. Takrat je bila vsaj lokalno omejena, zdaj pa je postala to svetovna zadeva. Šlo je za isti poskus zatajitve podatkov," pove. 

Z masovnim cepljenjem proti črnim kozam so situacijo relativno hitro obvladali, vse skupaj je trajalo približno dva meseca. Po današnjih epidemioloških kriterijih sicer masovno cepljenje povsod sploh ne bi bilo potrebno. "Treba bi bilo samo izolirati tisto območje, pa bi se stvari uredile, saj v Sloveniji ni bilo nobenega primera," za nazaj razmišlja Bručan. "Predvsem kontrola je bila slaba, prišel sem s Kosova vse do ljubljanskega letališča, brez da bi me kdo vprašal, ali sem bil cepljen ali ne," dodaja. 

Varnost cepiv, ki jih poznamo danes, neprimerljivo večja 

Cepljenje proti črnim kozam je potekalo s skarifikacijo kože, razlaga zdravnik. "Vtrli smo cepivo pod kožo, delovalo je na podlagi omrtvičenih virusov. Tega se ne da primerjati s temi cepivi, ki jih imamo danes, noč in dan. Takrat so bile bistveno večje možnosti za morebitne komplikacije kot danes, varnost cepiv preprosto ni primerljiva," razlaga. 

Ljudje se cepljenju, ker je bilo obvezno, praktično niso mogli odpovedati, obstajale so le redke medicinske kontraindikacije. "Ljudje so videli posnetke ljudi s Kosova, ki so oboleli za črnimi kozami, tudi to jih je prestrašilo in niso imeli pomislekov," razlaga sogovornik. 

"Ljudje v prvem valu covida-19 niso videli dosti primerov, tudi smrti še ni bilo veliko. Mislili so to je ena gripa, ki bo minila'. Izkazalo se je, da je to hujša bolezen, ki je predvsem za starejše lahko zelo problematična, pa tudi za mlajše so lahko posledice zelo dolgotrajne, tudi če imajo le blago obliko," opozarja Bručan.

"Še danes se stvari ne jemljejo tako resno. Bojim se tretjega vala, zdaj, ko je situacija malo razrahljana," dodaja. "Ljudje se držijo ukrepov, ampak imaš nek odstotek tistih, ki se še vedno delajo norca, ali pa namenoma delajo tako, ker mislijo, da s tem nagajajo oblasti. Ampak v času epidemije ne moreš delati enako kot v normalnih razmerah, ukrepi morajo biti prilagojeni situaciji," meni.

Problem je tudi v tem, da so ljudje dandanes bolj obveščeni, in to pogosto napačno, Bručan izpostavlja nevarnost dezinformacij. "Ne razumem nekih neumnosti, ki se pojavljajo v povezavi s cepljenjem, popolnoma neosnovane zadeve, s katerimi se ljudi prestraši in odvrne od cepljenja."

Ko je bil Bručan še rosno mlad, kot se izrazi sam, je bila bolezen, ki je puščala hude posledice, otroška paraliza. Pri nas smo cepivo proti tem dobili leta 1956, se spominja, in bilo ga je zelo malo. "Še dobro se spomnim, ko naju je oče z bratom peljal v Ilirsko Bistrico, kjer je poznal nekoga, in so naju tam cepili proti otroški paralizi. Prepoznali smo namreč možnost, da v nasprotnem primeru hudo zboliš," o cepivu, ki je bilo videno kot privilegij, pravi. 

Dr. Marko Pokorn, strokovni direktor pediatrične bolnišnice, sicer pa pediater, infektolog in ambasador cepljenja, meni, da lahko otroško paralizo in covid-19 lažje primerjamo kot covid-19 in črne koze, saj je pri slednjih umrljivost velika.

Tako pri otroški paralizi kot pri covidu v veliki večini primerov okužba mine brez hujših bolezenskih znakov ali kot nekaj, kar je "podobno gripici", ko pa nekdo zares zboli, je to lahko velik problem, razlaga Pokorn. Pri otroški paralizi lahko ostanejo doživljenjsko paraliziranih, število smrti zaradi covida-19 pa smo v drugem valu beležili v dvomestnih številkah.

"Včasih ni bilo tako nenavadno, da si srečal nekoga, ki je šepal, ali pa imel eno nogo krajšo od druge. Danes je teh ljudi manj ali pa so že zelo stari, jih ne vidimo več toliko," o psihološkem učinku tega, ko vidimo nekoga s hudimi posledicami bolezni, pravi Pokorn. "Poznate te britanske kuharske oddaje? Veste, kdo je Mary Berry? No, če pogledate njene roke, kakšne palce ima ... to je posledica otroške paralize," nazorno razloži pediater.

"Tistih, ki nasprotujejo cepljenju na sploh, verjetno niti hudi vidni simptomi ne bi prepričali, saj bi vselej našli na videz racionalne razloge za nasprotovanje. Če ne drugega, v teorijah zarote farmacevtskih družb ali političnih oblasti," pa meni socialna psihologinja in profesorica Metka Mencin Čeplak, ki poučuje tudi predmet Družbeni vidiki zdravja in bolezni. 

"Sicer pa so posledice virusnih okužb vedno na nek način vidne, tudi v primeru okužbe s covidom-19, recimo podatki o zapletih zaradi okužbe in podatki o smrtnosti. Vprašanje je predvsem, zakaj jih ne vidimo in zakaj jih ne jemljemo dovolj resno, da bi se odločili za cepljenje," razmišlja Mencin Čeplak. 

"Vidno ali manj vidno, tisti, ki niso naklonjeni cepljenju, vselej najdejo izgovore, češ, saj ne sodim v ranljivo skupino' ali itak sem dovolj previdna, da se ne morem okužiti', saj ne zboli vsak', itd." In kar je ključno, zaključuje sogovornica – ljudje imamo res neverjetno sposobnost racionalizacije svojih odločitev in ravnanj. 

Svobodna odločitev na eni strani in zavarovanje javnega zdravja na drugi

Kot so zapisali v zaključku raziskave NIJZ iz leta 2018, v kateri so obravnavali stališča in odnos ključnih javnosti do cepljenja, je cepljenje postalo žrtev lastnega uspeha. 

V državah, ki imajo vzpostavljene dobre cepilne programe, je pojavnost bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, nizka, zato je koristnost cepljenja postala manj očitna, zapiše dr. Urh Grošelj s Pediatrične klinike. Zadnja leta se je povečalo tudi število mladih staršev, ki zavračajo cepljenje otrok, kar je ogrozilo čredno imunost in jo celo zmanjšalo do te mere, da so se začeli ponovno pojavljati izbruhi prej obvladovanih nalezljivih bolezni (npr. ošpice). 

Osebna prepričanja, želja po prosti izbiri, individualizem, zmotna informiranost in pretirano dojemanje tveganj, igrajo pomembno vlogo pri nižanju kolektivne imunosti, največji izziv za stroko pa je spoštovanje individualnih pravic in svobodne odločitve posameznika na eni strani ter potrebe po zavarovanju javnega zdravja na drugi, še izpostavijo v raziskavi NIJZ.

"Cepljenje je v preteklosti človeštvo rešilo že mnogih smrti"

"Apeliram, da se proti covidu-19 cepi čim več ljudi. Vprašanje je, koliko časa bo trajala imunost po cepljenju in koliko po preboleli bolezni, a teh 60 odstotkov imunih (seštevek cepljenih in prebolelih) je treba doseči. Če tega ne dosežemo, se bo bolezen skrila' in ponovno izbruhnila, ko bo čas, prihodnjo jesen," Bručan poudari, kako zelo je precepljenost pomembna. 

"Cepiti bi se morali vsi zaposleni v zdravstvu. Zdravniki se cepijo v visokem procentu, medtem ko srednji kader, medicinske sestre ne. Če se sestrska ekipa ne precepi, to pomeni dvojno škodo: za njih same, tudi če imajo samo blago obliko, prav tako pa v času, ko so bolne, ne morejo delati. Če je ta številka tistih, ki ne morejo delati, velika, to močno oteži situacijo v zdravstvu," izpostavi. 

Po zadnji anketi Mediane iz januarja tudi skoraj 60 odstotkov vprašanih meni, da bi moralo biti cepljenje za zaposlene v zdravstvenih domovih, bolnišnicah in DSO-jih obvezno. 

"Pri cepljenju bi bilo treba ciljati tudi druge skupine, ki imajo kontakt z ljudmi," dodaja Bručan. Da bi moralo biti cepljenje obvezno tudi za zaposlene v šolah in vrtcih, pa meni več kot pol (52,6 %) vprašanih v zadnji raziskavi Mediane.

"Cepljenje je v preteklosti človeštvo že rešilo mnogih smrti. Hude posledice cepljenja so neverjetno redke, teorijam zarote se lahko človek samo smeji," pove. "Strah ljudi lahko razumem, je pa neupravičen," ob koncu pogovora odločno pristavi Bručan.