Bo Cerkev sploh dočakala vrnitev naravnih biserov?

Gre za naravne znamenitosti, lepote v osrčju Triglavskega narodnega parka, na katera so vezana čustva ne le Bohinjcev, tudi Slovencev. Zahtevek Cerkve po vračilu v naravi je bil zato deležen burnih odzivov dela javnosti in politike, ki sta pozorno spremljali odločitve radovljiške upravne enote ter sodišč, ki so po pritožbah Cerkve o tem odločala.

Ne morem si predstavljati, da bi kdorkoli drug kot država bil lastnik te lepote, z njo razpolagal, gospodaril mimo interesa državljanov, občanov, nam pravi domačin Miro Sodja, prepričan, da tega ne bi smela dobiti ne Cerkev ne kdorkoli drug. "Tukaj gre za javni interes vseh nas, ne samo domačinov." V Bohinju ni edini, ki se sprašuje, kako je sploh mogoče, da se odloča o spremembi lastništva takih naravnih znamenitosti, kot so obala Bohinjskega jezera, slap Savica in Dolina Triglavskih jezer. Po njegovem bi morale biti tako zaščitene, da se o tem, kdo bo v prihodnje njihov lastnik, sploh ne bi smeli pogovarjati. A očitno niso, čeprav ležijo v ožjem delu sicer zaščitenega Triglavskega narodnega parka.

"Krivi za to so pravila, zakoni, ki so jih sprejeli na začetku," kritično ugotavlja Jože Sodja, bohinjski župan. V mislih ima Zakon o denacionalizaciji. Ta je bil sprejet 20. novembra 1991, veljati je začel 7. decembra istega leta. Takrat se ne bi smeli odločiti, da se vse vrača v naravi, je prepričan Sodja.

V tistem času je bil minister za pravosodje Rajko Pirnat. "Želeli smo popraviti krivice, nihče pa ni imel v mislih, kaj dejansko bodo zahtevki zajemali," pravi danes, skoraj 34 let po njegovem sprejetju. Pirnat, ki meni, da so po bitki lahko vsi generali, poudarja, da so bile odškodnine "politično težko sprejemljive v takratnem Demosu, ki je imel vlado". Dodaja, da so bile v satisfakcijskem smislu povrnitve škode zelo neugodne. Tudi zato, ker denarja ni bilo.

Denacionalizacijski zahtevek Nadškofije Ljubljana na območju Triglavskega narodnega parka je eden najobsežnejših in najzahtevnejših. Odprti so še vedno trije zahtevki.

Medtem ko radovljiška upravna enota o območju slapa Savica sploh še ni odločala, je o vrnitvi priobalnega pasu Bohinjskega jezera odločala že dvakrat. Obakrat je vrnitev v naravi zavrnila, ker da gre za vodna območja. Nadškofija se je na obe odločbi pritožila in uspela, tudi v primeru zadnje. Danes je zadeva spet na upravni enoti, ki mora tako v tej zadevi odločati že tretjič.

Je pa že trikrat zavrnila vrnitev dela območja Doline Triglavskih jezer v velikosti dobrih 1.942 hektarjev in vrednega 19,4 milijona evrov. Zadnja odločba je bila izdana januarja 2022.

Upravna enota je prepričana, da Cerkvi zemljišč, ki jih zahteva, ni odvzela oblast po vojni, ampak je to storil nemški rajh leta 1941. Iz tega po njenem izhaja, da Cerkev v času nacionalizacije ni bila lastnica zemljišč in zato tudi ne more biti denacionalizacijska upravičenka.

"Še eden od izgovorov, da državi ne bi bilo treba vrniti premoženja," so prepričani v Odvetniški družbi Brecelj Korošec Mate, na katero nas je napotila Nadškofija Ljubljana, ki sicer izjav glede tega ni želela dajati.

Kot nam pišejo iz omenjene odvetniške pisarne, je Nadškofija Ljubljana leta 1992 svojo lastninsko pravico pred podržavljenjem dokazovala z zgodovinskimi izpiski iz zemljiške knjige in odločbo o podržavljenju. V odvetniški pisarni opozarjajo, da ravnanje upravnega organa ves čas trajanja postopka zbuja dvom v nepristranost, med drugim tudi zato, ker je "po naših podatkih upravni organ vse ostale denacionalizacijske postopke, katerih predmet so bile nepremičnine znotraj Triglavskega narodnega parka, zaključil z vračilom v naravi že pred dvema desetletjema."

Na Upravni enoti Radovljica, kjer se je pred kratkim zamenjalo vodstvo, nekdanja načelnica Maja Antonič se je namreč s tem mesecem upokojila, očitkov glede zavlačevanja postopka in dvomov v nepristranskost ne komentirajo.

Delne odločbe, pritožbe, vračanje zadev v ponovno sojenje. Tudi to je eden od razlogov za dolgotrajne postopke. Zahtevek Nadškofije Ljubljana na območju radovljiške upravne enote je tudi eden najobsežnejših in najzahtevnejših denacionalizacijskih postopkov pri nas.

Nanaša se na približno 21.000 hektarjev zemljišč, od tega jih je 15.000 v Triglavskem narodnem parku. Doslej je dobila nadškofija vrnjenih približno 17.000 hektarjev. Zemljišča se nahajajo v 17 katastrskih občinah, zahtevek pa zajema okoli 2.000 parcel, ki so se še parcelirale. Urška Samar, v. d. načelnice upravne enote, navaja, da se zahtevana zemljišča nahajajo tako znotraj kot zunaj območja Triglavskega narodnega parka, kar je dodatno terjalo pravno presojo.

"Zaradi kompleksnosti in številnih pravnih vprašanj je bilo na podlagi takrat ugotovljenega pravnega in dejanskega stanja ter znanih dejstev izdanih skoraj 90 delnih odločb," pojasnjuje Samarjeva, vse to pa po njenem govori o aktivni vlogi upravne enote v tej zadevi.

Gre torej za enega najtrših orehov denacionalizacije, postopku pa tudi po vseh teh letih ni videti konca. Nadškofija Ljubljana se je na odločbo upravne enote, ki je zavrnila vrnitev zemljišč na območju Doline Triglavskih jezer, pritožila na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Potem ko je ministrstvo njeno pritožbo zavrnilo, je junija 2022 vložila na Upravno sodišče tožbo zoper državo. Sodišče o tem še ni odločalo.

Kaj bi za že vrnjeno premoženje na območju Triglavskega narodnega parka hipotetično pomenilo, če bi se izkazalo, da Nadškofija Ljubljana ni denacionalizacijska upravičenka, smo vprašali na Državnem odvetništvu. Njihov odgovor je splošen. "Če bi se naknadno ugotovilo, da je bila odločba izdana na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja (npr. da upravičenec v času odvzema ni bil lastnik), bi teoretično lahko prišlo v poštev izredno pravno sredstvo, kot je obnova postopka. Vendar pa za to obstajajo strogo določeni roki in pogoji, določeni v zakonodaji (npr. Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o denacionalizaciji), poleg tega je treba presojati tudi, ali so napake dejansko bistveno vplivale na odločitev," nam pišejo, ob tem pa poudarjajo, da zaradi zaščite pravnomočnih odločb in stabilnosti pravnih razmerij zakonodaja zelo omejuje uporabo obnove, saj gre za poseg v ustavno varovan institut pravnomočnosti.

"Zaradi zavlačevanja denacionalizacijskega postopka nastaja precejšnja premoženjska škoda, ki jo bo po zaključku denacionalizacijskih postopkov potrebno poravnati. Takrat bo zanimivo videti, ali bo kdo od odgovornih za zavlačevanje postopka pripravljen nositi kakršnokoli odgovornost," opozarjajo v Odvetniški družbi Brecelj Korošec Mate, ki zastopa Nadškofijo Ljubljana.

Da je nedopustno, da ti postopki trajajo že več kot 30 let, je kritičen tudi Gašper Končan, župnik v Srednji vasi v Bohinju. "Nekaj gre tudi na škodo davkoplačevalcev zaradi odškodnin, torej pravzaprav neskrbno ravnanje s strani države ali pa teh uradnikov, kateri postopke vodijo."

 Država je zaradi dolgotrajnih postopkov denacionalizacije doslej cerkvi že plačala milijonske odškodnine.

Potem ko je nadškofija dobila v naravi vrnjene gozdove na Pokljuki, Jelovici in v Mozirju, ji je morala država plačati še 51.663.497 evrov odškodnine.

Cerkev ne vidi bojazni in razlogov, zakaj ne bi mogla biti lastnica tudi najbolj prepoznavnih delov Slovenije.

Župnik Končan poudarja, da je Cerkev že zdaj lastnica kulturnih znamenitosti, ki so dostopne vsem. Prav tako so, pravi Končan, še naprej dostopni gozdovi, ki jih je dobila vrnjene, tako pa bi ostalo tudi v primeru tega, kar na območju Bohinja še zahteva.

Da bi bilo to še naprej dostopno vsem, je jasno na podlagi zakonodaje, ki jo imamo, pravi na to bohinjski župan Sodja, a se mu vseeno zdi, da je zelo pomembno, da ostane lastnica takih naravnih znamenitosti država.

Država je po podatkih ministrstva za pravosodje do danes vrnila za 2,1 milijarde evrov kmetijskih zemljišč, gozdov, stanovanjskih enot, stavbnih zemljišč, podjetij in premičnin. V primeru, ko premoženja po Zakonu o denacionalizaciji ni mogoče vrniti v naravi zaradi zakonskih ovir, med drugim zaradi lastništva drugih oseb, pozidave nezazidanih podržavljenih zemljišč, uničenja premoženja, so dobili denacionalizacijski upravičenci odškodnino. Slovenski državni holding (SDH) je doslej izplačal za 1,753 milijarde evrov odškodnin. Glede na podatke, s katerimi razpolaga, pa SDH ocenjuje, da bo potrebno za 154 odprtih zahtevkov plačati še približno 73 mio. evrov.

Po zadnjih javno dostopnih podatkih je od 39.715 vloženih denacionalizacijskih zahtevkov ostalo na prvi in drugi stopnji ter na Upravnem in Vrhovnem sodišču nerešenih 82 zahtevkov oziroma 0,2 odstotka.

Poleg zahtevka Nadškofije Ljubljana na območju Triglavskega narodnega parka je med bolj znanimi zahtevki primer ljubljanskih Križank, sicer prizorišča Festivala Ljubljana. Križniki niso uspeli v zahtevi, da se jim v naravi vrne celotni kompleks. Potem ko so neuspešno izkoristili vse pravne možnosti, je leta 2010 postala pravnomočna odločba Ministrstva za kulturo, in sicer za del Križank brez cerkve. Zahtevanega niso dobili v naravi, ampak dobrih 2,5 milijona evrov odškodnine. Ni pa še dokončno odločeno glede tamkajšnje cerkve. Ministrstvo za kulturo je o njej odločalo šestkrat. Štirikrat jo je vrnilo v naravi, dvakrat, nazadnje lani, pa je odločilo, da križnikom pripada odškodnina v obliki obveznic SDH. Trenutno določena je dobrih 340.000 evrov.

Na zadnjo odločbo so se pritožili tako SDH kot križniki, ki vztrajajo pri vrnitvi v naravi. Tožbo so križniki vložili na Upravno sodišče februarja lani, ker po njihovem ne obstajajo ovire za vrnitev cerkve v naravi.

Po besedah njihove pravne zastopnice Alje Šiška Ministrstvo za kulturo ni izvedlo vseh dokazov, ki so jih predložili. MOL kot zemljiškoknjižni lastnik in Festival Ljubljana kot upravljalec sta zatrjevala, da v primeru vrnitve cerkve v naravi ne bi mogli izvajati kulturne dejavnosti, kot jo izvajajo danes, med drugim zaradi bogoslužja oziroma zvonjenja, ki bi motilo razne kulturne dogodke. Kot pravi odvetnica Šiškova, kulturna dejavnost ne bi bila bistveno okrnjena. "Ne vemo, v kakšnem stanju so trenutno zvonovi, če sploh so zvonovi na cerkvi, to ni bilo nič pregledano, noben ogled ni bil v zvezi s tem narejen." O tožbi križnikov Upravno sodišče še ni odločalo.

Je sprejemljivo, da bo konec tega leta že 34 let od sprejetja Zakona o denacionalizaciji, ta pa še vedno ni končana? Tega si nikakor nismo predstavljali, odgovarja Pirnat, nekdanji pravosodni minister, ki je leta 1991 zagovarjal zakon.

V njem so med drugim zapisali, da mora denacionalizacijski upravičenec v primeru pravilno sestavljene zahteve dobiti odločbo organa, ki o tem odloča na prvi stopnji, najpozneje v enem letu.

Po mnenju nekdanjega pravosodnega ministra Pirnata ne gre za to, da bi bil zakon slabo pripravljen. Gotovo je bilo pričakovati veliko sporov, še zdaleč pa ne toliko, pravi. Razloge za dolgotrajnost vidi predvsem v pravdanju, v pritožbah ter vnovičnih odločanjih.