Delovišča letos terjala že dvakrat več življenj kot lani

"Zavedam se, da se nesreče dogajajo. Mislim, da lahko delaš povsem v skladu s predpisi, pa se bo nesreča kljub temu zgodila. Ne zdi pa se mi pošteno, da delodajalce terjajo za 150 tisoč evrov, če je zaposleni nepazljiv in ni uporabljal predpisane varnostne opreme, saj lahko to delodajalca tudi pokoplje."

Tako je za rubriko 24ur Dejstva razlagal Miran Šinko, solastnik družinskega podjetja iz Skakovcev v Prekmurju. Podjetje, ki se že več kot tri desetletja in pol ukvarja s krovstvom, fasaderstvom in proizvodnjo ter zaposluje 28 ljudi, je pred leti pretresla huda nesreča. Neprivezan zaposleni je padel s strehe. Varnostnega pasu ni uporabljal, čeprav bi ga po pravilih podjetja moral uporabljati vedno, ko dela na strehi.

Kljub temu da so v podjetju uspeli dokazati, da je bil delavec za nesrečo deloma kriv tudi sam, so morali na koncu plačati 70 odstotkov vseh stroškov njegovega zdravljenja. Poleg stroškov zdravljenja morajo plačevati še del njegove pokojnine, saj se je njihov nekdanji zaposleni upokojil kot delovni invalid. "Obenem zahteva še razliko zaradi izgubljenega dohodka, torej razliko med svojo zadnjo plačo in trenutno pokojnino," dodaja Šinko.

Na drugi strani pa Andreju Finžgarju po hudi nesreči niso pripadli tako visoki zneski, saj so ga na sodišču obravnavali kot podjetje. Finžgar je namreč samostojni podjetnik in nosilec obrti, pred nesrečo pa se je ukvarjal s polaganjem parketa. "Povsem druga zgodba bi bila, če bi bil zaposlen pri nekom drugem, četudi pri samostojnem podjetniku. To se mi zdi huda diskriminacija. Ko je treba plačati, si podjetje, ko pa je treba kaj dobiti, te obravnavajo kot fizično osebo," je razlagal.

Prihajajoča Janševa vlada želi zdaj spremeniti sistem, po katerem delodajalci danes plačujejo visoke zneske – tudi več deset tisoč evrov – za zdravljenje, odškodnine in nadomestila plač tudi v primerih, ko so za nesrečo soodgovorni zaposleni sami. Kako naj bi sistem spremenili, preberite v spodnjem članku rubrike Dejstva.

Med prvim januarjem in zadnjim dnem aprila letos je na deloviščih življenje izgubilo že 12 oseb, lani v enakem obdobju šest. Gre za zelo visoke, previsoke, številke opozarjajo na Inšpektoratu za delo.

"Delodajalec je v vseh primerih tistih, ki je zadolžen poskrbet, da se delo opravlja varno, da so stroji brezhibni, da delavcem zagotavlja osebno varovalno opremo," razlaga glavna inšpektorica za delo Katja Čoh Kragolnik.

Je pa bilo v začetku letošnjega leta nekoliko manj delovnih nesreč s težjimi poškodbami. Po podatkih, ki so nam jih posredovali z Inšpektorata za delo, jih je bilo do konca aprila 250, medtem ko jih je bilo v enakem obdobju lani 325.

Glavna inšpektorica razlaga, da ko se delovna nesreča zgodi je običajno policija tista, ki prva pride na kraj dogodka. "Policija nato preko Operativno-komunikacijskega centra obvesti o delovni nezgodi tudi Inšpektorat za delo. Na drugi strani je delodajalec dolžan prijavit nezgodo pri delu preko sistema SPOT. Inšpektorat za delo je potem tisti, ki opravi inšpekcijski nadzor, preveri, ali sta delodajalec in delavec upoštevala predpise s področja varnosti in zdravja pri delu in ali sta spoštovala svoje obveznosti."

Delovna nesreča je vsaka nesreča, ki se zgodi na delovnem mestu. Sem praviloma sodijo tudi zvin gležnja, prebita arkada ali močnejši udarec v glavo. Inšpektorat vodi statistiko lažjih, težjih in smrtnih nezgod.

Nezgode pri delu morajo torej delodajalci prijavljati prek sistema SPOT. Lani so jih prijavili 14.287. Podatka oziroma ocene o tem, koliko nezgod ostane neprijavljenih, ni.

Od prijavljenih nezgod se jih je velika večina zgodila na običajnem delovnem mestu zaposlenega. Takšnih nesreč je bilo 12.296, medtem ko se jih je 625 zgodilo na začasnih delovnih mestih.

Med drugim je bilo prijavljenih tudi 29 nezgod pri opravljanju dela na domu, 287 nezgod se je zgodilo med napotitvijo delavcev v tujino, 404 na službenih poteh in 98 na poti na delo ali z dela (v primerih prevoza, ki ga organizira delodajalec).

21 nesreč se je končalo tragično, saj so zaposleni izgubili življenje, 946 zaposlenih pa je bilo huje poškodovanih.

V letu 2025 je bil najpogostejši vzrok smrtnih nezgod prometna nesreča, in sicer v petih primerih. V dveh primerih, v katerih so umrli štirje delavci, je bil vzrok porušitev izkopa oziroma zasutje. V treh primerih je bil vzrok smrtne nezgode povoženje delavcev z delovno opremo. V dveh primerih je bil vzrok padec z višine, v dveh primerih pa gibajoči se deli delovne opreme. Posamezni smrtni primeri so bili posledica eksplozije tlačne posode, padca osebe pri gibanju, porušitve bremena na delavca, odletenja sredstva za delo in zadušitve.

Vseh 21 delavcev, ki so se smrtno ponesrečili, je bilo moških.

Statistični podatki kažejo, da so bile lani smrtne poškodbe pri delu najbolj skoncentrirane v panogah, ki veljajo za fizično zahtevne in bolj tvegane.

Največ smrtnih nesreč, po štiri, so prijavili delodajalci iz predelovalnih dejavnosti in rudarstva. Gre za panogi, kjer so delavci pogosto izpostavljeni težki mehanizaciji, nevarnim delovnim procesom, delu v zaprtih prostorih, hrupu, višinam ali nevarnim snovem.

Po tri smrtne poškodbe pa so zabeležili v gradbeništvu in v panogi prometa in skladiščenja.

Glavna inšpektorica za delo Katja Čoh Kragolnik: "Naš cilj je, da do delodajalca pridemo, še preden pride do nezgode. Izvajamo tako nadzore na podlagi prejetih prijav kot tudi usmerjene nadzore, torej preventivne nadzore, s katerimi poskušamo preprečiti nezgode. Poudarjam, da je izrednega pomena zavedanje tako delodajalcev kot delavcev, da je treba delo zagotavljati na varen način in uporabljati osebno varovalno opremo. Menim tudi, da bi morali več pozornosti nameniti promociji področja varnosti in zdravja pri delu ter o tem ozaveščati že v procesu šolanja. Morda bi bila potem slika nekoliko drugačna."

V sinočnji rubriki Dejstva smo preučili problematiko, ko morajo delodajalci tudi v primerih, ko so zaposleni nepazljivi ali ne uporabljajo predpisane varnostne opreme, plačevati visoke stroške zdravljenja, odškodnin in nadomestil plače.

Predstavili smo primer družinskega podjetja iz Skakovcev v Prekmurju, ki se že več kot tri desetletja in pol ukvarja s krovstvom, fasadami in proizvodnjo ter zaposluje 28 ljudi.

Čeprav so v podjetju uspeli dokazati, da je bil delavec, ki je neprivezan padel s strehe in se hudo poškodoval, za nesrečo deloma odgovoren tudi sam, so morali na koncu plačati 70 odstotkov vseh stroškov njegovega zdravljenja.. Zaradi hudih poškodb je bil znesek zelo visok in je znašal okoli 89 tisoč evrov, dodatnih 20 tisoč evrov pa so jih stale še zamudne obresti in sodni stroški.

"Ko so našega nekdanjega zaposlenega po štirih letih bolniške invalidsko upokojili, smo se soočili še z zahtevki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tako da zdaj plačujemo tudi del njegove pokojnine, ker je postal delovni invalid," je za rubriko Dejstva pojasnil solastnik podjetja Miran Šinko.

Prihajajoča Janševa vlada predlaga, da bi to problematiko uredili z zaostritvijo standarda odgovornosti in omejitvijo višine regresnega zahtevka.

Po njihovem predlogu bi Zavod za zdravstveno zavarovanje regresni zahtevek delodajalcem izstavil le, če bi ti ravnali hudo malomarno. Po domače: če zaposlenim ne bi zagotovili varovalne opreme ali če ta ne bi bila ustrezna, denimo dovolj kakovostna ali primerno vzdrževana. O tem, kdaj je delodajalec ravnal hudo malomarno, bi odločala sodišča.

Regresni zahtevek bi bil navzgor omejen, na 20-kratnik najnižje pokojninske osnove, če "povzročena škoda ni nastala namenoma". Trenutno bi bila ta meja postavljena pri približno 23 tisoč evrih. Če pa bi bila škoda povzročena namenoma, bi moral delodajalec kriti vse stroške zdravljenja, odškodnin in nadomestil plače.

Kaj pa tujina? V Avstriji velja, da mora delodajalec povrniti vse stroške za zdravljenja poškodovanega zaposlenega, vendar mora biti podan naklep delodajalca ali njegova hudi malomarnost, zaradi katere se je delovna nesreča zgodila. Če je delodajalec ravnal naklepno, zneski niso navzgor omejeni, sicer pa se pri določanju višine zneskov upošteva tudi ekonomski položaj delodajalca.

Podobno je v Nemčiji, kjer lahko država regresne zahtevke uveljavlja le v primeru hude malomarnosti ali naklepa delodajalca oziroma vedno, kadar je delavec zaposlen nezakonito. Pri tem velja pogoj, da regresna izplačila ne smejo ogroziti obstoja delodajalca kot dolžnika.