Izbira specializacije odvisna od delovnih razmer, plače in ugleda

Slovenski zdravniki, ki zaključijo študij medicine, se morajo, če se želijo specializirati iz specifične stroke, prijaviti na razpis za specializacije. Število in vrsto razpisnih mest od 22. julija 2017 določa minister za zdravje, ki po sprejeti odločitvi Zdravniški zbornici Slovenije naloži objavo in izvedbo razpisa. A nekatera tradicionalno priljubljena področja medicine so na razpisu hitro zapolnjena, prostih mest za vse, ki bi si želeli izbrano specializacijo, pa ni dovolj. 

Benjamin Zupančič, bodoči študent 6. letnika medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, razpis opiše kot zelo "asimetričen". Če je za družinsko medicino na voljo 55 prostih specializacij, je za plastično kirurgijo, ki je zelo priljubljena med zdravniki, razpisano eno samo mesto. Razpisuje ga Splošna bolnišnica Celje. Nekatere smeri, kot je na primer kirurgija, so tradicionalno elitne. Sicer bi potrebovali več kirurgov, a je bilo na letošnjem razpisu na voljo le sedem prostih specializacij. "Če se prijaviš na smeri, ki so zelo priljubljene, je pričakovano, da se boš na tem področju že nekaj časa izpopolnjeval, opravljal prostovoljna dela in raziskave. Da dobiš želeno specializacijo, se lahko zavleče za več let. Po drugi strani pa država dobi specialiste zelo pozno," dodaja. 

Tudi letos se je zgodilo, da je bilo razpisanih 55 prostih mest za specializacijo družinske medicine, v prvem roku pa se jih je prijavilo samo 25. Kot pravijo na Zdravniški zbornici, je bilo v preteklosti razpisanih še več mest (v letu 2018 119 mest, zasedenih le 25), a večina ostane nezasedenih. Bolj kot manjše število razpisanih mest Zdravniško zbornico skrbi dejstvo, da se niti ponujena mesta ne zapolnijo. 

V letošnjem razpisu se sicer spreminja razmerje med razpisanimi specializacijami za območje celotne države in specializacijami za znanega izvajalca. Prvi letošnji razpis ima le še 35 odstotkov razpisanih specializacij za območje celotne države (leta 2017 je bil ta odstotek 67), kar je po mnenju Zdravniške zbornice zaskrbljujoče. Nacionalni razpisi mladim zdravnikom ponujajo bistveno večjo fleksibilnost, saj si lahko sami izbirajo pooblaščene ustanove, kjer želijo krožiti, in se kasneje odločijo med različnimi ponudbami pri iskanju zaposlitve, pravijo. Po drugi strani javni zdravstveni zavodi, ki so potencialni delodajalci mladih specialistov, dobijo možnost, da pri zdravnikih vzbudijo zanimanje za kroženje v svoji ustanovi, ter tistim, ki se izkažejo, ponudijo zaposlitev.

Da se zdravniki raje vpisujejo na nacionalne razpise, kaže tudi dejstvo, saj je bilo vseh 16 prostih mest za specializacijo družinske medicine zasedenih, mesta za posamezne izvajalce pa so ostala večinoma prazna. 

Na majhno zanimanje za specializacijo družinske medicine vpliva več faktorjev, pravi Zupančič. Kot prvo, so preobremenjeni. "Mi gledamo na zadevo s svoje perspektive. Pridemo k zdravniku in nam predpiše antibiotik. A zdravnik na dan sprejme več deset pacientov s kompleksnimi težavami, čas za obravnavo vsakega posameznika pa je omejen na okoli sedem minut. To je dovolj za otroka z vnetim grlom, ne pa odraslega." Po drugi strani je tudi finančna kompenzacija nižja za specializante družinske medicine kot za tiste, ki delajo v bolnišnicah. Številni tudi menijo, da družinska medicina v Sloveniji ni dovolj cenjena. "Kombinacija slabega slovesa in dejstva, da ne ponuja nekega boljšega življenjskega standarda, se kaže v manjšem interesu."  

Ob predpostavki, da je vrednost študija medicine ocenjena na 90.000 evrov (MF Ljubljana) in da družinski zdravnik opravi štiriletno specializacijo, strošek izobraževanja enega samega zdravnika znaša več kot 250.000 evrov (v vsoto ni vštet strošek pripravništva in specialističnega izpita). Stroški so še višji pri izobraževanju bodočih kirurgov, katerih specializacija traja šest let. 

Kljub temu anketa o slovenskem zdravstvenem sistemu in družinski medicini, ki so jo med študenti medicine izvedli leta 2019, kaže, da je med bolj priljubljenimi specializacijami ravno družinska medicina, za katero bi se po rezultatih ankete odločilo 21,2 odstotka študentov. Sledijo interna medicina, ki bi jo izbralo 19,9 odstotka, pediatrija (19,7 odstotka) ter ginekologija in porodništvo, za katero bi se odločilo 18,6 odstotka študentov. Manj kot dva odstotka študentov bi izbrala specializacije, kot so hematologija, javno zdravje, nefrologija, patologija, pnevmologija, revmatologija, alergologija in klinična imunologija ter druge.

Avtorji raziskave so ob tem poudarili, da so lahko pri odgovoru študenti navedli do tri specializacije, ki so jih zanimale. "Deleži tako ne predstavljajo le prve, temveč tudi drugo in tretjo izbiro," so zapisali.

"Pri odločitvi za določeno specializacijo gre za več vplivov: ugled stroke, zahtevnost dela, plačilo in pogoji dela so najpomembnejši med njimi," pa izpostavi dekan ljubljanske medicinske fakultete Igor Švab. 

V Sloveniji je zaradi majhnosti težko zagotoviti, da bi bil izbor res objektiven'

Manja Leban, družinska zdravnica, ki je po končanem študiju v Sloveniji opravila specializacijo na Škotskem, ocenjuje, da sistem specializacij, ki ga poznamo pri nas, morda ni najbolj korekten do vseh generacij. "Kolikor se spomnim, je razpis mest za specializacije odvisen predvsem od predstojnikov oddelkov, ki javijo potrebe. Tako se lahko zgodi, da v neki regiji nekaj let morda sploh ni razpisanega mesta za določeno specializacijo, potem pa jih je naenkrat več," razloži.

"V Sloveniji je zaradi majhnosti tako, da je težko zagotoviti, da bi bil izbor res objektiven in izključno na podlagi podanih kriterijev, saj pogosto obstaja preferenčni kandidat, ki ga (nekateri) člani komisije poznajo, kot je 'voluntiranje' v času študija ali dela v vlogi sobnega zdravnika po opravljenem strokovnem izpitu. S točkovanjem na ustnem razgovoru ga tako ob izboru brez težav potisnejo pred druge kandidate," dodaja Lebanova.

Da ima sistem razpisovanja specializacij v Sloveniji številne luknje', je za Dejstva povedala še ena zdravnica, ki pa je zaradi neugodne situacije, v kateri se je znašla, želela ostati anonimna. Kot zlata maturantka se je vpisala na študij medicine v Ljubljani, ki ga je zaključila v rednem času s povprečno oceno nad 9. Odločena je bila, kaj želi specializirati.

Da bi pridobila čim več izkušenj na tem področju, se je večkrat selila in izobraževala doma in v tujini. Prijavila se je na priljubljeno specializacijo, za katero je že običajno razpisanih manj mest. Na razpis se je že večkrat neuspešno prijavila in vložila veliko truda, da bi specializacijo tudi dobila.

"Žal postopek izbora specializanta omogoča, da se že pred razgovorom lahko odloči, kdo bo mesto dejansko dobil. Gre za javni razpis in bi v skladu s tem moral biti tudi izpeljan. Specializacijo sem želela plačati sama, a tudi to trenutno ni mogoče. Opažam, da specialiste te specialnosti slovenske bolnišnice iščejo in zaposlujejo tudi z Balkana. Sama razmišljam o specializaciji v tujini. Razočarana sem nad sistemom, ki mlademu zdravniku ne omogoča, da bi pričel delati, kar si je izbral in v čemer bo posledično najboljši. Še celo, če si je izobrazbo pripravljen financirati sam," zaključi.

Na Zdravniški zbornici so nam odgovorili, da so samoplačniške specializacije mogoče, a le, če so razpisane v okviru javnega razpisa za znanega plačnika. Pogoj, da je tovrstna specializacija sploh mogoča, je, da je na voljo dovolj mest za usposabljanje specializantov. Zdravnik, ki ni bil izbran na javnem razpisu za znanega plačnika, pa si specializacije ne more plačati sam, saj mora najprej specializacijo prek razpisa pridobiti, so še pojasnili. 

Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije mnenja, da je razpis neučinkovit

Da je sistem razpisovanja specializacij neučinkovit in premalo upošteva potrebe izvajalcev zdravstvene dejavnosti, poudarjajo v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije. Kot pravi direktor združenja Marjan Pintar, je vodstvom zavoda odvzeta kadrovska funkcija. Zdravstveni zavod vsako leto sporoči potrebe po specialistih (specializantih), ki pa jih ministrstvo za zdravje upošteva ali ne. 

V združenju ocenjujejo, da število razpisnih mest za specializacije ne bi smelo presegati števila diplomantov v tistem letu, pri tem pa bi morali 80 odstotkov mest razpisati za posamezne izvajalce in le 20 odstotkov za območje celotne države. To sicer ne ugaja mladim zdravnikom, ki veliko raje krožijo med zavodi, ministrstvo pa je pri najnovejšem razpisu z okrnjenim nacionalnim razpisom, kot kaže, šlo na roke delodajalcem. 

Pintar med drugim tudi predlaga, da bi povečali vlogo delodajalca pri izboru kandidata, delodajalec pa bi moral tudi sofinancirati specializacijo. Specializanti bi se morali po drugi strani zavezati, da čim večji del specializacije opravijo v matični ustanovi, se pravi pri izvajalcu, za katerega so bili izbrani. 

Trenutno je sicer po podatkih združenja v Sloveniji daleč največje povpraševanje po specialistih družinske medicine, sledijo jim radiologi, urologi, ginekologi in pedopsihiatri. Na vprašanje, katera regija se sooča z največjim pomanjkanjem zdravnikov, v združenju odgovarjajo, da ni enoznačnega odgovora. Kljub temu, da v Ljubljani na primer dela največ zdravnikov, gravitira v to okolje tudi največ bolnikov, tudi najzahtevnejši med njimi. Sicer se s pomanjkanjem zdravnikov družinske medicine soočajo bolj v ruralnih območjih, kjer primanjkuje tudi specialistov pediatrov.  

'Potrebujemo več zdravnikov, ne pa tudi povečanega števila prostih mest na fakultetah'

Država se je reševanja pomanjkanja zdravnikov specialistov lotila s povečanjem števila prostih mest na obeh medicinskih fakultetah v Sloveniji, ki izobražujeta bodoče zdravnike. Če je bilo pred tem v Ljubljani na splošni medicini prostih 165 mest, jih je zdaj 205. V Mariboru se je dodatno odprl tudi študijski program dentalna medicina. 

Kako velik interes je za študij medicine, kažejo podatki prvega prijavnega roka na visokošolske zavode, ki se je zaključil julija. Medicinska fakulteta v Ljubljani je za prihodnje študijsko leto razpisala 205 prostih mest, prijavilo se jih je kar 560. V Mariboru je situacija precej podobna. V študijskem letu 2021/2022 je razpisanih 106 prostih mest na splošni medicini, prijavilo se jih je 472. 

Zupančič se strinja, da v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, a s povečanjem vpisa ne bomo rešili praktično ničesar, če hkrati ne bomo poskrbeli za potrebno infrastrukturo. V Ljubljani se po oceni Zupančiča soočajo predvsem s primanjkljajem investicij s strani države v izobraževanje zdravnikov. Že pri obstoječi infrastrukturi dosegamo maksimum s številom vpisanih študentov. "Potrebujemo več zdravnikov, a ne potrebujemo povečanega vpisa, temveč dolgoročno strategijo."

Nekatere bolnišnice dihajo na škrge, so neustrezne, saj jih nihče ne sanira. To vodi v poslabšanje delovnih pogojev. Velik problem predstavlja tudi pomanjkanje ustreznega kadra, ki bi v klinični proces vključil dovolj študentov. "Medicina je zelo specifična v tem, da določene klinične vaje na oddelku potekajo tako, da so poleg mentorja prisotni le trije študenti. V operacijsko sobo namreč ne moreš pripeljati več študentov. In če nimamo dovolj mentorjev, bo študent na vajah manj prisoten, na koncu pa bo pridobil manj znanja. Več mentorjev dobimo lahko samo z dodatnimi sredstvi. Vsako uro, ki je mentor ne preživi s pacienti, mora namreč nekdo nadomestiti," pojasnjuje Zupančič. 

Slabi delovni pogoji, prenizka plača in težave s specializacijo najpogostejši razlogi za odhod v tujino

Anketa, ki jo je ministrstvo za zdravje izvedlo med študenti medicine, je pokazala, da si želi po zaključku študija nekoliko več kot 39 odstotkov študentov svojo karierno pot nadaljevati v tujini, skoraj sedem odstotkov pa je bilo odločenih, da bodo po zaključku študija odšli. Medtem je želelo skoraj 31 odstotkov ostati v Sloveniji, 13,4 odstotka pa je bilo o tem odločenih.

V poročilu so avtorji ob tem ugotavljali tudi medsebojno odvisnost želje po nadaljevanju karierne poti v tujini z zadovoljstvom s slovenskim zdravstvenim sistemom. Opaziti je mogoče, da je delež študentov, ki želijo svojo karierno pot nadaljevati v tujini, bistveno večji, če so študenti z zdravstvenim sistemom nezadovoljni ali manj zadovoljni.

Da si velika večina študentov po zaključku študija kljub vsemu želi ostati v Sloveniji, se strinjata tako Lebanova kot tudi dekan ljubljanske medicinske fakultete. Zdravnica meni, da k temu pripomore predvsem socialni krog, ki ga imajo v svoji domovini, ter tudi to, da "je kakovost življenja pri nas precej dobra".

Po drugi strani kot razloge za odhod v tujino vidi predvsem boljše delovne pogoje in višje plače ter željo po spoznavanju nečesa novega, izzivu in novih priložnostih. Po podatkih Zdravniške zbornice so v letošnjem letu izdali 74 potrdil o dobrem imenu. Dve osebi sta potrdilo prejeli ob odhodu v tujino, in sicer je šlo v teh primerih za enega zdravnika na področju otorinolaringologije in za eno osebo, ki še ni opravila specializacije. Po podatkih zbornice sicer v tujino odhaja največ zdravnikov, ki še niso opravili specializacije. Teh je bilo največ leta 2019. Pogosti pa so tudi odhodi pri zdravnikih, ki so specializirani v splošni kirurgiji.

Da bi si študenti, ki želijo svojo karierno pot po zaključenem študiju nadaljevati v tujini, premislili, bi se morali v Sloveniji spremeniti predvsem delovni pogoji, s čimer se je strinjala več kot polovica vprašanih. Nekaj več kot 33 odstotkov jih je poudarilo potrebo po povišanju plač, skoraj 28 odstotkov pa bi si, da bi ostali v domovini, želelo zagotovitev želene specializacije. 

Plača na Škotskem je gotovo boljša, a seveda so tudi stroški življenja višji'

"Da sem pristala na Škotskem, je posledica spleta okoliščin," pravi Lebanova. Sama namreč ni nikoli posebej načrtovala, da bi pristala v tej državi. Prav tako ni raziskovala, kje bi se ji v tujini najbolje izplačalo opravljati specializacijo. "Tudi tukaj je primarni zdravstveni sistem v krizi in podhranjen, potrebe in pričakovanja so ogromna, primanjkuje kadra in zaposleni v ambulantah so preobremenjeni, veliko družinskih zdravnikov zaradi izgorelosti zapušča družinsko medicino," poudarja.

Pred tem je dve leti delala v Angliji, najprej na urgenci, nato pa na oddelku za plastično kirurgijo. "Zanimanje za specializacijo iz družinske medicine je pri meni sprožila fleksibilnost, ki jo lahko imaš kot družinski zdravnik na Škotskem," pravi. "Delo z delnim delovnim časom je povsem normalno in praktično noben družinski zdravnik ne dela v ambulanti pet dni na teden," pove.

Na Škotskem normalen delovni dan traja 10 ur, pogosto celo dlje, in tudi tam je ogromno papirologije. "Plača je gotovo boljša, a seveda so tudi stroški življenja višji," dodaja. Zaradi dolgega delavnika in preobremenitev praktično noben škotski zdravnik v ambulanti ne dela po pet dni na teden, saj bi bilo to na dolgi rok praktično nevzdržno, pravi. 

Izpostavi, da številni tamkajšnji družinski zdravniki kombinirajo delo v ambulanti s še kakšnim drugim delom. "Lahko se dodatno izobraziš še na kakšnem drugem področju, lahko delaš v bolnišnici ali pa si mentor/predavatelj študentom." Kot družinski zdravnik po pogodbi – samozaposlen – lahko namreč sam določaš kje, koliko in kdaj boš delal. "Seveda je to odvisno od trenutnih potreb zdravstvenih domov. Tako lahko načrtuješ daljša obdobja dopusta za druge projekte, humanitarno delo in podobno," dodaja.

Da je samozaposlena, ji trenutno ustreza, saj si želi v sklopu humanitarne medicine in drugih projektov delati tudi drugod v tujini. "Tukaj mi ustreza tudi to, da lahko kombiniram različne vrste dela, kot sta delo na urgenci ali na splošni nujni pomoči, vendar ne da sem v to prisiljena in ne nujno kot nadure, ampak kot del mojih rednih ur v kombinaciji z delom v ambulanti," pravi. Ne predstavlja si namreč, da bi delala polni delovni čas v ambulanti družinske medicine, saj pravi, da bi zelo hitro izgorela. "Čeprav to mogoče pomeni, da kot družinska zdravnica ne prispevam na polno v ambulantah, kjer so ogromne potrebe in pomanjkanje kadra, menim, da na dolgi rok prispevam več, kot bi, če bi izgorela in v celoti zapustila družinsko medicino," zaključi.