Kdo vodi bolnišnice: stroka, politika ali osebni interesi?

Naša analiza zato ne išče le odgovorov na vprašanje, kdo je bil imenovan. Išče vzorce. Kdo napreduje, kdo se vrača na vodilne položaje, kakšne poti vodijo do vrhov bolnišnic in koliko pri tem štejejo znanje, izkušnje in rezultati – ter koliko druge povezave. To je zgodba o ljudeh, ki dobivajo moč odločanja v javnem zdravstvu. In o sistemu, ki bi moral znati jasno odgovoriti na preprosto vprašanje: ko gre za vodenje bolnišnic, kaj je na koncu pomembnejše – kdo te pozna ali kaj znaš?

Vodenje največje slovenske bolnišnice je minuli ponedeljek prevzel Tomaž Erjavec. Svet zavoda naše največje bolnišnice ga je po odstopu Marka Juga imenoval za v.d. generalnega direktorja. A kdo Tomaž Erjavec sploh je, kakšne izkušnje z vodenjem zdravstvenih ustanov ima? Koliko pozna delovanje naše najpomembnejše bolnišnice, ki obravnava najtežje bolnike iz vse države, in hkrati izobražuje za vrhunsko medicino, izobraževanje in razvoj stroke? O Erjavcu vemo, da je skoraj deset let vodil podjetje Doctrina, ki ponuja digitalne rešitve za izobraževanje zdravstvenih delavcev, potem pa podjetje Imber, ki razvija inovativne zdravstvene rešitve. Z javnim zdravstvom je torej že dolga leta poslovno povezan, saj sta obe omenjeni podjetji poslovali z različnimi bolnišnicami in drugimi ustanovami.

Ko je Erjavec minulo sredo v avli UKC LJ stopil pred medije, je prebral, da prevzem vodenja razume predvsem kot veliko odgovornost – do pacientov, zaposlenih in celotnega zdravstvenega sistema: "Moja naloga ni, da zdravnikom, medicinskim sestram ali drugim strokovnjakom razlagam, kako naj opravljajo svoje delo. Moja naloga je ustvariti pogoje, da ga bodo lahko opravljali čim bolje." Zanimalo nas je, kakšno vizijo ima, kako se bo lotil kadrovskih izzivov, tudi finančnih. In še, kako to, da se je odločil za funkcijo, ki že vrsto let ne velja za najbolj zaželen položaj v slovenskem zdravstvu? Zanimalo nas je, ali se je z ministrom za zdravje Tadejem Ostrcem pogovarjal o prevzemu vodenja UKC LJ, ali ga je k tej funkciji minister morda celo nagovarjal? Erjavec za novinarska vprašanja ni odgovarjal.

V molk se je zavil tudi Ostrc. Že pred tremi tedni, natančneje 4. septembra, smo na ministrstvo poslali prvo prošnjo za snemanje, odgovorili so nam, da je minister prezaseden. 7. septembra smo vnovič prosili za pogovor, dan kasneje pa še enkrat s pripisom, da se ministru časovno in krajevno v največji možni meri prilagodimo. Pred štirimi dnevi smo še enkrat preverili, zakaj si minister ne vzame nekaj minut za tako pomembno vprašanje kot je vodenje naših javnih bolnišnic, odgovorili so nam, da službeno potuje v tujino. Ob tem je zanimivo, da je ravno Ostrc spremenil pravilnik o podrobnejših pogojih za imenovanje, sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu javnega zdravstvenega zavoda ter postopku za izbiro članov v svetih javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija. 

Spremenil ga je tako, da lahko vlada ne glede na razloge za predčasno razrešitev odpokliče predstavnika ustanovitelja na predlog ministra za zdravje. Kaj konkretno je to pomenilo za UKC LJ?

Zanimivo pri tem je, da je Jug še sredi avgusta zanikal govorice o svojem odhodu, a je po konstituiranju novega sveta zavoda hitro spremenil stališče. Menjavo članov sveta je razumel kot jasno nezaupnico vlade in politično sporočilo, da ni več zaželen na čelu institucije. Odstop je ponudil zato, da bolnišnica ne bi postala talka političnih preigravanj in da bi svetu zavoda omogočil polno izvajanje odgovornosti z novim vodstvom. Svet zavoda ima sicer 7 članov: 4 so predstavniki države, 1 predstavlja zaposlene, enega člana ima zavarovalnica in prav tako enega bolniki. 

To pomeni, da ima vlada pri imenovanju največji vpliv. In avgusta je prejšnje člane menjala s svojimi: Matjaž Trontelj je član Nove Slovenije, Andrej Lampe in Simona Kaučič sta iz Janševe SDS, Janez Remškar pa je predsednik zveze upokojencev pri SLS. V prejšnjem svetu pod Golobovo vlado je bila predsednica Irma Gubanec, Tomaž Slana je bil svetovalec v podjetju GEN-i, od koder izhaja nekdanji premier. Igor Alfirević je informatik, Suzana Bolčič Agostini pa ekonomistka, ki še vedno vodi nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga. Nihče od njih nima strankarske izkaznice.

Med direktorji je enega stabilnejših mandatov imel Simon Vrhunec. Preživel je tri različne vlade in kot vršilec dolžnosti zdržal do leta 2015. Potem so se na nekaj mesecev po vrsti zamenjali Andrej Baričič, Brigita Čokl in Andraž Kopač. To obdobje izjemne nestabilnosti pa sovpada z menjavami ministrov za zdravje. Po krivdni razrešitvi Kopača je še pod Cerarjevo vlado UKC LJ prevzel Aleš Šabeder. Leto kasneje je postal minister za zdravje in podobna zgodba se je ponovila z Janezom Poklukarjem. Po Poklukarjevem odhodu na ministrstvo je bolnišnico prevzel odvetnik Jože Golobič. Septembra 2022 ga je takratni minister Bešič Loredan pozval k odstopu, nasledil pa ga je Marko Jug. 

Janez Poklukar je v pogovoru za 24ur Dejstva dejal, da se sam, preden je izbral za prvega moža največje bolnišnice, o tej funkciji ni z nikomer pogovarjal. In da tudi ni imel zagotovljene podpore ministra za zdravje ali članov sveta zavoda: "Ne bi mogel tega komentirati, ker z nikomer nisem govoril pred samim imenovanjem oziroma pred odločitvami." 

Pojasnil nam je tudi, da je po odhodu na ministrstvo sam predlagal, da vodenje prevzame odvetnik Jože Golobič, ki je bil tedaj predsednik sveta zavoda UKC LJ. Mimogrede, Golobiča se je tudi zdaj omenjalo kot zelo verjetnega kandidata, ki pa po naših informacijah ni imel podpore aktualnega ministra. 

Z imenovanjem Erjavca na čelo UKC LJ se znova odpira vprašanje, ki spremlja vodenje največje zdravstvene ustanove v državi že vrsto let: po kakšnih merilih se izbira človeka, ki dobi v roke vodenje tako kompleksnega sistema? V UKC Ljubljana dela 8.725 zaposlenih, v njem se zdravijo najzahtevnejši bolniki iz vse Slovenije, njegove odločitve pa imajo pomembne finančne, kadrovske in strokovne posledice za celoten zdravstveni sistem. Zato je vsaka menjava na vrhu več kot kadrovska novica. Ob odstopu Juga se je denimo oglasila direktorica Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije Tatjana Jevševar in zapisala, da jih skrbi pogosta menjava vodstev bolnišnic, saj to v določeni meri destabilizira njihovo delovanje: "V primeru UKC Ljubljana kot največjega in najpomembnejšega javnega zavoda v Sloveniji pa menjave ne prispevajo k stabilnosti celotnega javnega zdravstvenega sistema," je opozorila Jevševar. Tudi Poklukar je na naše vprašanje, koliko časa mora direktor ostati na položaju takšnega sistema, odgovoril: "Dva mandata, največ tri. Dva pa zagotovo."

Novega vršilca dolžnosti nedvomno čaka zahtevno delo. UKC Ljubljana je namreč v prvem polletju 2026 zabeležil večmilijonski primanjkljaj - 4,8 milijona evrov, ki je bil po pojasnilih prejšnjega vodstva predvsem posledica znižanja cen zdravstvenih storitev za en odstotek, kar je močno prizadelo največje bolnišnice. Kljub temu da je UKC Ljubljana v prvi polovici leta opravil več storitev kot leto prej, pa so ravno finančne izgube služile kot dodaten argument za nujnost sprememb v upravljanju. V letu 2025 je sicer naša največja bolnišnica izvedla 262 postopkov javnih naročil, kar je dvakrat več kot v preteklih letih. Z izrazitim povečanjem odprtih postopkov in uvedbo dinamičnega nabavnega sistema jim je uspelo večino svojih nabav pokriti z javnimi razpisi. To je bil tudi eden ključnih razlogov, da je UKC Ljubljana po dolgih letih finančnih minusov leto 2025 uspel zaključiti s pozitivnim poslovnim rezultatom. Za boljšo predstavo o obsegu poslovanja: celotni načrtovani odhodki UKC Ljubljana za leto 2026 znašajo 976,5 milijona evrov, v to številko pa so poleg javnih naročil všteti še stroški dela zaposlenih, amortizacija in drugi tekoči stroški.

UKC Ljubljana so v preteklosti bremenile tudi afere. Afera operacijske mize iz leta 2002 velja za eno prvih velikih afer samostojne Slovenije. Bolnišnica je takrat pod vodstvom Primoža Rodeta brez ustreznega javnega razpisa in preko posrednika kupila 38 operacijskih miz znamke Maquet. Afera žilne opornice je razkrila, da je tako imenovane stente UKC Ljubljana kupoval po bistveno višjih cenah kot bolnišnice v tujini. Računsko sodišče pa je ugotovilo, da je v letih 2014 in 2015 mimo javnih razpisov, z neposrednimi naročili, kupil za kar 69,5 milijona evrov medicinskega materiala. Bili so tudi škandali z zdravniki in preskakovanjem vrst. Spomnimo se primera Smiljić, ko je na dan prišlo, da je Uroš Smiljić, zaposlen kot skladiščnik v zameno za podkupnine urejal preskakovanje dolgih čakalnih vrst. Med sistemske afere pa sodi otroška srčna kirurgija, kjer so dolgoletni spori med domačimi kirurgi, uvoz tujih strokovnjakov in slabi medsebojni odnosi privedli do zloma programa za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami, ki jim ga je po več letih znova uspelo vzpostaviti. 

Hitro se bo torej pokazalo, ali je pri ljudeh, ki so dobili odgovornost za vodenje največje zdravstvene ustanove, mogoče jasno prepoznati merila strokovnosti, izkušenj in odgovornosti? Pri UKC Ljubljana je namreč to vprašanje še posebej pomembno. Kajti odločitve, sprejete v pisarni generalnega direktorja UKC Ljubljana, niso samo odločitve o eni ustanovi. Njihove posledice občutijo zaposleni, bolniki in celoten zdravstveni sistem.