Kalvarija otrok se nadaljuje: 'Ministrstvo nima vizije, le gasi požare'

Zgodba o novi šoli Centra IRIS za slepe in slabovidne otroke se kljub opozorilom o nevarni stavbi vleče že od leta 2010. Trajalo je štirinajst let, da je država otroke končno preselila v nadomestne prostore na Tobačni ulici. Jera Rak, mama slepe deklice Joane, je kritična do dela države. "Ministrstvo nima vizije. Vemo, da strategija je in to je gašenje požarov." Opozarja, da se roki za nov center, ki naj bi po prvotnih načrtih stal leta 2027, že zamikajo.

Rado Kostrevc z ministrstva za vzgojo priznava, da se časovnica vselitve res odmika. "Ta rok se je nekaj malega že zamaknil zaradi tega, ker je bil vmes opravljen premislek o tej strategiji. Torej, kam želimo zapeljati razvoj tega centra." Dodaja, da so ugotovili, da gre za dve dovolj različni populaciji, ki zahtevata ločena pristopa, zato so morali spreminjati investicijske izračune in dokumentacijo.

Ob tem otroci in strokovni delavci šole na nov center čakajo v nevzdržnih razmerah, izpostavlja ravnateljica Romana Kolar. "Moje mnenje je, da niso neprimerni samo za otroke s posebnimi potrebami, ampak tudi za otroke brez posebnih potreb. Mi smo jih uredili tako, da so čim bolj prijazni, da se otroci, zaposleni in starši čim bolje počutijo, da je domače." Kljub vsemu, dodaja ravnateljica, imajo kar nekaj izzivov. "Največji izziv, mogoče organizacijski, ki smo ga uspešno rešili, je bil prevoz prehrane. Namreč nimamo ne kuhinje ne jedilnice, tako da nam Dijaški dom Vič poskrbi za prehrano, mi pa potem z našim kadrom vsakodnevno prevažamo prehrano iz doma v naše prostore na Tobačno in potem umazano posodo nazaj, da se očisti in pripravi za naslednji dan."

Težava je tudi osnovna higiena, saj so na voljo le tri stranišča na dolgem hodniku. "Tukaj je edina pitna voda, edina voda, ki jo učenci in zaposleni lahko dobijo. Med odmori je potrebna velika organizacija, da operemo roke in poskrbimo za osnovno higieno. Dve stranišči sta za devetdeset otrok in 130 zaposlenih veliko premalo."

Po besedah ravnateljice otroci z avtizmom potrebujejo večji prostor, da se lahko umaknejo takrat, ko zaznajo stisko. Medtem ko slepi in slabovidni potrebujejo veliko večjo delovno površino. "Na svoji mizi imajo ob klasičnih zvezkih in knjigah še lupe, ki lahko zavzamejo kar nekaj prostora, imajo računalnike, bralne vrstice in tako naprej."

Kljub zamudam ministrstvo vztraja, da je projekt zdaj na trdnih temeljih. Investicija, ki je bila sprva ocenjena na 24 milijonov, je narasla na dobrih 37 milijonov evrov. Vključuje gradnjo 42 novih učilnic, 12 kabinetov, telovadnice, knjižnice in zunanjih športnih površin na več kot 10.000 kvadratnih metrih.

Sredstva so v proračunu zagotovljena do leta 2029. Po prvotni obljubi bi leta 2027 otroci že sedeli v novih klopeh. Projekt je zdaj v fazi projektiranja. Prek javnega naročila so projektno dokumentacijo zaupali družbi Bevk Perović arhitekti – vredno prek dva milijona.

Izvajalca gradbenih del naj bi izbirali v prvi polovici leta 2027, graditi bi nato začeli proti koncu leta. Vselitev v nove prostore je zdaj načrtovana za šolsko leto 2028/2029. Starše in vodstvo šole skrbi, da roki niso realni.

Kostrevc priznava, da se roki lahko še zamaknejo. Gradbena jama na Langusovi bo zahtevna zaradi geološke sestave tal. Treba bo opraviti vse arheološke raziskave. "Treba bo zaščititi gradbeno jamo, paziti pri pilotiranju in sami gradnji, kar lahko upočasni dela." A dodaja, da je cilj še vedno vselitev septembra 2028.

Starši opozarjajo, da denar na papirju ne rešuje trenutne stiske. Jurij Stariha, oče dečka Urbana z izjemno redko genetsko motnjo, izpostavlja, da se časovnice ne ujemajo z otrokovim razvojem. "Idejna zasnova in začetek projekta naj bi trajala od 3 do 6 mesecev, cela gradnja pa od 3 do 4 leta. Zdaj sta minili dve leti in v tem času dejansko nimamo niti še dokončno potrjene idejne zasnove."

Ministrstvo zagovarja strategijo, po kateri bosta v centru sobivali dve različni skupini otrok. Kostrevc pravi, da je bil opravljen temeljit premislek. "Zasnova sama omogoča prilagojene prostore za slepe in slabovidne otroke, komunikacijske poti so ustrezno označene, prav tako pa je prilagojena za otroke z avtistično motnjo, ki potrebujejo umirjanje in individualen pristop. Obenem omogoča dovolj inkluzivnosti v tistih prostorih, ki so skupni: knjižnica, komunikacijske poti, telovadnica, jedilnica, šolska avla."

Odkar so se pred dvema letoma preselili na nadomestno lokacijo na Tobačno, je število otrok s 73 naraslo na 94. To so štirje novi oddelki, ki so jih morali stisniti v isto kvadraturo. Največji pritisk je pri otrocih z avtizmom, teh je že 57, pred selitvijo jih je bilo 33. Prostorska stiska je postala tako kritična, da v centru otroke celo zavračajo, ker so vsi oddelki polni. Vsako leto bi se namreč vpisalo 10 novih otrok.

Starše otrok skrbi, da bodo njihovi otroci odrasli v učilnicah, ki bi morale biti zgolj začasne. Razvojna škoda je po mnenju staršev nepopravljiva. "Tri leta je tretjina osnovne šole. Če tega nimajo, dejansko ne morejo izkoristiti svojega potenciala in morda je ta potencial za vedno izgubljen. Ti otroci bodo, ko bodo postali odrasli, delovali na nižji ravni, kot bi lahko, če bi jim nudili to, kar smo kot družba dolžni," opozarja oče Jurij Stariha. "Tu imamo ministrstvo, imamo institucije, ki so temu namenjene in na žalost v tem trenutku ne opravljajo svojega dela."

Ravnateljica upa, da se bo projektni del izpeljal tako, kot je načrtovan. "Glede na dogajanje v teh dveh letih in na prakso v slovenskem prostoru, se bojimo, da se nam ta predviden termin, da se selimo v novo stavbo, torej 1. septembra 2028, odmika. Iskreno povedano, kot ravnateljico me to skrbi."

Ne zna si predstavljati, kako bodo v teh prostorih zdržali še toliko časa. "Z naslednjim šolskim letom prostori tukaj na Tobačni ne bodo več zadostovali našim potrebam, tako da v dogovoru z ministrstvom že iščemo dodatne prostore."