Dve milijardi evrov v državnih gozdovih, med zasebniki kraljuje Cerkev

O stanju na trgu smo povprašali lastnike gozdov – od najmanjših do največjih, ki z gozdom upravljajo za dobiček. Rok Sedminek iz Zveze lastnikov Slovenije je lastnik kmetije več kot 10 let, gozd, ki ga v veliki meri upravlja skupaj z očetom, mu predstavlja polovičen prihodek kmetijskega gospodarstva. V zadnjih desetih letih prodajajo v Sloveniji, slovenskim žagarjem. "Ko sem začel z gozdom, je bila cena polovična. Naši žagarji so se delali 'norca' iz naše surovine. Ko so prvič začeli prodajati v tujino, so se tudi naše cene približali tistim v tujini. Od takrat smo enakovredni, predvsem z Avstrijo." 

Janez Medved, po domače Brudarjev Janez, je oglar, ki je v letošnjem letu postavil največjo oglarsko kopo v Evropi. Na družinski kmetiji imajo polovico dohodka iz gozdov. S Sedminkom se strinja, da so cene lesa smešno nizke, glede na to, da bukev raste 100 let. 

Dragica Šahtler se z gozdovi na družinski kmetiji ukvarja več kot 25 let. Kmetujejo na dobrih sto hektarjih gozdov in desetih hektarjih kmetijskih površin. Les prodajajo pretežno domačim kupcem. "Les je bil še do nedavnega zelo razvrednoten, malo so se zdaj sicer cene lesnih sortimentov izboljšale, vendar bi vseeno moral les, kot pomembna strateška surovina, dosegati še višjo ceno in predvsem bi ga morali umestiti kot pomemben gradbeni material, tudi za izdelavo najboljšega pohištva." Izpostavlja sicer, da je kar tretjina gozdov varovalnih, poleg tega je veliko izdatkov za vzdrževanje, specialne mehanizacije. Posledica pa – minimalen dohodek. "Zato nas pogosto zelo žalosti, ko se prikazuje zasebne lastnike gozdov kot neskrbne, neuke, da ne vedo, kje imajo svoje gozdove. Mi takšnih lastnikov ne poznamo. Tudi se ne moremo strinjati, da se z gozdovi ne gospodari oziroma da ostaja nerealiziran možni letni posek. Ugotavljamo pa, da je posek, glede na velik negativni vpliv divjadi za naše območje, absolutno previsok. Nič pa tudi ne de, če si kmetija pusti malo več lesne zaloge v gozdu za težje' čase ali pa morda za kakšno večjo investicijo. Tako ravnajo in ravnamo samo skrbni gospodarji!"

Marjanu Hrenu, predsedniku Zveze lastnikov gozdov, gozd v velikosti štirih hektarjev predstavlja tretjino dohodka. Drva uporabljajo doma, približno 10 do 15 kubičnih metrov lesa pa letno prodajo. "Je pa gozd pomemben vir dohodka za obstoj naše kmetije, ki je delček v mozaiku kulturne krajine Slovenije." Z gozdom upravlja sam, česar se je naučil od očeta. "Ker prodajamo sosedu, ki ima predelavo lesa, imamo glede trženja tako rekoč vse pri roki." Kmetija kot taka skupaj z gozdom ima vsekakor potencial za eno ali dve solidni delovni mesti, možnost za turizem in čebelarstvo, torej dopolnilno dejavnost. "Ne vem, kam bo šlo v bodoče poslovno okolje v Sloveniji, a če bo šlo tudi v smeri ustvarjanja dodane vrednosti na osnovi zelenih delovnih mest na podeželju, potem je tudi naša štiri hektarje velika gozdna posest pomembna dodatna osnova." 

Nepovezanost zasebnih lastnikov

Večino gozdov – 77 odstotkov – imamo v Sloveniji v zasebni lasti, po številu prevladujejo zelo majhni lastniki gozdov, kar zmanjšuje optimalno izrabo lesa v zasebnih gozdovih. 

V Sloveniji je 413.000 gozdnih posestnikov, ki imajo v lasti 286.000 gozdnih posesti. A ko govorimo o gospodarjenju z zasebnimi gozdovi, govorimo o 150 tisoč lastnikih, ki obvladujejo 90 odstotkov zasebnih posesti, pojasnjuje Marjan Hren. Povprečna velikost gozdne posesti v zasebni lasti je 2,9 hektarja, kažejo podatki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 

Ta lastniška razdrobljenost je po besedah Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije glavni razlog, da je zelo kompleksno logistično pripeljati večje količine lesa do končnega uporabnika. "Več kot 60 odstotkov lesa, ki se ga poseka, pride iz zasebnih gozdov. Posek, zlasti v zasebnih gozdovih, zaostaja za možnim posekom po gozdnogospodarskih načrtih in znaša 70 odstotkov možnega poseka ter 40 odstotkov tekočega prirastka." Rok Sedminek problema lastniške razdrobljenosti ne vidi. "Več kot 30 odstotkov lastnikov resno gospodari z gozdom, les jim pomeni prihodek. Morali bi se povezati in pomagati malim lastnikom. Konkuriramo lahko samo s kakovostjo, ne količino."

Nadškofija Ljubljana ima v lasti 2 odstotka slovenskih gozdov

Največji zasebni lastnik je Rimskokatoliška cerkev, zlasti Nadškofija Ljubljana. S cerkvenimi gozdovi ljubljanske nadškofije na Gorenjskem upravlja Gozdno gospodarstvo Bled (GG Bled), ena največjih gozdnih družb pri nas. GG Bled je prek družbe Metropolitana v lasti ljubljanske nadškofije. Nadškofiji Ljubljana je Sklad kmetijskih zemljišč – iz naslova odškodnine zaradi nezmožnosti pravice uporabe – izplačal 34 milijonov evrov. 

Cerkveni gozdovi ljubljanske nadškofije obsegajo približno 20 tisoč hektarjev, kar je 2 odstotka slovenskih gozdov. S svojimi gozdovi v velikosti več kot 3.000 hektarjev upravlja tudi Škofija Novo mesto prek podjetja Beneficij. GG Bled izhaja iz starih gozdnih gospodarstev, ki so pred devetdesetim letom gospodarila z gozdovi, je eno redkih, ki je še ostalo. Izvaja posek, spravilo in odkup lesa in ta les potem prodaja lesni industriji. "V letu 2021 smo okoli tretjino lesa posekali in kupili v Nemčiji, Italiji in na Hrvaškem," pojasnjuje glavni direktor GG Bled Marko Matjašič. 

Ker prevladujejo izredno majhni lastniki gozdov, ki imajo v lasti manj kot en hektar, je ključno vprašanje, kako motivirati zasebne lastnike, da bi z gozdom gospodarili. "Vprašanje, na katerega še nimamo čisto jasnega odgovora, je, koliko gozda bi moral določen lastnik imeti v lasti, da bi mu gozd pomenil vir preživetja," meni Nike Krajnc. "Manjši lastniki gozdov praviloma niti ne nastopajo na trgu."  Dodaja, da je odnos malih lastnikov do gozda različen – od zelo emotivne navezanosti, do tega, da sploh ne vedo, kje imajo gozd.

Zasebni lastniki bi morali skupaj nastopati na trgu

"Za veliko žago v Sloveniji je največji izziv, kako organizirati lastnike gozdov, da bi dobila les. Pri nas se največ lesa proda na kamionski cesti, imamo kar veliko odkupovalcev oziroma podjetij, ki so specializirana za odkup lesa na kamionski cesti in potem prodajo žagam," še dodaja Krajnčeva.  Če bi se lastniki gozdov organizirali in skupaj nastopili na trgu, bi lahko en odvečni člen teh prekupčevalcev odpadel, lastniki pa bi dosegli višje cene na trgu. Po njenem mnenju bi se lastniki morali povezati v neke zadruge, ki bi za njih prodajale skupaj v večjih količinah ali pa tudi organizirale izvajanje sečenj, spravila, ker se majhni lastniki kdaj ne znajdejo pri iskanju izvajalcev del.

V Slovenskem lesnem združenju (Sloles) izpostavijo problem, ker večina zasebnih lastnikov gozdov hlodovino prodaja preko posrednikov, ki za to sploh niso usposobljeni in izkoriščajo zakonsko nedorečenost na tem področju. "Med sedanjimi posredniki je tudi veliko število špekulativnih trgovcev s hlodovino, ki jo odkupujejo od zasebnih lastnikov gozda in v večini primerov prav ta ne konča na slovenski žagi. Ne samo mi lesarji, tu bi morala nastopiti tudi država in poiskati vzvode za zainteresiranost lastnika, da bo hlodovino prodal slovenski predelovalni industriji." Dodajajo, da so slovenski predelovalci vsekakor pripravljeni hlodovino redno kupovati od lastnikov gozda preko celega leta. 

Na tem mestu državo poziva tudi Rok Sedminek, sicer lastnik nekaj manj kot 30 hektarjev gozda: "Če bo slovenska vlada namenila toliko denarja, kot ga je za SiDG, smo v enem letu povezani, lahko začnemo delovati." Brez povezovanja v prihodnosti ne bo šlo. "Posameznik lahko uspe, večina pa nas ne more uspeti posamezno."

Dobava iz zasebnega sektorja je najbolj pod vprašajem pri nas, pravi Nike Krajnc. "Pri nas je bil posek od leta 2014 do 2018 zelo visok, ker so bili žledolomi, vetrolomi in nato lubadar, zavezujoče odločbe so silile lastnike gozdov, da so delali, zato je bil posek višji. Leta 2020 in 2021, ko ni bilo več ujm in lubadarja, ni bilo veliko, se je posek bistveno znižal, prihajamo na nivo štiri milijone poseka bruto. Problem je motivacija, ki pada. Eni so takrat morali veliko sekati, zdaj pa ne bodo naslednjih deset let." 

Dragica Šahtler pravi, da so primeri, ko lastniki dobro sodelujejo pri prodaji, bodisi so to sosedje ali manjše skupine lastnikov. Zdajšnji prosti nastop na trgu omogoča, da lastnik sam, po svoji oceni in po najboljši ceni, proda les, komur ga želi prodati. "To seveda zahteva previdnost, poslovnost in iznajdljivost ter skrbnost, kar pa so že tako vrline sposobnega podjetnega gospodarja, kar moramo lastniki vsekakor tudi ostati."

Marjan Hren pa, da potrebujemo predvsem več profesionalnih ekip, ki lastniku realno ocenijo stroške in donos prodaje. "V novejši slovenski preteklosti so veliko škode naredili nekateri posredniki z nepoštenim poslovnim odnosom, zlasti prevozniki."

Sedminek dodaja, da bodo samo aktivni lastniki gozdov prinesli k zmanjšanju vpliva podnebnih sprememb. Hkrati pa opozarja, da je lastniška pravica gozdov v Sloveniji na dnu. "Če pridem k vam na dvorišče, vprašam, če grem lahko skozi." Brez njihovega dovoljenja pa se v gozdu izvajajo razne športne aktivnosti. "Jaz se bojim, da nam bodo v prihodnosti rekli, naj s konjem iz gozda spravljamo." 

Zasebni lastniki gozdov opozarjajo, da SiDG predstavlja nelojalno konkurenco 

Ob ustanovitvi je bil namen SiDG, da povečuje delež državnih gozdov, predvsem gozdove s posebnim namenom, rezervate, zavarovane gozdove. "To, da imamo samo 20 odstotkov in da je vse ostalo šlo v denacionalizacijo, je ena huda sramota. Dejansko upam, da je tiste, ki so tako zakonodajo sprejeli, sram. Večina evropskih držav ima bistveno večji delež državnega gozda, ker je to naravno bogastvo, v Sloveniji pa so ga kar takoj razdelili. Prav je, da se naravno bogastvo veča, nenazadnje je od gozda tudi odvisno, koliko živalskih in rastlinskih vrst bo preživelo, pa še marsikaj drugega," je kritičen Dejan Židan, nekdanji kmetijski minister.  

Očitek, da se gozd v državni lasti povečuje, je napačen, trdi Židan. "Ko je sila, ni nikogar, ki bi hitro odkupil slabo hlodovino, tega zadruge ne zmorejo. V kolikor je v tem času SiDG dobil priložnost, da zasebnim lastnikom pomaga z odkupom lesa, ki je večinoma slabše kvalitete, je to za Slovenijo dobro. Najslabše je, da zasebni lastniki s slabim lesom obtičijo." Glavni direktor SiDG Robert Tomazin pravi, da v preteklosti SiDG ni odkupovala od zasebnikov, v letu 2022 pa bo aktivno pristopila na tem področju. 

A Rok Sedminek dodaja, da je v zadnjem času trend SiDG-ja, da z državnim denarjem postavlja nelojalno konkurenco zasebnim lastnikom gozda. "Cena se postavlja za več let naprej, pride do več kot 25-odstotnega odstopanja v ceni med SiDG in zasebnim sektorjem. Na trg prihajajo z večjimi količinami." Po drugi strani država ni imela interesa, da bi se zasebni lastniki organizirali. "Žagarji bi se lahko resno pogovarjali o količini lesa, ki bi ga dobili. Les bi lahko doma predelali, ne pa da surovega prodajamo v tujino." 

Tudi Branko Tomažič, član Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu, nasprotuje, da SiDG kupuje od okoliških kmetov in jim konkurira. "Če ima več od 30 hektarjev, ima po Zakonu o gozdovih SiDG prednostno pravico nakupa pred kmetom. Temu smo nasprotovali. Mi bi radi, da v visokogorju ostanejo kmetije. Če ne bodo ostale, se bo to območje znova izselilo in bo ostala divjina, kar ni prav."

Z državnimi, dvema milijardama vrednimi, gozdovi upravlja SiDG

Bilo je pred skoraj šestimi leti, ko je politika pod vodstvom takratnega SD-jevega ministra za kmetijstvo Dejana Židana sklenila, da bo upravljanje državnih gozdov zaupala novi družbi SiDG. Državno podjetje, vanj smo davkoplačevalci ob ustanovitvi vložili 22 milijonov evrov, gospodari z 235 tisoč hektarji gozda in z lesom zalaga lesno industrijo. Iz državnih gozdov se letno odpelje približno 50 tisoč tovornjakov. 

Ključno vprašanje danes pa, ali se je investicija državi povrnila? Židan je zadovoljen. "Smrtna zanka za SiDG bi bila, če bi na predlog ljudi, ki so proizvodnjo furnirja zapravili, to začel delati prav SiDG." SiDG vsako leto zaključi z dobičkom, leta 2021 je znašal rekordnih 14 milijonov evrov. 

Ideje za razvoj družbe naj odločevalci poiščejo na Bavarskem, predlaga Židan. "Naj pogledajo bavarski model in ugotovijo, kako je najlažje in najbolj transparentno delati."

Nastaja državni monopol? 

A bolj so do delovanja SiDG kritični žagarji in proizvajalci produktov v Slolesu. "Trenutno pospešeno in načrtno nastaja 'državni monopol' na tem področju. Z razširitvijo SiDG na odkup od zasebnikov se podjetje oddaljuje od svojega osnovnega namena in si ustvarja monopolni položaj." Po njihovem mnenju bi se SiDG moral osredotočati na upravljanje z državnimi gozdovi in prodajo surovine iz teh gozdov. Ocenjujejo, da se "SiDG nekako od nas odvaja, postaja sam sebi bistvo". 

Robert Tomazin zagovarja, da je vsakršen strah, da bi postali monopolist, odveč."Nudimo na nek način slovenskemu zasebnemu lastniku varnost. Želimo biti zanesljiv partner tudi slovenski lesnopredelovalni industriji. Res pa je mogoče, da se kdo, ki ima v preteklosti primer nepoštene prakse, nas kot partnerja oziroma konkurenta na terenu tudi boji." Dodaja, da si želijo predvsem sodelovanja, ne nagajanja. "Ker se zavedamo, da smo na svetovnem, evropskem ali regijskem trgu zelo majhni igralci." 

Ključno je vprašanje blagovne znamke, saj lahko iz slovenskega lesa ponudimo marsikaj, "v nasprotnem primeru bomo še vedno hlapci tujih trgovcev, ki spretno prodajajo slovenski les na svetovnem trgu." 

Kakšen je donos SiDG v primerjavi z 20-letnimi koncesijami?

Pred letom 2016, torej pred ustanovitvijo SiDG, so z državnimi gozdovi prek koncesij 20 let gospodarila podjetja, poročali so Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, kasneje je sklad vse gozdove prenesel v upravljanje SiDG. "Sklad še vedno opravlja nalogo neodplačnega prenašanja gozdov od prejšnjih imetnikov pravice uporabe v last države in v upravljanje skladu, nato pa sledi prenos na SIDG," pojasnjuje Aleš Tolar, v. d. direktorja sklada. 

Sklad je poleg kmetijskih zemljišč tudi glede gozdov tisti, ki upravlja z vračanjem zemljišč oziroma denacionalizacijo. Od januarja 1996 do konca leta 2020 je bilo vrnjenih 95 tisoč hektarjev gozdov. Za vrnjene gozdove je sklad izplačal 31 milijonov evrov, od leta 2003 do leta 2021 pa je Sklad za vsa vrnjena zemljišča (kmetijska zemljišča in gozdove) izplačal dobrih 51 milijonov evrov. 

Židan pravi, da ni razumel, zakaj je bilo pred 20 leti upravljanje z državnim gozdom predano zasebni iniciativi. "Ne vem, zakaj so se odločili za koncesije, kjer je država na kubik prodanega lesa dobila premalo. Ko se je v mojem mandatu koncesijsko obdobje izteklo, je bilo treba pogledati, kako naprej. Vsi smo vedeli, da koncesije niso dobre, zato smo tehtali, ali z njimi nadaljevati ali prevzeti model upravljanja kot drugod." Židan je prepričan, da danes država dobi bistveno več za kubik lesa kot v preteklosti.

Pomembno vprašanje – kakšen je bil donos za državo v času koncesij in danes? Na SiDG se pohvalijo, da se donos za državo letno giblje od 20 do 29 milijonov evrov. A Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Državnega sveta, ki vsako leto pregleduje poslovanje SiDG in opozarja na nepravilnosti, je ugotovila nasprotno, pove član komisije Branko Tomažič. "Donos je bil za 14 do 15 odstotkov slabši kot prejšnja leta, torej je država dobila še manj kot prej skozi koncesionarski sistem. Na en kubik lesa država ne dobi 27 evrov, kakor je trdil SiDG, ampak od 12 do 13 evrov." 

Jože Podgoršek, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, meni, da je sedanji način upravljanja z državnimi gozdovi bolj učinkovit in donosnejši. Dodaja, da bi sicer z ustanovitvijo SiDG morali počakati. "Družba je bila ustanovljena v času najhujših ujm, zato bi bilo verjetno bolje počakati z ustanovitvijo družbe do sanacije največjih škod."  

Eden izmed donosov SiDG je gozdni sklad, ki je nastal prvič ob ustanovitvi te državne družbe. Od leta 2016 do lani je SiDG v gozdni sklad vplačal 74 milijonov evrov, na dan 31. 12. 2021 je bilo v skladu 12 milijonov evrov sredstev, kažejo podatki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 

Denar iz gozdnega sklada je uporabljen za pridobivanje gozdov, obveznosti vlade pri dedovanju gozdov, promocijo rabe lesa ter vzdrževanje gozdnih poti ... Sredstva prejmejo tudi zasebni gozdovi, Zavod za gozdove pa prek sklada lastnike podpira pri ohranjanju gozdov. V letu 2021 so prejeli 750 tisoč evrov. 

In kako komentirajo prejšnji sistem posamezniki, ki so ga tudi spoznali? "Da se les krade, prodaja na črno in vozi čez mejo. Opozarjali smo, da je treba ustrezno ukrepati. Ko je bila ustanovljena družba SiDG, smo ugotovili za leto 2019 veliko nepravilnosti v knjigovodstvu in računovodskih izkazih," pripoveduje svetnik Tomažič. 

V Slolesu pravijo, da je imel koncesionarski sistem kakšno pomanjkljivost, a je bil poslovno prijaznejši in bistveno bolj zanesljiv partner za dobavo lesa iz državnih in zasebnih gozdov. Bruno Bizjak, direktor Smart industries in član Slolesa, dodaja, da osebno pozna oba sistema, saj so veliko sodelovali z nekdanjimi koncesionarji. "V dvajsetih letih so bili vzponi in padci. Njihova doba se je končala in tudi prav je tako." Bili so med prvimi podporniki ustanovitve SiDG, vendar kot pravijo, ne gre vse tako, kot so si zamislili. "Če bomo pravilno pristopili in bodo poslušali naše nasvete, imamo dobro prihodnost sodelovanja. Stroka mora dajati nasvete, ne politika." A SiDG se mora držati usmeritev, na podlagi katerih je bila ustanovljena, še dodaja. "V zadnjem času se pojavljajo apetiti, SiDG pa se osredotoča na logistiko, kupujejo prevozna sredstva, vmešavajo se v predelovalno industrijo, kar pa ni njihovo bistvo."  

Marko Matjašič meni, da SiDG potrebuje še kar nekaj časa, da bo racionalno organiziran, vendar mu je treba ta čas, ki ga potrebuje vsaka organizacija, dati. "Dejstvo je, da so bila predhodno gozdna gospodarstva bistveno bolj produktivna oziroma stroškovno učinkovita. Ne smemo pozabiti, da so zaposlovali skupaj 2.000 ljudi. Nesmiselno je tudi, da SiDG sili v lesno predelavo, kar bi morala biti stvar zasebnega sektorja in ne države." 

S predelovalnimi centri bo SiDG izrinil obstoječe žage?

V zadnjem času vidimo poskuse SiDG oziroma države, da se SIDG iz gozda preseli še v druge dele, menijo v Slolesu. Vladni načrt predvideva gradnjo štirih lesnih centrov na območju Koroške, Primorske, Dolenjske in Štajerske. "SiDG ne bi formiral lesnih centrov, ampak bil vstopil kot partner – v kapitalu do 49 odstotkov ali kot strateški dobavitelj. V nekem razumnem roku – pet do osem let – pa se bo SiDG iz tega partnerstva umaknil in denar oziroma kapital premaknil v neke deficitarne proizvodne dejavnosti." V Slolesu so proti oblikovanju predelovalnih centrov. "Podpreti je treba obstoječe akterje v lesnopredelovalni industriji in zainteresirati nove."

Eden izmed teh centrov je predviden v hčerinski družbi Snežnik, ki sicer od leta 2017 (z izjemo 2018) posluje z izgubo od 600 do 700 tisoč evrov. Po ocenah SiDG je v letu 2021 za razliko od prejšnjih let Snežnik posloval pozitivno. SiDG je najprej sicer objavil razpis za izbiro strateškega partnerja, prispeli sta dve ponudbi, na koncu pa se je SiDG odločil, da bo investicijo izvedel sam. Kot pojasnjuje glavni direktor Tomazin, so vladi predlagali dokapitalizacijo Snežnika v višini 13 milijonov evrov v treh korakih – letos in prihodnje leto pet milijonov evrov na leto, nato še tri milijone. "Želimo ga spremeniti v sodoben lesnopredelovalni center, ki bo vzorec sodelovanja med gozdarstvom, lesarstvom in svetovnim trgom." 

Na Direktoratu za lesarstvo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ga vodi Danilo Anton Ranc, menijo, da je glavni cilj SiDG, da se del dobička nameni za pomoč pri predelavi lesa. "Ne vidim tu konkurence, smoter je bil, da se iz državnih gozdov del dobička usmeri tudi v tiste dejavnosti, ki so najbolj deficitarne. Vidim predvsem priložnost na področju lesnih kompozitov, ivernih plošč, mogoče lesne volne, kjer gre za velike investicije in tukaj lahko SiDG vstopi z nekim deležem s partnerjem in zažene proizvodnje."

'Po gozdovih se sprehajata dve državni instituciji'

Nad slovenskimi gozdovi – zasebnimi in državnimi – bdi Zavod za gozdove Slovenije, ki izvaja javno gozdarsko službo. Je torej neke vrste nadzornik gozdov, ki načrtuje, usmerja in kontrolira gospodarjenje z gozdovi. S 396 gozdnimi revirji terensko pokriva vse slovenske gozdove. "Predstavlja pomemben servis za lastnike gozdov, ki jim strokovno svetuje in jih izobražuje, najpogostejši stiki z lastniki gozda pa so pri skupni izbiri drevja za posek," pojasnjujejo na zavodu.

Ključna prednost sedanjega sistema je enoten pristop v okviru ene družbe – SiDG, meni Marko Matjašič iz GG Bled. Tak sistem z različnimi variacijami imajo vse evropske države, razlikujejo se samo po tem, koliko se v upravljanje vpleta država oziroma do katere mere lahko družba gospodari po tržnih principih. "Slovenski sistem je zelo državno dirigiran in je kot tak zelo podoben vzhodno evropskim sistemom. Opazna je še ena razlika, in sicer vse ostale evropske družbe, ki upravljajo z državnimi gozdovi, izvajajo tudi izvedbeno gozdarsko načrtovanje v svojih gozdovih, ki se zaključi z odkazilom. Samo v Sloveniji to delo izvaja Zavod za gozdove, kar je strokovno in stroškovno za državo slabo, saj se po gozdovih sprehajata dve državni instituciji."   

Očitno pa imajo tudi v ZGS in SiDG različne poglede na vloge javnih in državnih institucij na področju gozdarstva. Medtem ko glavni direktor SiDG Robert Tomazin meni, da bo v prihodnje treba novelirati celotno gozdarsko zakonodajo in "pogledati, na kakšen način na novo razdeliti vloge in pooblastila v javni gozdarski službi", ki jo opravlja ZGS. Po drugi strani pa je v. d. direktorja ZGS Janez Logar prepričan, da bo institucija, ki jo vodi, v prihodnje samo pridobivala na pomenu. "Zaradi vseh sprememb bomo zelo krojili prihodnost in kakovost življenja vseh Slovencev," je dejal.

Tudi  Dejan Židan opozarja na vlogo ZGS kot nosilca sistema sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, kar pomeni, da lastnik gozda ne more na lastno pest posekati dreves in potem zasaditi nova. "Vemo pa, da bi rad marsikdo ta sistem ukinil, da bi bilo od gozda več ekonomskega dobička."