Kdo vohuni v Sloveniji?

Izrael je v prestolnici včeraj odprl svoje veleposlaništvo. To deluje tik ob obrambnem ministrstvu, obveščevalno-varnostni službi in prav v stavbi, kjer sta tudi direktorat za obrambne zadeve, uprava za obrambo. Kaj to pomeni za nacionalno varnost? "Lahko je to varnostno tveganje zaradi tehnologije in možnosti neposredne bližine objektov," ocenjuje Rajko Kozmelj, nekdanji direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. "Po drugi strani pa razumem tveganje države Izrael, njihovih predstavnikov, diplomatov, ki so lahko tarča raznih terorističnih napadov. In razumem, da želijo biti dovolj dobro varovani, torej v neposredni bližini teh institucij. Zagotovo se bodo počutili bolj varno in verjetno tudi bodo bolj varni."

 "To je zelo zanimivo naključje," dodaja nekdanji direktor Sove in Obveščevalno-varnostne službe Damir Črnčec. "Upam, da so ustrezni varnostni organi in službe naredili varnostne ocene in izpostavili to dimenzijo."

"Slovenija je, tako kot vsaka druga država, dnevno tarča raznih obveščevalnih aktivnosti." Tako neposredno delovanje tujih obveščevalnih služb pri nas opisuje Rajko Kozmelj, nekdanji direktor Slovenske varnostno-obveščevalne agencije. "Slovenija je res majhna, ima pa dostop do podatkov v zavezniških strukturah, Evropski uniji, schengenskem območju, Natu. Tudi geostrateška lega države je precej zanimiva. Zato lahko Slovenija služi kot tarča uresničevanja interesov na različnih področjih, od političnega, vojaškega, gospodarskega pa tudi drugih tehničnih in strokovnih področjih. Po drugi strani pa lahko služi kot platforma, iz katere lahko tuje obveščevalne službe delujejo proti tretjim državam ali mednarodnim organizacijam, katerih članica je Slovenija."

Tuje obveščevalne službe v Sloveniji iščejo zlasti informacije, dostop in vpliv. "Cilj ni samo pridobitev informacij," pojasnjuje Kozmelj. "Drugi pomembni cilj je tudi vplivanje na politike, da spremenijo svoje odločitve, delovati nanje, vplivati na javno mnenje. Prav tako pa vplivati na mnenje drugih odločevalcev, gospodarskih družb."

To, pojasnjuje varnostni strokovnjak Denis Čaleta z Inštituta za korporativne varnostne študije, je bistveno enostavneje prav v majhnih državah. "Zaradi majhnosti in zelo tesno povezane politike, gospodarstva, raziskav, izobraževanja je tujim obveščevalcem lažje priti v mreže poznanstev. In zato so tveganja manjših držav še toliko večja kot v neki večji državi."

Kaj pa so znani vohunski primeri iz bližnje preteklosti? Večinoma gre za aktivnosti ruskih obveščevalnih služb. Tak je denimo primer Ivana Popova. Predstavljal se je za dopisnika ruske tiskovne agencije TASS, a kot so leta 2024 ugotovili avstrijski varnostni organi, naj bi šlo za ruskega obveščevalca. Zato je moral Avstrijo nemudoma zapustiti. Zanimivo pa je, da je Popov – preden se je preselil v Avstrijo – pod krinko ruskega dopisnika deloval tudi v Sloveniji. Leta 2019 je opravil daljši intervju s tedanjim predsednikom vlade Marjanom Šarcem. Je želel priti do kakšnih pomembnih informacij? "Ni mogel," danes pojasnjuje Marjan Šarec. "Tudi vam v intervjuju ne bom pripovedal stvari, ki so občutljive za državno varnost. Intervju je opravil pred mojim obiskom v Moskvi, to je bilo leta 2019. In v tem pogovoru ni bilo nič, naredil je intervju, odšel in to je bilo to."

Primerov ruskih agentov, ki so delovali tudi v Sloveniji, je več. V prestolnici se je – kot je ugotovila Sova – gibal agent ruske zunanje obveščevalne službe Sergej Nikolajevič Pozdnjakov in se tu sestal s podkupljenim agentom portugalske obveščevalne službe SIS, ki je Ruse oskrboval s strogo tajnimi podatki. Na obali, v znani restavraciji v Piranu, je bil avstrijski polkovnik Martin Möller, ki je ruski vojaški obveščevalni službi kar tri desetletja dostavljal evropske tajne podatke. Več let sta v Sloveniji delovala v spektakularni akciji leta 2022 aretirana zakonca Dulcev.

Da je ruski vohun, so slovenski varnostni organi sumili tudi namestnika ruskega vojaškega atašeja v Sloveniji Sergeja Lemeševa, zato ga je ministrstvo za zunanje zadeve marca 2024 razglasilo za nezaželeno osebo. Ko je moral zapustiti državo, se je od njega poslovil tudi kandidat stranke Resni.ca za evropske volitve in nekdanji v. d. generalnega direktorja policije Bojan Potočnik.

Na poslovilnem srečanju so Lemeševu podarili sabljo za odpiranje penine s sledečim napisom: "Dragi Sergej. Beseda prijatelj veliko pomeni, tako kot nam veliko pomeniš tudi ti. Vse lepo želimo tebi in družini, kjer koli boš služil domovini." Z Lemeševim, osumljenim, da je imel kot pripadnik ruske zunanje obveščevalne službe ključno vlogo pri koordinaciji ruske propagandne mreže v Sloveniji, se je Potočnik – priznava – srečal večkrat. "Najino sodelovanje se je začelo na pogrebu polkovnika Janeza Čerina," pripoveduje danes. "Ko smo zaključili ta dogodek, smo šli na pijačo na Vrhniki in od takrat se poznamo. Potem sem se z njim srečal še na dveh dogodkih pri Ruski kapelici in pri enem spominskem obeležju."

Lemešev naj bi v Sloveniji koordiniral rusko propagandno klet, ki naj bi delovala tako na terenu, v stikih z različnimi državljani Slovenije kot na družbenih omrežjih. Pri tem naj bi sodelovalo več deset ruskih državljanov, ki so pri nas bivali s študentskimi vizumi. Da bi od njega kdaj pričakoval ali zahteval kakšne informacije, Potočnik zanika. "Nikoli. Pogovarjali smo se o strokovnih vprašanjih, kako dela, na kakšen način, kakšne težave imajo, kolikšne imajo plače. Pa tudi na kakšno kulinariko smo šli."

Obveščevalno-prisluškovalne afere pogosto zarežejo tudi v slovenski notranjepolitični prostor. Med takšnimi je denimo arbitražna, kjer je slovenskega sodnika pri Stalnem arbitražnem sodišču za meddržavne spore Jerneja Sekolca in našo agentko pri sodišču Simono Drenik spremljala in tudi snemala hrvaška varnostno-obveščevalna agencija. Pa tako imenovana afera Lepa Nataša, kjer so tedanjemu premierju Marjanu Šarcu očitali, da je svoji znanki uredil zaposlitev na Sovi. In predvolilna afera Black Cube.

"Jaz mislim, da je Black Cube verjetno ena največjih afer samostojne Slovenije," je neposreden Damir Črnčec. "Ta zgodba bo morala dobiti epilog skozi različne institucije. Tukaj se je nedvoumno pokazalo, da je politični spopad pripravljen angažirati tudi takšne načine in metode, ki presegajo klasične demokratične uzance."

A ključna vprašanja, poudarja Rajko Kozmelj, še vedno ostajajo brez uradnih odgovorov. "Tukaj je pomemben naročnik. Kdo je naročnik, pa javnosti zaenkrat ni znano. Gre sicer za enega od poskusov vplivanja na mnenje slovenske javnosti. In to je precej dober, šolski primer tega, kako službe na tem konkretnem področju delujejo."

V tančico skrivnosti pa je vse od nesreče v predoru Kastelec še vedno precej zavita tudi preteklost Viktorije Krivolucke, prijateljice predsednice države Nataše Pirc Musar. Je sodelavka ruske obveščevalne službe ali – kot vztraja sama – le orožje, ki ga uporabljajo zoper Natašo Pirc Musar?

"V takem primeru je seveda dobro posredovati vse ključne informacije, ki jih želi javnost videti. Tukaj v tem primeru pa je bilo to zavito v tančico skrivnosti in poznega obveščanja," pojasnjuje Denis Čaleta. "In vse to meče še dodatno luč neke skrbi, da mogoče vse ni tako, kot bi moralo biti. Kredibilnost funkcije predsednice republike je za državo tako pomembna, da bi morali vsi organi narediti maksimalno, da se vsi ti sumi ustrezno raziščejo, ovržejo."

Trajalo je kar 18 ur, da je urad predsednice javnost obvestil o nesreči, 3 dni, da so priznali, da je imela Nataša Pirc Musar sopotnici. Še 3 dni, da je postalo znano, kdo pravzaprav sta.

Nato so na dan prišle nekatere podrobnosti v Rusiji rojene Viktorije Krivolucke, ki je pogosto v družbi predsednice. Rodila se je v mestu Krasnojarsk sredi Sibirije in ob delu leta 2000 doštudirala ekonomijo. Leta 1994 se je kot prodajalka zaposlila v trgovini, v kateri je bilo veliko slovenskih proizvodov. In prav v tistem času je, kot pravi, spoznala nekdanjega obveščevalca Romana Jegliča. Po nekaj letih se je preko ljudi, ki jih je spoznala v trgovini, pokazala možnost, da se začasno preseli v Slovenijo. Leta 2007 se ji je življenje obrnilo na glavo, saj je povzročila prometno nesrečo, v kateri je umrl motorist. Kasneje je spoznala zakonca Musar. Leta 2016, ko je pridobila tudi slovensko državljanstvo, jo je Slovenska obveščevalno-varnostna agencija varnostno preverila, posebnosti tedaj niso ugotovili.

Rajko Kozmelj ocenjuje, da sicer zaenkrat v primeru Krivolucke ne govorimo o nobenem vohunstvu. A dodaja: "Varnostna tveganja so. Zato bi bilo zelo dobro, da bi policija in Sova izvedli dodatne aktivnosti in jo oprali dvomov, sumov ter tako predvsem zagotovili varno delovanje in okolje predsednice države. Ne gre se naslanjati na varnostno preverjanje iz leta 2016, ki je bilo izvedeno z drugim namenom. In tudi varovana oseba je bila tedaj v drugi situaciji, kot je zdaj, ko je predsednica države in poveljnica oboroženih sil Slovenije."

Temu pritrjuje tudi Denis Čaleta. "Vsaka oseba, ki je v bližini tako pomembne funkcije, kot je predsednica države, ima določeno težo, njeno mnenje ima določeno težo. In če vemo, kako delujejo obveščevalno-varnostne službe, sploh v Rusiji, kjer je lahko določen del pritiska tudi družina, ki je tam ostala, da potem tako pritiskajo na določeno osebo, da pridobi določene informacije ali stori nekaj v korist Rusije, potem lahko rečemo, da gre v tem primeru za izredno visoko vrsto tveganja."

Damir Črnčec pa je medtem prepričan, da vse ljudi, ki so pogosto v družbi predsednice države, pristojni organi redno preverjajo. "Da torej ni tako, da danes opravijo preverjanje, potem se pa pet let nič ne naredi. Ravno nasprotno. Pri varovanju predsednice morajo institucije redno obnavljati oceno in če se ugotovi karkoli novega, spornega, so tisti, ki so zadolženi za varnost, dolžni ukrepati. Glede na to, da so se tukaj peljale skupaj v vozilu, jaz ocenjujem, da skozi to redno preverjanje niso bile zaznane težave."