Lastniki le na papirju: so hiše pod daljnovodi postale ničvredne?

Včeraj smo v rubriki 24UR Dejstva objavili zgodbo Vesne Junger s Koroške, ki na svoji zemlji ne sme niti za 80 centimetrov povečati 100 let stare družinske hiše, ker ta stoji v varovalnem pasu daljnovoda. Po objavi članka se je na uredništvo obrnila bralka s podobno izkušnjo, ki razkriva sistemsko razsežnost težav med zasebnimi lastniki in elektroenergetskimi podjetji. Bralka, ki želi ostati anonimna, opisuje svojo pot pridobivanja dokumentacije za gradnjo hiše na zazidljivi parceli v Domžalah. Čeprav ELES v zemljiški knjigi nima vpisane služnosti, zdaj izdajo ključnega mnenja za gradbeno dovoljenje pogojuje s podpisom pogodbe o služnosti brez plačila odškodnine. Čeprav naj bi bila, kot pravi bralka, hiša tik ob varovalnem pasu daljnovoda, torej od osi daljnovoda oddaljena 40 metrov. "Z možem ne želiva podpisati pogodbe, v kateri piše, da se najini pravni nasledniki odpovedujemo kakršnimkoli nadomestilom in odškodninam," pojasnjuje bralka.

V družbi ELES odgovarjajo, da njihovo ravnanje temelji na predpisih – zakonu o urejanju prostora, energetskem zakonu in 69. členu ustave. "Poleg omenjenih zakonov o sklenitvi pogodbe s sistemskim operaterjem (ELES) o ustanovitvi služnosti, prav tako govori Pravilnik o pogojih in omejitvah gradenj, uporabe objektov ter opravljanja dejavnosti v območju varovalnega pasu elektroenergetskih omrežij."

ELES smo vprašali, kateri člen pravilnika specifično jim daje pristojnost, da jim odškodnine ni treba plačati, a odgovor še čakamo. Glede splošnega postopka določanja odškodnin za vse novogradnje daljnovodov pa pojasnjujejo, da "višino odškodnin za ustanovitev služnosti sicer določa neodvisni sodni cenilec oziroma, če lastnik nepremičnine s ponujeno odškodnino ni zadovoljen, na njegovo zahtevo odškodnino določi sodišče, ki nato angažira sodnega cenilca." Koliko je Eles sicer izplačal odškodnin za služnosti zaradi gradnje in rekonstrukcije daljnovodov? Od leta 2019 do danes je lastnikom nepremičnin izplačal 9,47 milijona evrov.

So družinska posestva izgubila vrednost? Odvetnik Marko Bobič, ki se srečuje s takšnimi primeri, opozarja, da je to realnost tisočev. "Če govorimo o nekem travniku, najbrž velike škode ni, ker se pod daljnovodom še vedno lahko obdeluje, kosi travo. Povsem druga situacija pa je pri gradbenih parcelah, kjer na določeni razdalji ne sme graditi, če nekdo želi na novo graditi ali renovirati – takrat je lastnik omejen."

Sodni izvedenec za geodezijo in pooblaščen inženir Boštjan Trobiš situacijo ocenjuje kot ustavno nevzdržno. "Lastnik ne dobi dovoljenj za morebitne rekonstrukcije, istočasno pa nima niti vpisane služnosti niti odškodnine. Tukaj je lahko oškodovanih preko 100 tisoč lastnikov nepremičnin, gre pa za gromozansko škodo. Verjetno več kot milijardo evrov." Primeri iz prakse kažejo, da operaterji z različnimi pravnimi načini zavlačujejo v postopkih, pojasnjuje Trobiš. "Cilj, da se vpiše služnost, ne bi smel biti samo lastniku, ampak tudi operaterju. Zakaj? Zato, ker operater mora vzdrževati ta vod in če nima služnosti, pravnoformalno tudi nima dostopa do tega in gre za kritično infrastrukturo države."

Na drugi strani elektrooperaterji vztrajajo, da je infrastruktura, postavljena večinoma med letoma 1950 in 1970, zakonita. Pravni svetovalec Dino Bauk iz Elektra Ljubljana pojasnjuje, da je bila "ta infrastruktura v tistem trenutku postavljena zakonito in še zmeraj na teh parcelah stoji zakonito. Tukaj ni nobene potrebe več po nekem dodatnem urejanju teh razmerij. Lastnina je tudi po ustavi omejena v javno korist." Bauk poudarja, da bi bilo vpisovanje vseh služnosti za nazaj nesmiselno. "Prvič jih ni potrebno, drugič bi bilo to čisto nesorazmerno in v resnici neumno urejati samo zaradi urejanja. To bi bilo Sizifovo, nesmiseln posel. Infrastruktura je postavljena zakonito na podlagi gradbenih dovoljenj in soglasij lastnikov."

Boštjan Trobiš prakso elektro podjetij kritizira. "Lastniki so v času elektrifikacije pogosto dovolili postavitev vodov, ker je bila elektrika pomembna civilizacijska pridobitev. To pa ne pomeni, da so se za vedno odpovedovali svoji lastninski pravici ali odškodnini. Elektrifikacija ni bila darilna pogodba lastnikov zemljišč elektro podjetjem."

Darko Krašovec, pomočnik direktorja področja za infrastrukturo prenosnega omrežja pri Elesu, pritrjuje. "Vsa razmerja z lastniki so urejena v skladu s predpisi, ki so veljali ob izgradnji daljnovoda." Po besedah Elesa tudi, če določen lastnik zemljišča služnosti nima vpisane v zemljiško knjigo, to ne pomeni, da daljnovod ni bil postavljen z vsemi predpisi, ki so veljali v času gradnje, niti ne pomeni, da služnost ne obstaja. "Noben daljnovod nikoli v zgodovini ni bil postavljen v nasprotju s predpisi. So se pa zakoni skozi zgodovino spreminjali. Danes ELES ob gradnjah novih daljnovodov in ob obnovah ureja vsa odprta razmerja z lastniki zemljišč. Na trasah novih in obnovljenih daljnovodov so služnosti v celoti vpisane v zemljiško knjigo."

Bauk dodaja, da so se lastniki v preteklosti z gradnjo strinjali. "Glede vzpostavitve pravnega odnosa med lastnikom in tistim, ki je postavljal infrastrukturo, sta soglasje in služnost po vsebini drugačna, pri vprašanju legalnosti pa imata isto težo."

Trobiš pa opozarja, da elektro podjetja mešajo različne pravne pojme. "Gradbeno dovoljenje in vpis v kataster gospodarske javne infrastrukture ne pomenita, da ima elektro podjetje urejeno služnost na zasebnem zemljišču. Kataster GJI ni zemljiška knjiga. Če elektro podjetja trdijo, da je vse urejeno, naj pokažejo dokazilo o plačani odškodnini. Če tega ni, razmerje ni stvarnopravno urejeno," dodaja.

Strokovnjaki opozarjajo, da novi energetski zakon – sprejet leta 2024 – lastnike postavlja v še težji položaj, saj jim onemogoča, da bi sami sprožili postopke za ugotovitev služnosti. "Do pravice bo prišel tisti, ki bo aktiven in ima dovolj sredstev, da sproži postopke. Ostali bodo ostali brez vsega oziroma bodo imeli le golo lastninsko pravico – so lastniki na papirju, parcele pa ne morejo uporabljati," opozarja odvetnik Bobič. "Lastniki lahko zadevo nemočno opazujejo in čakajo, da se bo morda v prihodnje to na sistemski ravni uredilo, ali pa da bi se operater odločil pa stvar legaliziral, kar pa zaenkrat ni v njihovem interesu."

Na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo spremembe utemeljujejo s poenostavitvijo postopkov. Generalni direktor Direktorata za energijo Hinko Šolinc pojasnjuje, da so bile spremembe narejene zaradi več razlogov. "Na prvem mestu smo želeli poenostaviti umeščanje energetske infrastrukture v prostor in napisati člene, ki so pravno bolj jasni. Želeli smo upoštevati ravnovesje med javno koristjo in zaščito zasebne lastnine."

Na očitek, da gre pri novi zakonodaji za zaščito elektro podjetij na račun zasebne lastnine, Šolinc odgovarja, da gre za kompromis. "Tudi ta elektro podjetja lahko gledamo kot podjetja, ki ustvarjajo dobiček, po drugi strani pa jih moramo gledati kot podjetja, ki zagotavljajo oskrbo z energijo vsem nam, tudi lastnikom teh parcel."

Glede 117. člena, ki lastnikom onemogoča, da bi sami sprožili postopek za ugotovitev služnosti, Šolinc pravi, da so v tem členu določili, da so razlastitveni upravičenci investitor, občina ali država. "Zakaj ne več lastniki zemljišč? Ker se je pokazalo, da to v primeru energetske infrastrukture niti nima nekega smisla in tudi takih postopkov v zadnjem 10-letnem obdobju praktično ni bilo. Zakaj pa bi lastnik sprožil, naj ga razlastijo? Sploh ne vem, kakšen je namen tega člena." Šolinc še dodaja, da gre za kompromis. "Ta elektro podjetja zagotavljajo oskrbo z energijo vsem nam, tudi lastnikom teh parcel."

Poleg pravne bitke bivanje v bližini visokonapetostnega omrežja odpira vprašanja o zdravju. NIJZ opozarja na elektromagnetna sevanja. "Pri nizkofrekvenčnih poljih je znanstveno potrjeno, da lahko v telesu povzročajo inducirana električna polja in tokove, pri dovolj močnih poljih pa tudi biološke učinke, kot je stimulacija živčnih in mišičnih tkiv," opozarjajo na NIJZ. Slovenija pri varstvu najbolj občutljivih območij, kot so šole, vrtci in stanovanja, določa celo strožje mejne vrednosti od mednarodnih priporočil (ICNIRP), na katere se opira večina evropskih predpisov. "Nekatere epidemiološke raziskave so pokazale možno povezavo med dolgotrajno bivalno izpostavljenostjo nad približno 0,3–0,4 T in povečanim tveganjem za otroško levkemijo," pojasnjujejo na inštitutu in svetujejo, da povprečna gostota magnetnega polja v bivalnih okoljih otrok ne presega omenjene vrednosti.

Novejša slovenska študija sicer ni pokazala statistično značilno povečanega tveganja za pojav raka pri izpostavljenih otrocih v obdobju 2005–2016, a NIJZ priznava in se sklicuje na ELES analizo, da se pod 400 kV in 220 kV daljnovodi še vedno nahaja več kot 673 hiš, pod 110 kV vodi pa kar 676 stanovanjskih objektov. "Pravilnik iz leta 2010 sicer preprečuje dodatno poslabševanje stanja, ne rešuje pa že obstoječe problematike poselitve pod daljnovodi," še dodajajo.