Nad enim letom na bolniški 100 odstotkov ljudi več kot leta 2015

Naraščanje dolgotrajnih bolniških je zelo neugodno, opozarja Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, saj dolgotrajna bolniška običajno vodi v invalidnost. Gre za trajnejše spremembe, ki bodo privedle do pogostejših bolniških in invalidnosti. "Meni kot človeku, ki 30 let spremlja bolniški stalež, to pove, da se praktično ničesar ni naredilo, da do dolgotrajnega staleža ne bi prišlo. Tukaj je ključna preventiva, ki jo moraš izvajati v mladih letih, da se v starih to ne vidi. Delovna populacija se stara, mlade praktično ni oz. če je, imamo ljudi z drugačno kulturo, z drugačnim načinom dela. Za starajočo se delovno populacijo je značilno, da v bolniški stalež hodi redkeje, ampak ko pa gre, so pa bolezni resnejše."

Število bolnikov v dolgotrajni bolniški skokovito narašča. Kaj kažejo številke? Če je bilo leta 2015 več kot eno leto bolniško odsotnih dobrih 4200 oseb, jih je bilo predlani že 8500. 1500 oseb je odsotnih več kot tri leta in 365 oseb več kot pet let. Rekorder pa ne dela že 12 let. 

Zakaj naraščajo dolgotrajne bolniške? Jernej Završnik, direktor mariborskega zdravstvenega doma pojasnjuje, da imamo vedno starejšo populacijo, ki vedno dlje dela. Postreže s podatkom, da je največ dolgotrajnih bolnišk v starosti od 50 let naprej. "To so logične posledice staranja družbe. To je problem, s katerim se ne soočamo samo mi, ampak cela zahodna Evropa in ostali del sveta."

A znotraj strukture dolgotrajnih staležev se nam dogajajo spremembe, opaža Ana Vodičar iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, in sicer daleč največ se nam povečuje število izgubljenih delovnih dni med starejšimi zaposlenimi. "Pred leti sploh nismo imeli bolniških med delavci nad 65 let in zelo malo nad 60 let, ne zato, ker ne bi bili bolni, ampak ker so bili že v pokoju."

Po mnenju Dodič Fikfakove je vredno graditi na zdravem jedru starejših. "Menedžerji pravijo, da se jim ne splača zaposlovati starejših delavcev, kar ni res. Med njimi imamo skupino, ki je kronično bolna, pogosteje hodijo k zdravniku, predvsem pa je njihova bolezen težja. Imamo pa skupino zdravih, za katere je značilno, da zelo redko gredo na bolniško, ker nimajo otrok, da bi zaradi njih hodili, lojalnost je večja."

Rekordno odsotnih nad enim letom

Na dan 31. oktobra 2023 je bilo 8780 oseb na bolniški dlje kot eno leto. Če primerjamo: leta 2022 je bilo nad enim letom odsotnih dobrih 150 odstotkov več ljudi kot pred osmimi leti. 

Nimamo jasnih podatkov, zakaj so ljudje v dolgotrajni bolniški

 V osnovi je problem zdravljenje, ocenjuje Lidija Jerkič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. "Začetek zdravljenja je ključen. Če ne dobi pomoči takoj, ampak čez dva, tri mesece, če potem ni obravnave na strokovni ravni, se stvari samo še podaljšujejo." 

Završnik izpostavlja, da nimamo jasnih podatkov po posameznih diagnozah, zaradi česar so ljudje v dolgotrajni bolniški. Če bi jih imeli, potem bi zavarovalnica lahko predpisala dodatne programe in jih plačala. "Recimo, če imamo veliko čakajočih zaradi bolezni hrbtenice in so potrebne operacije, se to dodatno plača. Če imamo veliko čakajočih za operacijo kolena, dajmo potem skrajšati te čakalne dobe. Problem lanskega programa je, da so izbirali samo tiste operacije, ki so od ZZZS dobro vrednotene. Ni pa se delalo glede na potrebe."

Najprej potrebujemo podatke, nato pa morata zdravstveni minister in zdravstveni svet pripraviti strokovne smernice, poudarja Završnik. "Da se dajo jasna navodila pacientom, kaj delati takrat, ko so v bolniškem staležu. Mi se zdaj kregamo, ali je lahko doma, ali hodi en kilometer ali 10 kilometrov okoli hiše. In nenazadnje tudi, kako izboljšati svoj zdravstveni status, tudi takrat, ko si doma," doda Završnik in izpostavi, da so skandinavske države ugotovile, da je obdobje maksimalnega bolniškega staleža eno leto. 

Duševne težave pogostejše 

Najpogostejši vzrok za bolniške odsotnosti, ki trajajo dlje od enega leta, so bolezni kostnomišičnega sistema, pol manj je primerov zaradi raka in poškodb, nato pa po številu primerov sledijo duševne motnje ter bolezni srca in ožilja, pojasnjujejo na NIJZ. Običajno ni večjih sprememb, so pa duševne težave v nekaj desetletjih postale bolj zastopana skupina vzrokov, kot so bile nekoč. Vodičarjeva dodaja, da so od leta 2022 duševne težave prehitela onkološka obolenja po številu dni bolniške odsotnosti. 

Nimamo ergonoma, fizioterapevta in psihologa

Med kostnomišičnimi je najpogostejša bolečina v križu. V tujih 'učbenikih' je jasno, kakšna so pravila, pojasnjuje Dodič Fikfakova. "Prvi teden pusti bolnika doma, ker je verjetno v bolečinah, potem moraš organizirati ergonoma, torej človeka, ki ga ima delovna organizacija, da gre pogledat delovno mesto in mu ga uredi na način, da se lahko tudi, če ni popolnoma izzvenela bolečina, vrne nazaj na delovno mesto." V Sloveniji nimamo človeka, ki bi delovno mesto uredil. Formalno pravno je to dolžnost delodajalca. 

"Nimamo ergonoma, fizioterapevta, ki bi bil vključen v zdravstveni sistem in po 14 dneh nimamo psihologa. To pomeni sistem, da imaš algoritem. Če primerjate povprečno dolžino bolniškega staleža zaradi bolečin v hrbtenici, je v Sloveniji en mesec. Tam, kjer so urejeni ti načini, je povprečna odsotnost dva tedna, kar je bistvena razlika. Že ne vem, koliko desetletij govorimo, da je treba urediti sistem v celoti, ne pa posamezne luknje krpati," je kritična Dodič Fikfakova. 

V tujini je po treh mesecih bolniške znan načrt vračanja

Po besedah Ane Vodičar imajo trenutno zdravniki ZZZS, ki odločajo o daljših odsotnostih, samo možnost časovnih prilagoditev. "Delavcu rečejo: ocenjujemo, da lahko začnete s štiriurnim delovnikom po enem mesecu, če bo vse v redu: šesturnim in potem polno zaposlitev. Mogoče komu koristi kombinacija z delom od doma, prilagoditve delovnega mesta, kakšni delovni pripomočki ..."  V kar nekaj državah poznajo model, pravi Vodičarjeva, kjer mora biti po treh mesecih bolniške jasen načrt vračanja na delo. "Ne pozabiti na zaposlene, ki so dlje odsotni, ampak dajmo se z njimi ukvarjati. Zagotovo so nekatera obolenja taka, kjer delavec več mesecev rabi čas, zdravljenje, operativne posege, rehabilitacijo, ampak vendarle mora imeti ves čas v mislih, kdaj bo čas za povratek." 

Vsak delodajalec je lahko zaskrbljen nad dolgotrajno bolniško

Po besedah Metode Dodič Fikfak je lahko vsak delodajalec izjemno zaskrbljen nad dolgotrajno bolniško odsotnostjo. Hkrati izpostavlja, da je bilo, ko se je vodil projekt o zgodnji in pozni rehabilitaciji, zelo težko dobiti delodajalca, ki bi se bil pripravljen ukvarjati z vračanjem ljudi, ki so že dolgo odsotni, nazaj na delovno mesto. "To pa zato, ker po 30 oz. 20 dneh plačuje ZZZS in če delodajalec enkrat tega delavca odmisli in ga nadomesti, mu ni v interesu, da ga dobi za par dni nazaj, ker bo spet on plačeval. To je napaka sistema. Sistema, da bi sam motiviral zgodnje vračanje ljudi nazaj na delo, nimamo."

Največja administrativna obremenitev je vodenje dolgotrajnih bolniških

Družinski zdravnik in direktor ZD Medvode Rajko Vajd izpostavlja, da bi morali zmanjšati administrativne obremenitve v ambulanti družinskih zdravnikov, kar se tiče dolgotrajne bolniške. Opaža, da naraščajo kratkotrajne in dolgotrajne bolniške. In zakaj meni, da se bolniške podaljšujejo? "Zaradi stanja v družbi, gospodarstvu in ostalih pritiskov." V zadnjem desetletju je med bolniki trend izgorelosti, depresije, anksioznosti in drugih duševnih stanj.

Ko so v porastu respiratorna obolenja, je naval v ambulanto večji. A največja administrativna obremenitev je vodenje dolgotrajnih bolniških, odzivnost zavarovalnice in imenovanega zdravnika z odločbo. "Tukaj imamo kar hude težave s povečanjem administrativnega dela."

"Delavca, ki ga po enem letu ne vrnete v delovni proces – to dobro povedo specialisti medicine dela – ga je zelo težko vrniti nazaj v delovno okolje." Sistemsko bi dolgotrajne bolniške morali drugače urediti, tudi z vključitvijo drugih specialnosti. "Nepotrebno je na nekaj tednov pošiljati nove izvide in ostale zadeve. Ko imamo določena bolezenska stanja, dokler zdravljenje ni zaključeno, ali do predstavitve pred invalidsko komisijo, to ni smiselno." Kot problem vidi tudi sodelovanje bolnika samega. "Zdravnik brez pacienta ne more voditi bolniškega staleža, mi ne vemo, kaj se z njim dogaja, niti o njegovih zahtevah na delovnem mestu."