Neprivezan padel s strehe: delodajalca stalo več kot 100 tisoč evrov

"Najprej tisti prvi trenutek, ko izveš, da je zaposleni padel s strehe in se hudo poškodoval. Potem dnevi negotovosti, ko nismo vedeli, ali bo okreval ali ne, ali bo postal invalid. Na srečo pa se je po vseh teh letih dokaj dobro izteklo. Kljub hudim poškodbam je zaposleni dobro okreval," pripoveduje Miran Šinko, solastnik družinskega podjetja iz Skakovcev v Prekmurju. Podjetje se že več kot tri desetletja in pol ukvarja s krovstvom, fasadami in proizvodnjo ter zaposluje 28 ljudi.

Nesreča se je zgodila, ker zaposleni pri delu na strehi ni uporabljal varnostne opreme – varovalnega pasu, kakršnega uporabljajo na primer plezalci. Njegova uporaba je po pravilih podjetja obvezna. Kot razlaga Šinko, ima vsak zaposleni svojega. Poleg tega pasove in drugo opremo vsako leto strokovno pregledajo, da preverijo, če je res ustrezna. Vsaki dve leti organizirajo tudi izobraževanje iz varstva pri delu.

Ne le, da zaposleni ni uporabljal varnostnega pasu, ampak je, kot pojasnjuje Šinko, po izpovedih več oseb med delom na strehi tudi telefoniral, kar bi lahko vplivalo na njegovo zbranost.

Kmalu po okrevanju zaposlenega so v podjetje začeli prihajati tako imenovani regresni zahtevki Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Po njihovi zakonodaji namreč v primeru delovnih nesreč lahko zahtevajo povračilo stroškov zdravljenja v celoti.

Kljub temu da so v podjetju uspeli dokazati, da je bil delavec za nesrečo deloma kriv tudi sam, so morali na koncu plačati 70 odstotkov vseh stroškov njegovega zdravljenja. Znesek, ki so ga morali plačati, je bil zaradi hudih poškodb zelo visok in je znašal okoli 89 tisoč evrov.

Ker se s tako visokim deležem svoje odgovornosti za nesrečo niso strinjali, so vložili tožbo, a jo izgubili.

"Razumel bi, če bi bili krivi, ker bi ga namerno porinili s strehe. Mi smo mu zagotovili vse: varstvo in zdravje pri delu, na voljo je imel tudi varovalno opremo, ki pa je ni uporabljal. Delo bi lahko tudi odklonil, če bi menil, da je nevarno. Kljub temu je večina krivde na naši strani," razlaga Šinko.

Dodaja, da je tudi v zapisniku inšpekcijskega nadzora jasno zapisano, "da bi uporaba osebne varovalne opreme pri delu preprečila padec v globino", s čimer se tudi sami strinjajo.

Poleg 89 tisoč evrov stroškov zdravljenja so morali na koncu plačati še okoli 20 tisoč evrov sodnih stroškov in zamudnih obresti.

"Ko so našega nekdanjega zaposlenega po štirih letih bolniške invalidsko upokojili, smo se soočili še z zahtevki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tako da zdaj plačujemo tudi del njegove pokojnine, ker je postal delovni invalid.

Poleg tega je nekdanji zaposleni uveljavljal tudi odškodnino iz naše police zavarovanja odgovornosti, iz katere je prejel nekaj deset tisoč evrov. Zaradi tega zdaj plačujemo višjo zavarovalno premijo. Obenem zahteva še razliko zaradi izgubljenega dohodka, torej razliko med svojo zadnjo plačo in trenutno pokojnino."

Kot pojasnjujejo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), imajo pravico zahtevati, da delodajalec povrne povzročeno škodo, če je bolezen, poškodba ali smrt zaposlenega posledica tega, da niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani in odrejeni za varnost ljudi.

Po zakonodaji škoda zajema vse stroške zdravljenja in storitev ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev. Regresni zahtevek vloži ZZZS delodajalcu praviloma na podlagi dokumentov Inšpektorata za delo ali drugih državnih organov, iz katerih je razviden nastanek delovne nezgode ter okoliščine in vzroki zanjo, dodajajo.

V primeru Šinkovega podjetja je sodišče odločilo, da kot delodajalec niso storili vsega za preprečitev nesreče in da bi morali poskrbeti tudi za to, da bi delavca opozarjali, ko ni uporabljal varovalnega pasu.

"Prepričan sem, da odgovornost delodajalca ne more biti vseobsegajoča. V našem primeru je sodišče na primer menilo, da bi morali imeti zaposlenega, ki bi stal ob delavcu, ki je padel s strehe, in mu ves čas govoril: 'Varnostni pas, varnostni pas, varnostni pas.' Vemo pa, da to ni izvedljivo."

Njihovo podjetje je dovolj veliko, da si tako visoko odškodninsko izplačilo lahko privošči: "Ne, zagotovo nas to ne bo pokopalo. Zaradi tako visokih zneskov pa trpijo investicije, ne moremo vlagati v opremo, ker za to preprosto zmanjka denarja. Še bolj pa me boli, da zaradi teh zahtevkov delavcem ne moremo zvišati plač toliko, kot bi si želeli."

Število regresnih zahtevkov se je v zadnjih treh letih povečalo za skoraj 40 odstotkov – z 204 leta 2023 na 283 leta 2025. Skupna vrednost zahtevkov se je v istem obdobju skoraj podvojila: z 2,4 milijona evrov na več kot 4,6 milijona evrov.

Če pogledamo podrobneje: lani je ZZZS delodajalcem posredoval 283 regresnih zahtevkov v skupni vrednosti dobrih 4,6 milijona evrov. Leta 2024 je bilo posredovanih 218 zahtevkov v vrednosti 3,5 milijona evrov, leta 2023 pa 204 regresni zahtevki v vrednosti 2,4 milijona evrov.

Vedno več je primerov, ko delodajalci teh zneskov ne želijo poravnati, zato primeri končajo na sodišču. Delež zahtevkov, ki preidejo v sodno izterjavo, znaša okoli četrtino vseh primerov. Leta 2023 je bilo takšnih primerov 56, lani pa že 77. Narašča tudi vrednost sodnih izterjav: leta 2023 so prek sodišč terjali 1,1 milijona evrov, lani pa že 1,6 milijona evrov. To pomeni, da je bilo lani za več kot tretjino več sodnih izterjav.

Andrej Finžgar je samostojni podjetnik, ki je polagal parkete, vse do hude prometne nesreče pred enaindvajsetimi leti v središču Kranja. Ko je pravilno pri zeleni luči zapeljal v križišče, je vanj trčila policijska marica.

"Spomnim se le, da sem pripeljal v križišče in da so me obsijale luči. Takrat sem zagledal tudi blisk rotacije, vendar sem imel morda le pol sekunde časa za reakcijo. Vse, kar sem lahko naredil, je bilo to, da sem se nekoliko sključil. Vozilo me je zadelo sredi križišča, odbilo med semaforje in približno deset metrov stran," pripoveduje po sodni bitki, ki se je končala pred kratkim in je trajala več kot 20 let.

Bil je hudo poškodovan. Imel je zlomljen vrat, polomljena rebra in uničeno ramo. Tako njegov avtomobil kot policijska marica sta bila popolnoma uničena. Po dolgotrajni bolniški odsotnosti in več operacijah je postal invalid tretje stopnje in dela le še s polovičnim delovnim časom, vendar mu kot samostojnemu podjetniku oziroma nosilcu obrti niso pripadali tako visoki zneski kot zaposlenim v podobnih primerih.

"Prva odškodnina, ki so mi jo ponudili, je znašala okoli 20 tisoč evrov. Za tri leta in pol bolniške odsotnosti in trajno invalidnost. To se mi zdi smešno. Nato smo na podlagi izpada dohodka izračunali še mesečno rento v višini nekaj več kot 400 evrov," razlaga Finžgar.

Večine tega denarja na koncu ni dobil, saj so ga na sodišču obravnavali kot podjetje. Povsem druga zgodba bi bila, če bi bil zaposlen pri nekom drugem, četudi pri samostojnem podjetniku. "To se mi zdi huda diskriminacija. Ko je treba plačati, si podjetje, ko je treba kaj dobiti, pa te obravnavajo kot fizično osebo."

Ker je prepričan, da gre za diskriminacijo, je vložil pritožbo na Ustavno sodišče. Zdaj čaka, ali bo njegov primer sprožil začetek strukturnih sprememb ali ne.

Med socialnimi prispevki, ki jih plačujemo v Sloveniji, je tudi prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. V višini 0,53 odstotka od bruto plače zaposlenega oziroma zavarovalne osnove ga plačujejo delodajalci, samostojni podjetniki in kmetje. Gre za poseben del prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki se steka v skupno blagajno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Lansko leto so delodajalci, po javno dostopnih podatkih iz letnega poročila naše zdravstvene blagajne, plačali skoraj 150 milijonov evrov tega prispevka.

Na Obrtno-podjetniški zbornici opozarjajo, da bi morali sistem spremeniti, da se torej ta znesek ne bi stekal v skupno zdravstveno malho, ampak da bi bil porabljen namensko.

Njihov predsednik Blaž Cvar pravi: "Bi pričakovali, da bi za varovanje zdravja in varnost bil ta denar porabljen namensko."

Cvar opozarja tudi, da zagovarjajo stališče, da bi regresni zahtevki morali pripadati tudi samostojnim podjetnikom, ne le zaposlenim, saj tudi samostojni podjetniki plačujejo vse socialne prispevke.

"Za več področij trdimo isto, da bi moralo biti poskrbljeno drugače tudi za samostojnega podjetnika. Oni si na primer ne morejo izplačevati ne regresa ne nadomestil za bolniško odsotnost za prvi mesec in tako naprej."

Če tega sistema ni mogoče spremeniti, zagovarjajo uvedbo posebnega sklada, v katerega bi vplačevali delodajalci in iz katerega bi se v primeru poškodb pri delu krili ti stroški.