Zakaj se je v zadnjih 10 letih potrojilo število odločb? Tudi zaradi zlorab?

Gaja Sedlaček je danes gimnazijka 4. letnika. Njena pot do diagnoze disleksije je bila dolga in polna stisk. Prve težave so se pojavile že v osnovni šoli. "Že v prvem razredu sem se izgubila med nareki, nisem pisala do konca ali nisem prebrala tako dobro kot ostali. Vidiš, da si drugačen, na drugačen način bereš, se učiš, razumeš. Proti koncu smo šli na testiranje za disleksijo zato, ker sem sama opazila, da več časa porabim kot moji vrstniki."

Njena mama, Janja Sedlaček, pravi, da je težko gledala Gajo v stiski. Doma imajo sicer tri dislektike. "Kot starš to zelo težko gledaš. Vsak dan je jokala, ko je prišla iz šole. Bila je res v stiski, ampak takrat tudi učiteljica ni pomislila na to, da bi bila lahko disleksija." Družina je po drugem razredu zamenjala šolo, kjer je Gaja prvič dobila razumevajočo učiteljico, ki ji je omogočila, da se je odpor do branja postopoma umiril.

Postala je zelo uspešna v šoli, a nihče ni videl, kakšno ceno za to plačuje, dodaja mama Janja. Stiske otrok so nevidne marsikomu. "Na koncu, ko je neka ocena v šoli, pa je mogoče malo slabša. Učitelj pravzaprav niti ne ve, koliko truda je bilo v tej oceni. In kar take otroke zaboli in kar je tudi mene zabolelo, je to, ko ni razumevanja na drugi strani, ko dobiš kakšno takšno pripombo: Ah, to bo pa treba še malo bolje pogledati ali pa bo treba malo povohati' učbenik in tako naprej."

V gimnaziji so se obremenitve še povečale. Dobila je odločbo, ki ji je prinesla veliko olajšanja in prilagoditve. "Lahko imam več časa na testih, natisnjeno je z večjim razmakom in na vijoličnem papirju. To je samo toliko, da si malo bolj lahko enakovreden ostalim."

Pri Matevžu so se prve težave pokazale že v vrtcu. Na možnost ADHD je družino opozorila vzgojiteljica, pripoveduje mama Andreja Šinkovec. "Rekla je, da je mogoče malček hiperaktiven, impulziven in nam tudi svetovala, da kontaktiramo center za mentalno zdravje in dobimo pomoč. Takrat se je vse začelo."

Kljub zgodnjemu opozorilu je do začetka postopka za odločbo minilo več let. "Mislim, da je trajalo tri leta. V tretjem razredu smo šele dali vlogo za odločbo." Čakanje je bilo izčrpavajoče. Čas do pridobitve odločbe je bil za družino izjemno naporen. "Vsak dan si s strahom pogledal na telefon, ko so te klicali iz šole. Psihično zelo naporno zame, za Matevža pa zagotovo še bolj." Bil je tudi pritisk okolice. "Na mizi smo imeli celo zahtevo za prešolanje nekaterih staršev, celo o odškodninski tožbi se je govorilo."

Odločba je prinesla olajšanje, pravi mama Andreja. "Malo drugače gledajo na Matevža, ko pride do težav." In kaj sporoča drugim staršem? V prvi vrsti, da se borijo za svojega otroka."

V Sloveniji je skoraj 25 tisoč učencev in dijakov s posebnimi potrebami oz. 16.549 učencev in 8.423 dijakov. Skoraj polovica vseh dijakov s posebnimi potrebami – natančneje 46 odstotkov – ima primanjkljaje na posameznih področjih učenja, kamor sodijo disleksija, diskalkulija in ADHD. V osnovnih šolah je slika podobna: več kot šest tisoč otrok, kar je 37 odstotkov vseh učencev z odločbo, sodi v isto skupino.

Druga največja skupina so otroci z več motnjami hkrati. V srednjih šolah jih je več kot 2.500, kar predstavlja 31 odstotkov vseh dijakov s posebnimi potrebami. V osnovnih šolah je takih otrok več kot 4.600, kar pomeni več kot četrtino vseh odločb. Gre za najzahtevnejše primere, ki potrebujejo več prilagoditev, več strokovnega kadra in več časa.

Klinična psihologinja in direktorica Svetovalnega centra v Ljubljani dr. Mateja Hudoklin izpostavlja, da se srečujejo predvsem s kompleksnimi primeri, kjer učne težave niso glavni problem, ampak samo en del zgodbe. Pogosto so posledica drugih stisk. "Učne težave so vedno simptom, se pravi znak nekega dogajanja, ki ima lahko zelo različne izvore. Mi se težko učimo ali težko zberemo, če smo žalostni, tesnobni, anksiozni, če se doma kregajo. Lahko so v ozadju specifične učne težave, ki so v bistvu precej genetsko pogojene in tukaj seveda so potem učne težave odraz čisto enih drugih dejavnikov. Ko pridejo otroci po pomoč, je treba narediti celostno oceno funkcioniranja in raziskati, od kod bi lahko te težave izvirale. In na to je potem vezana pomoč."

V svetovalnem centru v Ljubljani se čakalne vrste stalno daljšajo, na obravnavo otroci čakajo leto in pol, pojasnjuje direktorica Hudoklin. Po njenih besedah so otroci danes obremenjeni z družinskimi stiskami, zasloni, čustvenimi težavami in posledicami epidemije.

Po besedah specialnega pedagoga dr. Marka Kalana iz Svetovalnega centra učne težave niso samo težave z branjem, matematiko, pisanjem. "Otroci z odločbo niso ne leni, niso ne tisti, ki izkoriščajo in niso tisti, ki bi še ne vem kaj želeli od nas, šole. Verjamem, da je v visokem odstotku odločba na pravem mestu. Mogoče pa ne v pravem času, ker se za nekatere otroke odločba vleče predolgo. Pomoč je najbolj učinkovita čim prej in s čim bolj pravimi strokovnjaki."

Kalan poudarja, da odločba ni privilegij, temveč nujen pripomoček za otroke, ki se že dolgo soočajo s težavami, ki jih okolica pogosto ne razume. Otroci z odločbami so pogosto povprečno ali nadpovprečno inteligentni, a zaradi primanjkljajev dosegajo nižje rezultate, kar močno vpliva na njihovo samozavest.

Število odločb, ki jih izda zavod za šolstvo, narašča. V zadnjih štirih letih 2400 odločb več.

To potrjuje dr. Natalija Vovk-Ornik. "Ugotavljamo, da nam število zahtevkov oziroma pobud za usmerjanje iz leta v leto narašča. Ob enaki kadrovski strukturi nam to povzroča velik izziv pri spoštovanju rokov." Zakaj narašča? Razlogi za porast so različni, pojasnjuje Vovk-Ornik, denimo boljša prepoznava otrokovih potreb, razvoj diagnostike, zgodnja obravnava, pa tudi številne pravice, ki jih status prinaša (npr. prilagoditve pri NPZ, maturi, 10-odstotni odpustek pri omejitvi vpisa).

In še, da primeri postajajo zahtevnejši. "Srečujemo se z vse bolj kompleksno populacijo otrok s posebnimi potrebami, ki zahtevajo čas za strokovno odločitev."

V preteklem šolskem letu so otroci na odločbo čakali več kot 5 mesecev.

"O izkoriščanju statusa otroka s posebnimi potrebami bi težko govorili", pravi Vovk-Ornik. "Zaznavamo pa porast števila vlog, recimo ob spremembi ravni, lahko je tudi iz vrtca v osnovno šolo. Mogoče je še ta specifika, da lahko na šolah, ki imajo omejitev vpisa, torej dijaki, ki imajo status otroka s posebnimi potrebami, tudi uveljavljajo ta 10-odstotni odpustek. Ne moremo v resnici povsem izključiti nekih določenih pritiskov, bodisi od staršev ali pa od vrtcev in šol, da otrok dobi odločbo."

Matic Novak po vsej Sloveniji ozavešča o ADHD-ju in opozarja, kako lahko neprepoznana motnja pozornosti preraste v tesnobo in depresijo. Da so najtežji prav tisti otroci z ADHD, ki niso hiperaktivni, temveč imajo težave s pozornostjo. Ti so pogosto spregledani in nevidni, o njih pa se napačno sklepa, da imajo kognitivne primanjkljaje, napačne diagnoze ali celo čustvene motnje.

Medtem ko hiperaktivni otroci svojo stisko pokažejo navzven, se ti otroci zapirajo vase, kar se kopiči, dokler ne poči, poudarja Novak. "Najhujši primer je bil, ko sem delal z otrokom, ki je zdaj že odrasel in postal moj prijatelj, je prišlo do te točke, da je bil tudi poskus samomora s strelnim orožjem, na srečo je preživel brez hujših posledic. Doslej me še nič ni tako sesulo."

Po njegovih besedah starši pogosto ne vedo, kam se obrniti. "Starši so v veliki stiski, čakalne dobe na obravnave so dolge okoli dve leti. In vmes se lahko otroku povzroči velika škoda, sploh če ni posluha na šoli."