(Ne)zaupanje v cepiva: Pri znanosti resnica ni nekje v sredini'

Za anticepilce, torej najbolj goreče nasprotnike cepivom, med katere ne moremo šteti tistih, ki so samo skeptični ali zadržani do novih cepiv proti covidu-19, je značilno to, da praviloma ne dokazujejo svojih prepričanj in trditev, ampak breme dokazovanja prevalijo na nasprotno stran. Od njih pričakujejo, da njihove trditve ovržejo. "Krivijo cepiva za kopico zdravstvenih težav, od avtizma in alergij, do Downovega sindroma. Od svojih kritikov zahtevajo, da jim dokažejo nasprotno, ko pa jim postrežejo z raziskavami, ki njihovih trditev ne podpirajo, trdijo, da so kupljene ali nezanesljive," način delovanja anticepilcev razlaga upokojeni psiholog in zaslužni profesor Filozofske fakultete Marko Polič.

Proticepilno gibanje je raznoliko in vključuje različne skupine ljudi, različnih pogledov, stališč in motivov. "Nekateri menijo, da je to, kar je naravno, v bistvo dobro, da so nalezljive bolezni nenevarne, ker so naravne. Cepiva pa so kot nenaravna za njih nevarna. Podcenjujejo oziroma zanemarjajo tveganja, povezana z boleznimi, ki jih lahko preprečimo s cepljenjem," pove Polič.

Na eni strani imamo ljudi, ki cepivom močno nasprotujejo, t. i. anticepilce, nekje vmes tiste, ki so do njih zadržani in jim ne zaupajo popolnoma, na drugi strani pa tiste, ki se brez zadržkov cepijo proti vsemu. Ena izmed skupin ljudi so tudi tisti, ki so prepričani, da kar ni popolno, ni vredno nič. "Cepiva seveda ne morejo preprečiti vsakega primera bolezni. A tudi 50-odstotna zaščita je boljša od nikakršne. In zakaj potem za druge načine preprečevanja poškodb ne zahtevajo 100-odstotne zaščite, zavračajo pa cepiva, ki ne ustrezajo njihovim nerealnim standardom?" se sprašuje Polič.

Pogosto se nasprotniki cepljenja poslužujejo tudi posameznih anekdot, ki jih posplošijo na vse, in to jemljejo kot dokaz. "Ker se v podporo svojim trditvam ne morejo sklicevati na znanost, se sklicujejo na anekdote, pozabljajoč, da korelacija ne pomeni vzročnosti. Če je tisoč otrok cepljenih, bo kakemu cepljenju zagotovo sledil tudi kak škodljiv dogodek. Toda to ne pomeni, da ga je povzročilo cepljenje. Časovno zaporedje dogodkov ne zadostuje za dokazovanje njune povezanosti," poudarja.

Kot enega izmed zelo pomembnih razlogov za nezaupanje posameznikov v cepiva priznani socialni psiholog Wolfgang Gaissmaier z nemške univerze Konstanz navaja iskanje povezav tam, kjer jih ni, t. i. iluzorne (navidezne) korelacije. "Razumevanje statistike nam pove, da gre pogosto za sovpadanje dogodkov, naključje, in ne za povezavo," pove in opozori, da se tovrstna nevarna prepričanja hitro širijo po internetu.

Teorije zarote in "guruji anticepilstva"

Kot razlaga Polič, so anticepilci pogosto tudi "guruji", kot jih poimenuje, saj ponujajo alternativna zdravila in terapije, katerih učinkovitost ni dokazana, daleč od dokazane učinkovitosti in varnosti cepiv.

Pri odnosu do cepljenja ne gre le za anticepilce, razlaga Polič: "Imaš tudi tiste, ki imajo določene zadržke, in potrebujejo le manjši sunek, dodatne informacije, da rečejo 'Potem se bom pa tudi jaz cepil!'".

Skupina tistih, ki so odločno proti, je majhna, pravi, a so najbolj zagrizeni in glasni. Njihove teorije označuje za značilne primere teorij zarot. "Temeljijo na različnih nezanesljivih miselnih vzorcih. Vanje verjamejo ljudje, ki so nemočni ali ranljivi. Omogočajo jim soočanje z grožnjo tako, da krivdo zvračajo na druge. So protislovne, polne sumničenj, za njimi naj bi bila neka zlobna sila. Sebe vidijo kot žrtev, imuni so na dokaze, in po njihovo se nič ne dogaja slučajno. Vsak nasproten dokaz se razlaga kot nova zarota," opisuje Polič, in kot Gassmaier poudarja, da so družbeni mediji idealni za nekritično širjenje tovrstnih teorij.

Raziskava SI-PANDA, ki jo v času pandemije izvajajo na NIJZ, je pokazala, da je med glavnimi razlogi za nezaupanje v cepiva pomanjkanje verodostojnih informacij iz zanesljivih virov. Ugotovili so tudi, da je za udeležence raziskave pomembno, kdo poda informacijo v zvezi s cepljenjem. Zaupajo strokovnjakom z obrazi, imeni in priimki, ki stojijo za svojimi besedami, in ki bodo svoj poklic opravljali še dolgo.  

"Najbolj pomembno je, da ko predstavljamo medicinske podatke, to naredimo karseda razumljivo in transparentno, z absolutnimi številkami, tudi pri negativnih učinkih oziroma tveganjih," pomen jasne komunikacije izpostavlja Gaissmaier.

Pri komuniciranju morajo strokovnjaki biti pozorni tudi na to, da ne preveč pogosto ponavljajo mitov o cepivih, ko jih izpodbijajo, saj so te zgodbe zapomnljive in lahko dosežejo neželen učinek. Ljudje slišijo tisto, kar se ujema z njihovim prepričanjem, ostale informacije pa do njih pogosto ne pridejo.

Vsakodnevne nevarnosti, neštetokrat večje od nevarnosti cepiva

Zanimivo je tudi, da ljudje vemo, kako nevarno je na primer prekomerno uživanje alkohola in kajenje, pa to še vedno v velikem številu počnemo. Kot Polič razlaga, so posledice takšnega početja oddaljene in ne sledijo neposredno dejanju, ki je samo po sebi nagrajujoče. Gre za t. i. vedenjske pasti, obenem pa gre pri tovrstnih vedenjih lahko tudi za zasvojenosti, kar razumno ukrepanje še bolj otežuje.

"Pri cepljenju gre za preventivno vedenje, grožnja je navadno še oddaljena in zaznava tveganja nizka. Prav tako je lahko cepljenje samo zaznano kot neprijetno in se pričakuje, da bo boleče," še razlaga psiholog.

Cepivo proti covidu-19 je sicer zelo čisto, so nemalokrat povedali strokovnjaki, kar pomeni, da vsebuje minimalno število komponent. Med potencialnimi alergeni je samo polietilen glikol, razloži Alojzij Ihan, vodja Katedre za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, na okrogli mizi STA. Polietilen glikol je sicer v več kot tretjini tabletiranih pripravkov, večini depo injekcij, uporablja pa se tudi pri preiskavi črevesja. Alergije na to snov so silno redke, nekaj 10 primerov na populacijo, kot jo ima Združeno kraljestvo, ponazori Ihan.

Tudi Roman Jerala poudarja, da v cepivih proti covidu-19 ni nobenih sestavin, ki jih nasprotniki cepljenja tako radi izpostavljajo. "RNK, mešanica štirih lipidov, nekaj soli, nekaj sladkorja ... Sestavine so zelo transparentne, zato je težko razumeti tiste, ki pravijo, da se ne bodo cepili, ker ne vedo, kaj je v tem cepivu."

Kot izpostavi Ihan, težko najdemo hrano ali pijačo, kjer bi bilo manj aditivov kot v najnovejših cepivih. Poglejmo na primer mononatrijev glutaminat (MSG), ki v naših možganih ustvarja iluzijo okusa in je pogosto prikrit pod imenom "ojačevalec okusa naravne arome". Nahaja se v skoraj vseh predpripravljenih in predelanih izdelkih - juhe v vrečkah, krekerji, piškoti, kruh, mesni izdelki, solatni prelivi, siri, bonboni, začimbne mešanice, čokoladno mleko, otroška hrana, čips, omake ... Odziv na MSG je pri ljudeh različen, kratkoročni simptomi so lahko tudi otrplost, mravljinčenje, glavobol, pomanjkanje volje in energije, dolgoročno pa ima tudi precejšen vpliv na delovanje trebušne slinavke in lahko vodi celo v sladkorno bolezen. 

Večina hrane, ki jo zaužijemo dnevno, če smo na to, kaj jemo, nepozorni, je za naše zdravje zagotovo nevarnejša in lahko sproži več alergijskih reakcij kot cepivo proti covidu-19. 

Informacije s področja znanosti so težko razumljive

Glavne skrbi in zadržki glede cepiv, ki se pri ljudeh pojavljajo, so njihov hiter razvoj, morebiten pojav dolgoročnih stranskih učinkov in pomanjkanje nejasnih informacij glede trajanja imunosti, ugotavljajo na NIJZ.

Omenjajo tudi infodemijo – ljudje so dnevno izpostavljeni veliki količini informacij iz različnih virov (mediji, družbena omrežja, objave internetnih vplivnežev ipd.), pri tem pa do njih ne pride dovolj izsledkov znanstvenih raziskav, ki bi jih na enostaven in razumljiv način predstavili strokovnjaki.

Gaissmaier navaja primer Mednarodno agencijo za raziskavo raka (IARC), ki je ugotovila, da 50 gramov procesiranega mesa na dan poveča tveganje, da zbolimo za rakom debelega črevesa za 18 odstotkov. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je procesirano meso uvrstila v prvo skupino karcenogenih snovi, poleg na primer tobaka in azbesta. A kot Gaissmaier razlaga, ne gre za razvrščanje po posledicah, ki jih te snovi imajo, kot je informacijo razumelo mnogo ljudi, temveč za razvrščanje po številu dokazov, ki za to obstajajo.

"To informacijo je zelo težko razumeti, kot mnoge informacije s področja znanosti. To pomeni, da se tveganje za 60 let staro osebo, da umre zaradi raka debelega črevesa, poveča z okoli 5 od 1000 ljudi na 6 od 1000 ljudi. Z drugimi besedami: ena dodatna žrtev na 1000 ljudi. Za primerjavo pa kajenje povzroči okoli 120 dodatnih žrtev v 10 letih med 1000 60-letniki, ki kadijo," razloži.

Eden izmed bolj priznanih akademskih medicinskih strokovnih časopisov je The Lancet. V članku z 2. januarja 1937 piše: "Statistika je zanimiva reč. Uporaba ali zloraba matematičnih metod izzove močne emocionalne reakcije v nematematičnih možganih. Razlog je v tem, da statistiki za probleme, ki nas zanimajo, uporabljajo metodo, ki je ne razumemo." Podobno je tudi pri zdravnikih, pravi Gaissmaier, saj se nerazumevanje statistike ne nanaša samo na navadne smrtnike.

Kot oviro pri sprejemanju cepiva nemški psiholog izpostavlja tudi zgrešeno zaznavanje tveganj. Ljudje se pogosto bojimo napačnih stvari – veliko bolj pogost je strah pred letenjem kot pred vožnjo v avtomobilu, čeprav je slednja veliko bolj nevarna. "Nevarnost po 20 kilometrih v avtu je veliko večja kot na letu med New Yorkom in Stockholmom. Ko prispemo na letališče, da bi se vkrcali na letalo, je največja nevarnost že za nami, a še vedno je več ljudi strah tega, kar sledi, strah jih je prepustiti nadzor strokovnjakom pilotom," nazorno razloži.

Akutni stres in širjenje informacij

Gaissmaier je skupaj s kolegi raziskoval tudi, kako akutni stres, ki ga doživljamo,  zmanjšuje stopnjo zaznavanja tveganja s strani družbe. Predhodne raziskave so pokazale, da se negativne (skrb vzbujajoče) informacije širijo veliko hitreje kot pozitivne (blažilne) informacije, prav tako pa ljudje z drugimi po navadi delijo tiste stvari, ki se ujemajo s tem, v kar že verjamejo. 

Tudi, ko se posameznike sooči s celovitimi informacijami, ki odgovarjajo na vprašanja vseh strani, se bodo osredotočili le na tiste, ki podpirajo njihov pogled na svet. 

Polič sicer opozarja, da se Gaissmaierjeva raziskava ukvarja z akutnim stresom, zaradi dlje časa trajajoče pandemije pa lahko govorimo že o kroničnem stresu. Prav tako meni, da to raziskavo težko uporabimo za razlago odnosa do cepljenja, saj ne gre za neko trenutno stresno stanje, ko je zavest zožena samo na akutno grožnjo, ampak za dalj časa razvijajoče se stališče.

Angleški in irski psihologi so sicer v raziskavi psiholoških značilnosti, ki so povezani z nasprotovanjem cepljenju proti covidu-19, ugotovili, da čeprav se tisti, ki zavračajo cepiva, razlikujejo v socialnih, ekonomskih, kulturnih, političnih in geografskih značilnostih, so si podobni v psihološkem profilu.

Ugotovili so, da so ljudje z odklonilnim odnosom do covida-19 bolj vase zaverovani, ne zaupajo strokovnjakom in avtoriteti (znanstvenikom, delavcem v zdravstvu, državi), pogosto imajo tudi močnejša verska prepričanja in nagnjenost k paranoji oziroma teorijam zarote.

Polič zato poudarja, da je izrednega pomena zaupanje v vse odgovorne, tako v stroko kot politiko. "Ljudje morajo biti vključeni v dogajanje, ne pa proglašeni za krivce in postavljeni v položaj otrok, ki se jih kaznuje. Sporočila morajo biti ustrezno ukrojena za prejemnike, predvsem oklevajočo skupino."

Kako doseči tiste, ki ne zaupajo?

Odgovornost za komuniciranje z javnostmi, ko se gre za javno zdravje, je na zdravstvenih delavcih, znanstvenikih in vladi. Velika mera nezaupanja do avtoritet, ki ga imajo ljudje z odklonilnim odnosom do avtoritet, lahko zelo verjetno sproži odpor do sporočil, ki pridejo iz teh virov. 

Anticepilci so tako pogosto ljudje, ki imajo v prvi vrsti odpor do avtoritete, establišmenta. Vključevanje nekonvencionalnih figur avtoritete je lahko tako bolj učinkovito, če želimo doseči te ljudi, svetujejo številni psihologi. Za učinkovit pristop se je na primer že izkazalo vključevanje religioznih voditeljev. Angleški raziskovalci poleg tega izpostavljajo tudi vključevanje čim več različnih deležnikov družbe, ki imajo vpliv v skupnosti. Tako ljudje, ki nimajo zaupanja do "klasičnih" avtoritarnih figur nimajo občutka, kot da sporočila prihajajo samo od njih.

Pomembno je tudi, da so sporočila o cepivih in cepljenju jasna, neposredna, večkrat ponovljena in pozitivno naravnana.