Občina – to sem jaz

Franc Čebulj, župan občine Cerklje na Gorenjskem, ki je na podlagi določenih kazalnikov ena najuspešnejših, priznava, da je delo župana naporno. "V popoldanskih in večernih urah sem utrujen, ker nenazadnje moj delovnik je zjutraj že od sedme ure dalje. Ogromno je dnevnega pogovarjanja. Dela je potrebno opraviti predvsem s samim izvajalcem, z uradniki, predvsem pa z občani." Kljub temu se, kot pravi, dela župana še ni naveličal. "To je moj hobi. Sem v penziji že kar dolgo časa in nekaj človek mora v življenju početi. Meni je to delo v zadovoljstvo, predvsem pri določenih zaključenih projektih, ki jih je kar mnogo v vsakem mandatu." To ga žene tudi naprej, novembra se bo potegoval že za deveti mandat.

Toda dejstvo, da isti človek vodi občino tako dolgo, odpira vprašanje tveganj v smislu koncentracije odločanja, neformalnih povezav ter učinkovitosti nadzornih mehanizmov. Strokovnjak za lokalno samoupravo s Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Iztok Rakar pravi, da je 32 let na čelu občine zagotovo nekaj neobičajnega, a hkrati po njegovem lahko pomeni tudi, da je tak župan sposoben in se je izkazal. A Rakar ob tem tudi opozarja na nevarnost, da se župan in institucija sčasoma skoraj poistovetita. "Občina, to sem jaz" je sicer prispodoba, toda dobro opisuje vprašanje, ki ga prinaša dolgoletna politična kariera.

"Ljudje razmišljajo, da smo vsi skorumpirani, vendar to ni res," pravi Čebulj. Poudarja, da korupcije, klientelizma, nepotizma v Cerkljah ni. Pozna približno 80 odstotkov prebivalcev občine. To mu po njegovih besedah pomaga pri urejanju zemljišč za ceste, pločnike in kolesarske povezave. Toda več kot poznaš ljudi in dlje kot si na oblasti, več ljudi pride do tebe s pričakovanji. Osebna poznanstva res da pomenijo prednost, ker župan bolje pozna ljudi in njihove potrebe, a tudi tveganje, ker se lahko iz njih sčasoma ustvarijo neformalne mreže. A Čebulj zagotavlja, da je njegova meja jasna. Ko so ga, pripoveduje, ljudje prosili za pomoč pri zadevah, ki jih ni bilo mogoče rešiti mimo pravil, je bil njegov odgovor, da je treba spoštovati zakon in občinske akte. Omenja primer projektantov in črnograditeljev, ki so od njega pričakovali pomoč pri reševanju problema. "Češ, župan, daj ti tole meni pomagaj rešit. Ne gre. Tukaj so jasne zakonitosti," pravi.

Strokovnajk za lokalno samoupravo dr. Rakar poudarja, da dolgo trajanje mandata še ne pomeni, da je z demokracijo nekaj narobe. "Če so volitve svobodne in poštene ter imajo volivci možnost izbrati drugega kandidata, je odločitev na koncu njihova."

Čebulj v svojem več kot tri desetletja dolgem vodenju občine ne vidi nobenega problema. Pravi, da je imel v osmih mandatih 24 protikandidatov, a je vedno uspel prepričati volivce, da so mu dali glas.

Čebulj ni edini župan z več kot tremi desetletji na položaju. 32 let oziroma vse od ustanovitve občin so na tem položaju še Branko Kidrič, župan občine Rogaška Slatina, Franc Mužič, župan občine Brda in Matjaž Švagan, ki vodi Zagorje ob Savi. Medtem ko sta se Kidrič in Mužič že odločila, da ne bosta več kandidirala za župana, gresta Čebulj in Švagan v boj za deveti mandat.

Med župani mestnih občin je rekorder po dolžini mandata Bojan Šrot. Celje je vodil 24 let. Nekdanji dolgoletni župan je že poleti potrdil, da bo na letošnjih lokalnih volitvah kandidiral za sedmi županski mandat. 

Med aktualnimi župani pa je najdlje na položaju Zoran Janković, ki vodi Ljubljano skoraj 20 let, za župana pa bo kandidiral tudi na letošnjih lokalnih volitvah. 

Spomnimo, Piratska stranka je leta 2023 s pomočjo podpisov volivcev dala predlog za omejitev števila mandatov. Takrat so bile politične stranke, združenje občin in pa tudi stroka proti temu. Kot pravi Rakar, je eden od argumentov proti omejitvi ta, da imajo župani enega najbolj legitimnih mandatov. Poleg predsednika republike so neposredno izvoljeni po sistemu absolutne večine.

Po mnenju Rakarja bi bila lahko omejitev lahko problematična tudi v smislu, da bi dobrega župana odstranili zgolj zato, ker je bil uspešen več mandatov. Opozarja, da omejitev sama po sebi ne bi nujno preprečila vpliva dolgoletnega župana. Ta bi lahko po koncu dovoljenega števila mandatov kandidiral za občinskega svetnika, postal podžupan, po prekinitvi pa bi se znova vrnil na županski položaj. Pomemben je še en argument, in sicer po njegovih besedah statistični podatki kažejo trend upadanja števila kandidatov za župane.

Če bi mandat omejili, bi se zato lahko pojavilo tudi vprašanje, kdo bo sploh kandidiral. "Bistvo dobrega sistema je, da omogoča uspešno vodenje, hkrati pa zagotavlja še vedno mehanizme nadzora in neko dejansko možnost, da se oblast zamenja," pravi.

Bolj kot število mandatov se zdi Rakarju pomembno, da morajo svojo nadzorno vlogo odigrati občinski svet, javnost, lokalni mediji, civilna družba, poleg tega je, pravi, vedno realna možnost, da se oblast zamenja.

Kako lahko zataji nadzor oziroma občinski svet, pa se je izkazalo v primeru občine Gornji Petrovci.

Tudi v občini Gornji Petrovci je bil dolga leta na oblasti isti človek, Franc Šlihthuber. Občino je vodil 30 let. Namesto razcveta pa je občina v njegovem času tonila v milijonskih dolgovih. Danes znaša po besedah zdajšnjega župana Milana Horvata, izvoljenega letos januarja, dolg z zamudnimi obrestmi približno osem milijonov evrov. Občina je rekorderka po zadolženosti na prebivalca. Konec lanskega leta je bil njen dolg 2.860 evrov na prebivalca, danes pa je glede na dolg z zamudnimi obrestmi že 4.000 evrov na prebivalca.

A ne zaradi finančnega položaja občine, Šlihthuber, ki so ga občinski svetniki podpirali do zadnjega, je moral oditi s položaja župana potem, ko je bil zaradi oškodovanja upnikov občinskega komunalnega in gostinskega podjetja Pindža pravnomočno obsojen na 14 mesecev zapora. Šlihthuber je namreč, tako je ugotovilo sodišče, po svojem izboru poplačeval upnike omenjenega podjetja, ki je imelo od leta 2010 blokiran bančni račun. Plačevanje računov Pindže prek asignacijskih pogodb, ki jih je poravnavala Občina Gornji Petrovci, je trajalo vse do stečaja podjetja leta 2017.

"Dolgovi so nastajali zaradi tega, ker niso bili poplačani izvajalci in tudi nekateri krediti so bili najeti. Zdaj, ali se je potem ta denar racionalno trošil ali ne, to morajo ljudje presoditi sami. Dejstvo pa je, da smo vedno živeli čez zmogljivosti," ocenjuje razloge za zlom občine v času predhodnika zdajšnji župan Horvat, ki sicer ponovno kandidira za župana.

V desetletjih žpanovanja Šlihthuberja so Gornji Petrovci zabredli v tako velike finančne težave, da jih čutijo še danes. Transakcijski račun imajo blokiran že približno 17 let, kar pomeni, da so omejeni pri vlaganjih, med drugim tudi v ceste. Kot pravi župan Horvat, se je zgodilo, da nekateri zaradi slabih cest niso mogli niti do svojih domov. Zaradi dolgov so morali prodati občinsko stavbo, pod hipoteko so danes celo pokopališča v občini.

Zaradi blokiranega računa občina danes težko kandidira na razpisih, težko pridobiva sofinanciranje in ima bistveno manj možnosti za nove naložbe, pravi Horvat, ki ocenjuje, da bodo za poplačilo vseh obveznosti potrebovali še približno 15 do 20 let.

Občine si izposojajo denar za šole, vrtce, kanalizacijo, ceste in druge velike projekte. Namestnik predsednice Računskega sodišča Aleksej Šinigoj poudarja, da je lahko zadolževanje povsem upravičeno, če občina z njim financira pomemben projekt.

A kdaj je občina zadolžena preveč? Po besedah Šinigoja pri tem ni dovolj pogledati zgolj skupnega zneska dolga. Pomembno je predvsem, koliko mora občina letno odplačevati in kako se to razmerje primerja s prihodki njenega proračuna.

Meja za dopusten obseg zadolževanja občin je določena v Zakonu o financiranju občin. Do leta 2025 je bila določena pri desetih odstotkih prihodkov proračuna preteklega leta, s spremembo zakona leta 2025 pa se je povečala na 15 odstotkov. To pomeni 50-odstotno povečanje dovoljene meje. Šinigoj opozarja, da bo treba vpliv te spremembe na zadolženost občin spremljati v prihodnjih letih. Hkrati je novela uvedla tudi mehanizem za primere trajne nelikvidnosti oziroma prezadolženosti. Občina mora v takem primeru pripraviti sanacijski načrt, predviden pa je tudi poseben mehanizem spremljanja in sodelovanja države.

Preverili smo zadolženost treh največjih mestnih občin, in sicer ljubljanske, mariborske in kranjske. Podatki kažejo, da je zadolženost v zadnjem letu oziroma dveh precej višja kot prej, rast pa sovpada z obdobjem pred lokalnimi volitvami.

Ljubljana je imela konec leta 2024 dobrih 120 milijonov evrov dolgoročne zadolžitve. Konec leta 2025 je ta sicer padla na 114,6 milijona, a je do junija letos narasla na 126,4 milijona evrov. Ob tem ima občina še 27 milijonov evrov kratkoročnih posojil.

Tudi Maribor je danes precej bolj zadolžen kot ob začetku mandata. Konec leta 2022 je bila zadolžena za 77,3 milijona evrov, do konca leta 2025 pa je narasla na 103,2 milijona. Sredi letošnjega leta je znašala 98,6 milijona evrov. To je še vedno približno 27 odstotkov več kot leta 2022.

Dolg Mestne občine Kranj se je z 24,9 milijona evrov leta 2022 povečal na 38,4 milijona leta 2024. V Kranju so se še bolj zadolžili lani, ko je bil njen dolg 44,4 milijona. Po zadnjem podatku, ki so nam ga posredovali z občine, je danes njen dolg približno 42,7 milijona evrov. V primerjavi z letom 2022 je to približno 72 odstotkov več.

Aleksej Šinigoj z Računskega sodišča sicer opozarja, da dolg sam po sebi še ni problem. Ključno je, pravi, za kaj je denar porabljen in ali ga je občina sposobna vračati."Pomembno je predvsem to, da občina ima svoje prioritete, da ve, kateri so tisti projekti, ki so za občino najbolj pomembni, ki prinašajo, ki bodo prinesli dodano vrednost občini občanom, da se zadolži v okviru zakonskih možnosti in da je sposobna redno odplačevati svoje obveznosti." V primeru občin, kot so Zgornji Petrovci, pa bi bilo po njegovem smiselno razmisliti o določenih vzvodih v smeri zmanjšane finančne avtonomije občine.

"Je to neka pol prisilna uprava ali kakorkoli? Mi smo na to opozorili tako ministrstvo za finance kot ministrstvo za javno upravo, takratno, da bi pač neke vzvode na tem področju morali imeti. Njihov odgovor, ki so nam ga dali, je šel v tej smeri, da o tem razmišljajo," pravi Šinigoj in dodaja, da se glede tega do danes ni nič spremenilo.