Od sanj o drugi Švici do ...

V treh desetletjih in pol je slovensko gospodarstvo doživelo veliko preobrazbo, država je postala del globalnega in razvitega sveta, se pridružila različnim mednarodnim povezavam. Toda, smo postali druga Švica, kot smo sanjali in si želeli ob osamosvojitvi? "Sanje so bile malce preveč ambiciozne," je jasen dr. Peter Wostner iz Urada za makroekonomske analize in razvoj. "Ni pa res, da stagniramo. Švici se približujemo. V času osamosvajanja smo bili glede na Švico na 41 odstotkih, danes smo na 60 odstotkih. Tako da to vendarle kaže, da ta percepcija, kako je vse katastrofalno, ne drži. Slovenija je samo v zadnjih desetih letih vrzel do Švice zaprla za deset odstotnih točk."

A za obljubljeno Švico še vedno zaostajamo. Leta 2025 je bruto domači proizvod na prebivalca v Sloveniji znašal dobrih 33 tisoč evrov, v Švici trikrat toliko.

Zaostajamo tudi pri kupni moči. Dejanska individualna potrošnja na prebivalca (v standardih kupne moči), ki odraža materialno blaginjo prebivalstva, je v Švici za 16 odstotkov nad, v Sloveniji pa za 14 odstotkov pod povprečjem Evropske unije.

Kaj pa cene življenjskih potrebščin? Na ravni Evropske unije so se od leta 2015 v povprečju zvišale za 37 odstotkov. V Sloveniji za 35 odstotkov, v Švici pa za le 8 odstotkov.

Nekje pa smo Švico vendarle dohiteli: pri zadovoljstvu z življenjem. V Sloveniji smo ga ocenili s 7,7 na 10-stopenjski lestvici. Kar je povsem enaka povprečna ocena kot v Švici. Podobno je tudi pri zadovoljstvu z dolžino prostega časa in medosebnimi odnosi.

"So pa prebivalci Švice podali višjo oceno pri zadovoljstvu s finančnim stanjem svojega gospodinjstva," pojasnjuje Martin Bajželj s Statističnega urada. "Švicarji so tukaj dali povprečno oceno 7,5 od desetih možnih. V Sloveniji je bila pa ta ocena 6,7 od desetih."

Kakšen pa je položaj naše države v primerjavi s Hrvaško, Češko, Slovaško in baltskimi državami? BDP na prebivalca je v Sloveniji višji kot v omenjenih državah, še najbližje je Češka.

Podobno je tudi, če primerjamo BDP na prebivalca v standardih kupne moči. Slovenija je bila za dobrih deset odstotkov pod povprečjem Evropske unije, podobno Češka. Litva je za tem povprečjem zaostajala za trinajst odstotkov, vse ostale države med 20 in 30 odstotkov.

Pri dejanski individualni potrošnji se je malo bolje kot Slovenija uvrstila Litva. Vse države, pojasnjuje Martin Bajželj, pa so v zadnjih 30 letih zmanjšale zaostanek za evropskim povprečjem.

Kaj pa cene življenjskih potrebščin? V Estoniji in Litvi so se v zadnjih desetih letih zvišale za več kot 60 odstotkov, na Češkem, Slovaškem in v Latviji za približno 55 odstotkov, na Hrvaškem za 44 odstotkov.

Tudi zadovoljstvo z življenjem je v teh državah nekoliko nižje kot v Sloveniji. Najmanj zadovoljni so, kažejo podatki, prebivalci Latvije, s povprečno oceno 6,9 od desetih.

Sanje o drugi Švici so se končale s trdim pristankom, pojasnjuje zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič, avtor monografije Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza. "Končale so se v realnosti strankokracije, poplave zakonodaje, birokracije in tudi posledično sistemske stagnacije. Ta druga Švica je bila v tistem obdobju pomladnih mesecev leta 1990 v prvi vrsti floskula. Kaj dosti z realnostjo ni imela zveze, predvsem pa ta izhodišča, te napovedi niso premogle neke realne razvojne strategije." Iz tega, dodaja, izhaja tudi razočaranje ljudi. "Eno je namreč realnost, drugo so bile pa te romantične predstave. In zaradi tega razkoraka je seveda lahko to razočaranje še toliko večje."

Izhodišče Slovenije je bilo sicer, pojasnjuje dr. Lorenčič, veliko boljše kot v drugih tranzicijskih državah. "Ampak težava je, da vsega tega nismo znali izkoristiti kot neke razvojne priložnosti. Če smo v samem začetku imeli neke jasne cilje, zlasti kar zadeva vstop v Evropsko unijo, vstop v Nato, prevzem evra, smo potem zapadli v nek začaran krog. Zdaj smo priča predvsem prehajanjem od ene vlade k drugi, med eno politiko in drugo. Neko strateško razmišljanje nam je pa umanjkalo."

35-letno obdobje je imelo eno veliko črno piko, pojasnjuje dr. Wostner. "To je obdobje med letoma 2008 in 2015. Slovenija je bila leta 2008 že precej visoko, vendar je potem v obdobju, ki je sledilo zaradi tiste javnofinančne konsolidacije na eni strani in razdolževanja podjetij na drugi strani, Slovenija zelo spremenila karte, na katere smo stavili. Prej smo bili v skupini vodilnih držav z vidika progresivnega obnašanja. Po tistem pa smo ključne dejavnike, ki prispevajo k rasti, konkurenčnosti, produktivnosti bistveno zmanjšali. Če država ne stavi na prave karte, če ne razume, kakšen je kontekst ter se v tem smislu tudi prilagaja in modernizira, potem enostavno nazaduje. In to se nam je zgodilo."

Temu prikimava tudi dr. Lorenčič. "Prvi pogoj je po mojem mnenju politična zrelost. To je prvo. Drugo je strateško razmišljanje. Vseh večjih sprememb, dejanskih, strukturnih reform in sprememb razvojnega modela ni mogoče izpeljati v enem mandatu. Treba je pogledati onkraj enega mandata. Predvsem pa je nujno doseči eno soglasje glede osnovnih prioritet upravljanja s ključnimi viri. Kam si želimo, kaj si želimo za našo državo? Kje naj bo Slovenija čez 20, 30 let?"

Zdaj smo, pojasnjuje dr. Wostner, na prelomnici. "Ta razvojni model, na katerem smo do sedaj gradili, ta tok, da smo predvsem izvajalci, to je bil recept, ki nas je uspešno pripeljal do tja, kjer smo. Naslednja faza pa je, da moramo preiti do tega, da bomo mi tisti, ki bomo prihajali na trg s proizvodi, ki bodo prodorni, ki bodo ustvarjali višjo dodano vrednost. To pa seveda zahteva drugačno organizacijo in drugačna znanja." Zato je ključen dogovor, kako naprej. "Mi moramo vedeti, da vsi tečejo. In če želimo iti naprej, moramo teči še malo hitreje."

Da živimo bolje kot pred tremi desetletji in pol, kažejo tudi podatki, koliko časa smo morali delati za nakup določenih dobrin ob predpostavki, da smo prejemali povprečno mesečno neto plačo.

"V letu pred osamosvojitvijo smo morali za nakup nekaj osnovnih dobrin - kilogram kruha, liter mleka, kilogram sladkorja in kilogram kave - v povprečju delati skoraj pet ur," pojasnjuje Martin Bajželj. "Leto kasneje, ko smo se osamosvojili, ko je gospodarstvo malo zanihalo, smo morali delati še dlje, dobrih šest ur. Danes pa moramo za nakup vseh teh istih dobrin delati precej manj časa, približno dve uri oziroma trikrat manj kot ob osamosvojitvi."