Ostaja več vprašanj kot odgovorov

Spodbujanje tujih neposrednih investicij

Gospodarstveniki so pravilno opozarjali na diskriminatornost takšnih spodbud, ki favorizira tuja podjetja pred domačimi, velika pred majhnimi, politično odmevna pred neznanimi podjetji. To ruši osnovna ustavna načela enakosti pred zakonom in predvidljivosti pravnega okvira. Če že, bi morala industrijska politika razbijati monopole, povečevati konkurenco, spodbujati rast malih podjetij. Stroški takšnih spodbud so tudi nerazumno visoki.

Na primeru Magne, kjer se državno pomoč ocenjuje na okrog 17 milijonov evrov, to pomeni 18 tisoč evrov na vsakega od napovedanih 1000 novo zaposlenih, kar pokrije skoraj 11 povprečnih mesečnih bruto plač. Glede na to, da bodo plače v obratu nižje, torej davkoplačevalci krijejo več kot leto plače za vse zaposlene. Neustrezne zakonodajne in/ali prakse umeščanja v prostor ne moremo reševati z ad hoc političnimi intervencijami politikov na najvišjih pozicijah. Razrešitev dovoljenj ne sme biti odvisna od tega, ali se nekdo pojavi na televiziji in javno poziva politiko, naj ukrepa. Umeščanje v prostor je eden izmed velikih problemov tako za podjetja in tuje investitorje, kot tudi za iskalce novih nepremičnin.

Dvig minimalne plače

Večina strank ni problematizirala minimalne plače. Slovenija ima eno najvišjih minimalnih plač na svetu, merjeno relativno glede na povprečno ali mediansko plačo. Prehiteli smo celo Francijo, ki je ena najbolj problematičnih držav v EU na področju trga dela. Minimalna plača dokazano v tujini in v Sloveniji zmanjšuje število delovnih mest, pri čemer škoduje najbolj ranljivi populaciji zaposlenih: nizko izobraženi, mladi, starejši brez kvalifikacij. Ti izgubijo delovna mesta, saj z delodajalcem ne smejo skleniti sporazumne pogodbe za plačo, ki je nižja od minimalne. Milan Vodopivec s soavtorji je za Slovenijo ocenil, da je prišlo do izgube okrog 21 tisoč delovnih mest zaradi zvišanja minimalne plače leta 2010 in v kasnejših letih. Bolj učinkovit in cenejši ukrep bi bila uvedba minimalnega dohodka: vsak lahko dela po poljubni tržno določeni plači, če pa ne doseže minimalnega dohodka, mu davkoplačevalci s socialnim transferom pomagajo doseči minimalni prag. Razlika je v tem, da bi v takšnem sistemu povečali število zaposlenih, država pa bi porabila precej manj sredstev, saj bi morala doplačati le razliko in ne celotno nadomestilo za brezposelnost.

Nižja obdavčitev dela

Presenetljivo se je večina predstavnikov strank strinjala s pozivi gospodarstvenikov, da je potrebno znižati obdavčitev dela. Dejan Židan je omenjal znižanje davkov in prispevkov v višini 500 evrov neto na zaposlenega. To pri trenutnem številu zaposlenih pomeni 430 milijonov evrov velik izpad proračunskih prihodkov, kar je približno 5 % proračuna RS. Nihče od politikov ni upal zagristi v kislo jabolko, da bi razložil, na katerega izmed treh načinov bi ta izpad pokrili: 1) z zadolževanjem? 2) s sorazmernim povišanjem drugih davkov? 3) z znižanjem javne porabe? Katere? Zdravstva, pokojnin, šolstva? Ali racionalizacijo javnega sektorja?

S spremembo volilnega sistema do manjšega števila predpisov?

Skoraj gotovo je v dvostrankarskem sistemu tistemu, ki je zmagal na volitvah, lažje voditi vlado, postavljati in odstavljati ministre ter določati državno politiko: nenazadnje včasih za britanskega prvega ministra rečejo, da je "(iz)voljeni diktator". Ne pomeni pa to nujno, da se bo dalo lažje odpraviti birokratske ovire. Odvisno je seveda predvsem tudi od tega, kaj smatramo kot birokratsko oviro. Zakonska zahteva, da registriramo gospodarsko družbo, preden začnemo z opravljanjem dejavnosti, je seveda tudi lahko razumljena kot birokratska ovira, vendar je razlog, za to, da obstaja, varstvo pravnega prometa, upnikov in drugih gospodarskih subjektov, ne pa političen sistem v državi.

Podobno je pridobivanje različnih dovoljenj (prometnih, uporabnih, obratovalnih) najpogosteje utemeljeno denimo z varovanjem javnega zdravja, varstva v cestnem prometu ipd. Seveda je lahko pot do pridobitve dovoljenja bolj ali manj zapletena; državni organi lahko o prošnji odločijo hitreje ali počasneje, kar je odvisno od številnih faktorjev: ustreznega usposabljanja, izobraževanja, sistema zaposlovanja in nagrajevanja državnih uradnikov, pogojev za delo v državnih organih. Včasih je tisto, kar razumemo kot birokratsko oviro, tudi posledica procesnih pravic stranke in pa drugih, ki so udeleženi v postopkih (sosedje, lokalna skupnost …).

Odločitev med večinskim in sorazmernim oz. proporcionalnim sistemom (ki jo je ustavodajalec opravil leta 2000 s spremembo 80. člena Ustave) je bolj od tega, ali od nje pričakujemo odpravo birokratskih ovir, odvisna od tega, kako si predstavljamo politični sistem in življenje v državi. Odločitev za proporcionalni sistem temelji na prednosti, ki jo damo iskanju konsenza, zastopanosti več različnih pogledov in političnih usmeritev. Želja po zelo usklajenem delovanju vlade in nadzoru predsednika vlade nad svojimi ministri nas bo praviloma vodila v odločitev za večinski sistem.

Tonin: Spore naj rešuje vlada. Kje pa je tu pravna država?

"Kolobarjenje" seveda ni pravni izraz, je pa res, da je za stranke mučno, lahko pa tudi zelo ekonomsko negativno, če v nekem postopku pride do nejasnosti glede tega, kateri organ je pristojen, ali pa do različnih tolmačenj zakona s strani različnih organov, npr. državnih organov, organov lokalnih skupnosti, sodišč.

Kadar dva organa trdita, da za nekaj sta ali pa nista pristojna, je treba to rešiti v okviru spora o pristojnosti. Za ministrstva, upravne organe in nosilce javnih pooblastil je to urejeno v Zakonu o splošnem upravnem postopku, ki že zdaj določa, da v sporu med dvema ministrstvoma odloči vlada. V sporih med organi lokalne skupnosti in državnimi organi pa po Zakonu o ustavnem sodišču odloči ustavno sodišče.

Kadar pa pride do različne razlage pravnih predpisov, pa določba 2. člena Ustave, po kateri je Slovenija pravna država, zahteva, da se držimo predpisanega postopka s pravnimi sredstvi oz. določb, ki urejajo sodno varstvo pred upravnimi akti.  

Na primer: O izdaji gradbenih dovoljenj na prvi stopnji odloča upravna enota, na območju katere leži nepremičnina. Stranka, ki se z odločitvijo UE ne strinja, ima na voljo pravno sredstvo, o katerem odloča Ministrstvo za okolje in prostor. Tudi kadar organ prve stopnje gradbenega dovoljenja ne izda in vroči v predpisanem roku, ima stranka možnost pritožbe na Ministrstvo za okolje in prostor. Če upravna enota dovoljenja ne izda, se namreč domneva, da je bila vloga zavrnjena, zato se lahko stranka nanjo pritoži.

Če tudi Ministrstvo za okolje in prostor o vlogi ne bi odločilo v predpisanem roku, ima stranka možnost upravnega spora pred Upravnim sodiščem RS. Isto velja, če ministrstvo zavrne pritožbo stranke.

Ena od temeljnih prvin pravne države je, da lahko vedno, ko državni organi odločajo v kakšni naši zadevi, dosežemo, da skladnost njihove odločitve z ustavo in zakoni preveri neodvisno in nepristransko sodišče. Zato mora biti končna beseda (v primeru, da se stranka nanje obrne, seveda!), beseda sodišča. Sodišče pa v upravnem sporu seveda odloča v skladu z ustavo in zakoni, ki jih je sprejel Državni zbor.