Pozabljeni otroci Centra IRIS? 16 let čakanja na šolo, ki je še vedno ni

"Štirinajst let se ni zgodilo nič," poudari eden izmed staršev Jurij Stariha, ki bijejo bitko za osnovne pogoje svojih otrok. Zgodba okrog Centra IRIS, kjer pod eno streho skrbijo za slepe, slabovidne, avtistične in otroke z duševnimi motnjami, se vleče že od leta 2010. Takrat je namreč Zavod za gradbeništvo izdal mnenje, da je stavba potresno in požarno nevarna ter se nagiba. Minilo je torej štirinajst let – od mnenja zavoda do selitve otrok v nadomestne prostore na Tobačni ulici 5 - leta 2024. "Štirinajst let pomeni, da je generacija otrok, ki se je leta 2010 vpisala v prvi razred, vmes končala osnovno in srednjo šolo ter že zapustila center. In zgodilo se ni nič," je kritičen Jurij Stariha. A namesto sodobnega centra so slepi, slabovidni in otroci z avtizmom dobili utesnjene učilnice, hodnike brez igrišča in obroke v učilnicah.

Takšno zgodbo živi Jurij Stariha, ki za sina Urbana že leta zaman išče odgovore. Opozarja, da so institucije povsem odpovedale, saj so danes prav družine tiste, ki bijejo bitko za osnovne pogoje svojih otrok. Njegov sin Urban ima izjemno redko genetsko motnjo, ima t. i. SATB2-sindrom. Zanj je značilen velik razvojni zaostanek, motnja v duševnem razvoju, odsotnost oziroma močno omejen govor ter številne druge posebnosti, ki zahtevajo prilagojeno, strokovno in stabilno učno okolje. Ker ima Urban tudi značilnosti avtističnega spektra in hudo motnjo pozornosti, nujno potrebuje miren prostor za učenje in možnost učenja ena na ena. "Otrok kdaj pride v stisko, potrebuje prostor, potrebuje čas, da se umiri. In če ni prostora za umirjanje, da v miru predela to stisko, potem lahko to traja cel dan, več dni. Dejansko se dela škoda otroku, če ne deluje normalno, tudi napredovati ne more."

Pod isto streho v Tobačni – vsaka učilnica meri v povprečju 20 kvadratnih metrov – se šola 94 otrok. 75 jih je v osnovni šoli, kjer prevladujejo avtisti. V vrtcu in srednji šoli se šolajo slepi in slabovidni.

Za te neprimerne prostore – kjer nimajo niti lastne kuhinje, jedilnice – ministrstvo mesečno plačuje dobrih 24.000 evrov. Ker nimajo telovadnice in igrišč, najemajo še športno dvorano v Rožni dolini. Doslej so – za oba najema – plačali skoraj 600.000 evrov.

Vsak napredek pri takšnih otrocih je rezultat več let vztrajnega dela. Urban je na primer potreboval šest let, da se je naučil voziti kolo, pove njegov oče Jurij Stariha. "Prav zato je še toliko bolj zaskrbljujoče, da otroci v Centru IRIS telovadnice in igrišča nimajo na voljo že dve šolski leti, in ju, kot kaže, ne bodo imeli še nadaljnjih nekaj let," poudarja.

Ker šola nima lastne kuhinje, hrano vsakodnevno prevažajo iz dijaškega doma. "Otroci se morajo prehranjevati po učilnicah, ker jedilnice ni. Vonjave so lahko moteč dejavnik pri izobraževanju. Nekateri učenci so preobčutljivi na različne dražljaje, med katere spada tudi vonjava," pojasnjuje ravnateljica Centra IRIS Romana Kolar.

Za dečka Patrika je to dostavljena hrana velik problem, pove njegov oče Domen Kleva. "On v šoli zelo malo jé. To je problem zato, ker niti ni jedilnice. Nimajo tople hrane, sicer poskušajo narediti najboljše, kar je možno, ampak mora biti hrana primerna za dostavo in pri njem je to problem," pravi Domen. "Zjutraj se pripelje s Štajerske, vstaja ob peti uri zjutraj, potem tukaj mogoče česa ne dobi, kar ni dobro za jesti oziroma je hladno, in domov pride ob četrti uri, kar pomeni, da praktično cel dan ne jé."

Nadomestni prostori na Tobačni ulici niso prilagojeni specifičnim potrebam otrok. Prostorska stiska hromi slepe otroke. "Tukaj so prostori neustrezni, neprimerni, neprilagojeni in tudi nevarni, še posebej za slepe in slabovidne otroke," opozarja Jera Rak. Njena hči Joana je slepa od rojstva. "Dejstvo pa je, da so slepi otroci in otroci z avtizmom najmanj združljivi skupini v procesu vzgoje. Recimo, otrok z avtizmom lahko nepričakovano odreagira, slep otrok ga ne vidi in se prestraši, posledično pa je proces izobraževanja prekinjen."

Ravnateljica potrjuje, da obe skupini potrebujeta specifične pogoje, ki jih v Tobačni ni. "Otroci z avtizmom potrebujejo prostor, da se lahko umaknejo, medtem ko slepi in slabovidni potrebujejo veliko večjo delovno površino. Na mizi imajo ob zvezkih še lupe, računalnike in bralne vrstice."

Največja težava je pomanjkanje prostora za umirjanje. "Zelo težko je, ko srečaš otroka, ki ima stisko in mu nimaš možnosti ponuditi prostora za umik. Ko mu skušamo pomagati na hodniku, hodi mimo še veliko strokovnih delavcev in drugih otrok. Nima tistega osebnega prostora, ki si ga vsi kot ljudje zaslužimo," razlaga ravnateljica. Oče Domen dodaja, da se otrok nima kam umakniti. "Načeloma obstaja prostor za umik, ampak je pogosto zaseden. En tak prostor je bistveno premalo."

Pri zamudi gradnje nove šole ne gre za vprašanje estetike ali udobja, izpostavlja Jurij Stariha. "Ne gre za to, ali bodo novi prostori lepši. Gre za to, da Urban in njegovi sošolci velik del svojega najpomembnejšega razvojnega obdobja preživljajo v pogojih, ki jim ne omogočajo, da bi dosegli svoj potencial. To ni zgolj infrastrukturni problem, ampak vprašanje prihodnosti teh otrok."