Radarji: prometna varnost ali zaslužek?

Med občinami po številu radarjev izstopa Mestna občina Ljubljana, sicer prometno tudi najbolj obremenjena. Kot pojasnjuje Bojan Petek, vodja Odseka za redarstvo na Mestnem redarstvu MOL, merijo trenutno hitrost na 31 lokacijah. Tam so postavljena ohišja, v katerih pa ni nujno vedno radar. Med njimi kroži šest merilnih naprav, v posameznem ohišju je radar nameščen, pravi Petek, približno mesec dni.

Nakup radarjev oziroma samodejnih merilnih naprav je občino stal 82.127,02 evra brez DDV. Kupujejo pa letos še en radar, in sicer mobilni merilnik, ki se uporablja v vozilih. Rok za oddajo ponudb je bil 21. januar, vendar glede izbire ponudnika na občini še ne govorijo, ker je javno naročilo še v teku. 

Radarji so sicer v Ljubljani pogosta tarča vandalov. V letu 2024 so zabeležili 16 primerov poškodb stacionarnih ohišij, lani 8 primerov, letos pa enega. Skupna ocenjena škoda zaradi vandalizma v zadnjih dveh letih znaša, navaja občina, približno 4.180 evrov.

Na vprašanje, na podlagi česa se odločijo, kje bodo postavili ohišja in merili hitrost, Petek odgovarja, da dobijo pobude občanov, šol, četrtnih skupnosti, pomemben je tudi podatek, koliko prometnih nesreč se je zgodilo na določeni lokaciji. Postavitev je, razlaga, odvisna tudi od tehničnih zahtev. "Recimo, če ni neke elektrike na neki lokaciji, pač ne moremo vzpostaviti merilnega mesta."

Z radarji so na ljubljanskem območju lani ugotovili 56.442 prekoračitev hitrosti.

V Mariboru so se po burnih izkušnjah izpred dobrega desetletja, ko je postavitev 30 radarjev sprožila množične proteste, lotili njihovega ponovnega uvajanja bolj previdno. Poleg tega, da imajo v okviru Skupne občinske uprave Maribor, ki opravlja naloge za 18 štajerskih občin, na voljo mobilni radar, so lani v mestu postavili tri ohišja. Med njimi kroži ena merilna naprava. Nima pa mariborska občina za razliko od ljubljanske lastnih radarjev in ohišij, temveč jih najema. Cena letnega najema treh ohišij, enega merilnika hitrosti, dveh imitatorjev merilnikov hitrosti ter vse tehnične podpore je 38.316,50 evrov brez DDV oziroma 46.746,13 evrov z DDV. Ohišja so bila že večkrat tarča napadov, a ker je oprema v najemu, stroškov ne beležijo.

Se pa v Mariboru obeta še večji nadzor hitrosti. "Najeli bomo tri nova ohišja in merilnik hitrosti," napoveduje Andraž Mlaker, vodja Urada za komunalo, promet in prostor Mestne občine Maribor. 

Lokacije radarjev v Mariboru temeljijo na strokovni študiji mariborske Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, ki je analizirala prometno varnost. Pri tem so upoštevali gostoto prometa, bližino šol in vrtcev, statistiko nesreč ter pretekle prekoračitve hitrosti. Občini je bilo v omenjeni študiji predlaganih 19 lokacij merjenja hitrosti, kar je povzročilo med Mariborčani tudi razburjenje in kritike na račun župana Saše Arsenoviča, češ da občina z radarji polni občinsko blagajno. Lidija Divjak Mirnik, mariborska občinska svetnica Liste za pravičnost in razvoj (LPR), izpostavlja eno od treh lokacij v Mariboru, kjer že merijo hitrost, in sicer na Gorkega ulici. Tam je omejitev hitrosti 30 km/h. "Kjer je že cona 30, ni potrebe po radarju," je prepričana. Bolj smiselno se ji zdi postavljanje radarjev tam, kjer so prevelike hitrosti, kar pa za omenjeno lokacijo, pravi, ne velja.

Mariborski župan Arsenovič poudarja, da prihodki niso v ospredju. "Edino, česar pravzaprav niti ne spremljam, je denar." Ključno je, da se je hitrost v mestu znižala in da je manj hudih prekoračitev, pravi.

V letu 2025 so v Mariboru sicer zabeležili 9.136 prekoračitev hitrosti.

V Mestni občini Kranj in sosednjih občinah nadzor hitrosti izvaja redarstvo Skupne občinske uprave občin Gorenjske. Razpolagajo z osmimi stacionarnimi merilniki hitrosti, enim mobilnim radarjem v vozilu in enim ročnim laserskim merilnikom. Ohišij je precej več, samo v Kranju jih je 13. Med njimi se v Kranju izmenjujejo trije radarji, pravi direktor skupne občinske uprave Robert Zadnik. Lani so v kranjski mestni občini ugotovili 13.226 prekoračitev hitrosti.

Mestna občina Koper je radarje začela uvajati razmeroma pozno. Danes ima en radar v lasti, dva v najemu in šest ohišij. Od leta 2022 so zaznali več kot 15.000 prekrškov, samo lani 9.050, nam pišejo s koprske občine.

Polovico manj ohišij, torej tri, imajo v izolski občini, v njih pa se izmenjuje en radar. Medtem v Piranu hitrosti ne merijo.

V Celju hitrost merijo s tremi samodejnimi napravami, ki se izmenjujejo v sedmih ohišjih, občasno tudi z vozilom z vgrajenim radarjem. Lani so zabeležili 3.467 prekoračitev hitrosti in iz naslova glob prejeli 182 tisoč evrov. V občini Novo mesto stacionarnih ohišij nimajo, meritve izvaja medobčinsko redarstvo. V letu 2025 so izdali 2.846 plačilnih nalogov, kar je manj kot leto prej, kar na občini ocenjujejo kot pozitiven trend. 

Šest najetih ohišijh in en stacionarni radar imajo v velenjski občini, medtem ko mobilne radarje najemajo po dnevih. Lani so izdali 3.423 plačilnih nalogov, skupni prihodki iz glob so znašali približno 459.000 evrov, vendar gre za vse globe, ne le zaradi hitrosti.

Medtem ko večina občin umirja promet z radarji, so tudi take, ki se za to niso odločile. Pri pregledu vseh 212 občin smo ugotovili, da 41 občin nima ne svojega radarja, ne najetega in tudi ne v sklopu skupnih občinskih uprav. V to številko sicer nismo vključili občin, v katerih sicer doslej resda niso merili hitrosti, a bi to lahko storili v okviru skupnih občinskih uprav, ki pa imajo na voljo radarje. 

Med mestnimi občinami je edina, ki jih nima, občina Slovenj Gradec. Imajo pa zato občine namesto radarjev prikazovalnike hitrosti, ki voznike opozarjajo na prehitro vožnjo. V nekaterih občinah, denimo v Lučah, Nazarjah, Ilirski Bistrici in na Ravnah na Koroškem, poudarjajo, da že opozorilne table pomembno vplivajo na umirjanje prometa. 

Mestna občina Ljubljana zaradi obsežnega nadzora in velikega prometa med občinami prepričljivo vodi tako po številu prekrškov kot tudi po višini zbranih glob. Predlani so ugotovili 59.981 prekrškov, lani 3.539 manj, in sicer 56.442. Prihodek od pobranih kazni je znan samo za predlani, ko se je zaradi hitrosti nateklo v občinsko blagajno 1.991.154 evrov. Podatek za lansko leto bo znan, napovedujejo na občini, konec prihodnjega meseca.

Bojan Petek, vodja Odseka za redarstvo na Mestnem redarstvu MOL, odločno zavrača očitke, da bi bilo lahko bolj kot prometna varnost pomembno nabiranje denarja. "Naše vodilo je izključno prometna varnost. Župan Zoran Janković je že leta 2017 podpisal zavezo Vizija nič, nič smrtnih žrtev, nič hudo telesno poškodovanih. Temu tudi sledimo."

Kako je s prihodki od glob zaradi prehitre vožnje, smo preverili še v šestih, po številu prebivalcev največjih mestnih občinah.

V Mestni občini Maribor so lani ob 9.136 prekrških napisali za 636.650 evrov glob. A dejansko se v občinsko blagajno ni nateklo toliko denarja, saj vozniki, pojasnjujejo na občini, "običajno plačujejo polovične kazni." Od lanskih prekrškov je tako občina do danes dobila precej nižji znesek, in sicer 242.867 evrov.

Kranjska mestna občina je med tremi največjimi občinami edina, ki podatka o tem, koliko prihodka imajo zaradi hitrosti, nima. Kot pojasnjujejo na občini, zajema podatek 751.262 evrov prihodka vse globe, ne pa samo globe zaradi hitrosti.

Direktor Skupne občinske uprave občin Gorenjske Robert Zadnik enako kot Petek zavrača očitke, da prežijo na hitre voznike zaradi denarja. "Nihče nam ni nikoli namignil, da bi radarje postavljali zaradi denarja. Nasprotno, pogosto pobude za dodatna ohišja prihajajo prav od občanov," poudarja Zadnik. Tako kot Ljubljana in Maribor ima tudi kranjska mestna občina javno objavljene lokacije ohišij, ki jih imajo. 

V koprski občini so prihodki iz glob lani znašali dobrih 314.821,83 evra, v celjski pa ob 3.467 prekrških približno 182.829 evrov. Manj prekrškov in zato tudi manj prihodkov je bilo lani v Novem mestu, in sicer 113.451 evrov. V Velenju so lani zabeležili 3.423 prekoračitev hitrosti, njihov prihodek je bil 459.000 evrov, pri čemer pa so v znesek, opozarjajo na občini, vključene vse globe, ne samo za hitre voznike. 

Občine poudarjajo, da se med drugim odločajo za postavitev radarjev na podlagi mnenja občinskih Svetov za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, pa tudi policije. 

Se pa glede tega, kje bodo radarji stali, občine lahko odločajo samostojno oziroma brez mnenja policije. "Pogosto občine zaprosijo območne policijske enote za statistične podatke o lokacijah, kjer se najpogosteje dogajajo prometne nesreče. Drugod jih postavijo povsem samostojno. Občasno pa tudi policija na mestih, kjer je stanje varnosti cestnega prometa slabo, predlaga postavitev radarja," nam pojasnjujejo na Generalni policijski upravi.

Hitrost je še vedno najpogostejši vzrok za najhujše prometne nesreče. Približno 40 odstotkov smrtnih žrtev na naših cestah je povezanih s hitrostjo, poudarja Ivan Kapun, vodja Sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi. V zadnjih petih letih je izgubilo življenje zaradi hitrosti 179 ljudi. Po mnenju Kapuna je zato radarjev v Sloveniji še premalo, zlasti v občinah, ki se nadzoru hitrosti izogibajo zaradi strahu pred nepopularnimi ukrepi. Stališče prometne policije je jasno: tam, kjer so radarji, se vozniki bolj držijo omejitev, nevarnih situacij in prometnih nesreč pa je manj.

Lokalne skupnosti, ki radarjev še nimajo, bi morale, je prepričan Kapun, pokazati več poguma, saj s tem ne tvegajo izgube politične podpore, temveč povečujejo varnost svojih občanov. Kapun tudi pojasnjuje, zakaj gre trend v Evropi v smeri umirjanja prometa in omejevanja hitrosti v naseljih na 30 kilometrov na uro. Razlog je preprost: pri tej hitrosti pešec trk praviloma preživi, pri 50 ali 60 kilometrih na uro pa so posledice pogosto usodne.