Raje denarna kazen kot odstranitev avtoodpada

Okoljska inšpekcija, ki si je lani ogledala 63 lokacij in ugotovila, da gre v 51 primerih dejansko za nelegalni avtoodpad, se srečuje s kršitelji, ki jim niso mar inšpekcijske odločbe, v odstranitev izrabljenih avtomobilov pa jih ne prisilijo niti denarne kazni. Kot pravi glavna okoljska inšpektorica Mirana Omerzu, lahko avto razgradijo in prodajo njegove posamezne dele, s tem pa zaslužijo več, kot znašajo denarne kazni. "Tisti, ki vozila zbirajo in jih imajo na svojem dvorišču petdeset, tega ne počnejo, ker jih imajo radi, ampak ker s tem služijo. Skratka, imajo nek ekonomski interes." Ekonomski interes pa, ugotavlja Omerzu, običajno odtehta denarne kazni oziroma globe, ki so predpisane.

Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se, določa uredba o izrabljenih motornih vozilih, kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, in sicer če izrabljenega vozila kot njegov zadnji imetnik ne odda na zbiralnem mestu ali v obratu za razstavljanje, če ga pusti v naravi ali ga razstavi. Globa za fizično osebo je v takih primerih od 1.000 do 1.200 eurov.

Prav finančni motiv je razlog, da se problem kljub ukrepom ponavlja. "Ko mi odstranimo dvajset vozil, jih oni kmalu pripeljejo novih petnajst," opisuje glavna inšpektorica začarani krog. 

Tudi zato se okoljska inšpekcija loteva problema z drugačnim pristopom. Akcije je začela izvajati skupaj s policijo in dacarji, tako je bilo tudi v sredo v Vodicah. "Takšen pristop omogoča širši nadzor, saj ne obravnava le okoljskega vidika, temveč tudi nelegalno opravljanje dejavnosti in finančne koristi, ki iz tega izhajajo," pravi Omerzu, ki je prepričana, da je s tem verjetnost uspeha bistveno večja.

Inšpekcija lahko denarno kazen izreče večkrat. "Pri tistih najbolj trdovratnih se je ugotovilo, da to ni najbolj učinkovito, zato pač potem preidemo v drugo. To je tista, ko se izvršuje odločba po drugi osebi, kar pomeni, da se namesto denarne kazni najde izvajalca, ki bo te stvari uredi," pojasnjuje glavna okoljska inšpektorica. Izvajalce, ki torej na podlagi odredbe inšpektorja počistijo posamezno lokacijo in odstranijo izrabljene avtomobile, izberejo z razpisi. Stroške odstranitve pozneje izterjajo od lastnika.

Primer Petra Ježa, ki po oceni domačinov že najmanj petnajst let na svojem travniku v Vodicah kopiči izrabljena vozila, bilo naj bi jih več kot sto, pa je eden od tistih, s katerimi se ne ukvarja le inšpekcija, ampak tudi sodišče. Zaradi kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja mu grozi do 8 let zapora. Na predobravnavnem naroku na ljubljanskem okrožnem sodišču se je leta 2024 izrekel za nedolžnega. Od takrat glavna obravnava še ni bila razpisana. "Datum še ni določen, saj ima sodnica trenutno v delu in pred razpisom druge prednostne in starejše zadeve," nam pišejo s sodišča.

Za kazniva dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja je v nekaterih primerih zagrožena celo 12 letna zaporna kazen.

 Po podatkih Statističnega urada Slovenije je bilo med letoma 2014 in 2024 izrečenih 27 pravnomočnih obsodb, 24 na zaporno kazen, in sicer nepogojno in pogojno, tri kazni pa so bile denarne. 

Ti podatki sicer zajemajo vse primere, povezane z okoljem, ne le z avtoodpadi.

Lastnik odjavljenega vozila mora vozilo ponovno registrirati ali ga predati v razgradnjo. Če tega ne stori v roku dveh let od odjave, pojasnjuje Marko Draksler, vodja odvoza vozil v Dinosu v Naklem, mora plačevati dajatve za odjavljeno vozilo.

Dajatev se plačuje vsako leto do največ deset let oziroma do trenutka, ko lastnik odda vozilo v razgradnjo in pridobi potrdilo o uničenju vozila, ali če ga ponovno registrira.

Dinos v Naklem je eden večjih razgrajevalcev izrabljenih avtomobilov. Letno jih razgradijo približno 1.000 do 1.500. Draksler nam je razkazal potek razgradnje, ki se začne s steklom, pnevmatikami in platišči, nato pa sledijo ključni koraki odstranjevanja nevarnih snovi. "Izpustimo motorno olje in gorivo iz rezervoarja. Če tega ne naredimo, lahko v nadaljnjem procesu pride do eksplozij." Iz vozila odstranijo tudi baterije, katalizatorje, akumulator oziroma vse dele, ki jih lahko prodajo na trgu.

Evropska zakonodaja zahteva, da se vozila reciklirajo 95 odstotno, kar pomeni, da mora skoraj celoten avtomobil ponovno vstopiti v proizvodni cikel, pojasnjuje Draksler. "Čim več komponent vozila je potrebno prodati na trgu, reciklirati in predelati s strojno opremo, da dosežemo te odstotke reciklaže." Kovine in plastika gredo v ponovno reciklažo, tekstil, izolacije v sedežih in podobno pa običajno končajo kot odpadek. Na koncu predelave dobijo čisto železo, ki ga prodajo železarnam.

Zadnje podatke o številu izrabljenih vozil, ki jih v Sloveniji obdelajo v obratih s koncesijo, smo od Direktorata za okolje dobili za leto 2024. Kot kažejo, so predlani v obratih za razstavljanje izrabljenih vozil zbrali 9.020 vozil, obrati za razstavljanje pa so v istem letu obdelali 8.820 izrabljenih vozil. Ti podatki, pravijo na direktoratu, še niso dokončni, ker še ni zaključena analiza.

Vozila vsebujejo nevarne tekočine in predmete, ki ob nepravilni odstranitvi lahko povzročijo onesnaženost tal, vode in zraka in so nevarni za ljudi. To so olje, gorivo, akumulatorji, hladilne tekočine, baterije in drugi nevarni odpadki. Razgradnja je zato pomembna prav z vidika zdravja ljudi in narave.

Eden najbolj zaskrbljujočih podatkov je vpliv odpadnega motornega olja na naravo. "En liter motornega olja lahko onesnaži milijon litrov vode," opozarja Draksler.

Ob tem se postavlja vprašanje, kako poteka razgradnja na avtoodpadih, ki so nelegalni, oziroma kako ravnajo tam z nevarnimi odpadki. 

Poleg tega, da mora inšpekcija ugotoviti lastništvo avtomobilov, se mora ukvarjati tudi s tem, ali je vozilo dejansko izrabljeno ali ne. Velikokrat se zgodi, da lastniki dojemajo vozilo drugače kot inšpektor. Lahko ga vidijo kot naložbo in ga, kot povedo inšpektorjem, nameravajo popraviti in uporabljati. Težava je, ker v nobenem predpisu ni jasno zapisano, v kakšnem primeru lahko določimo, da je vozilo izrabljeno. To pomeni, da mora inšpektor sam presoditi, ali je vozilo izrabljeno. "Ne dolgo nazaj smo dobili odločbo druge stopnje, kjer je bilo eksplicitno naloženo, da je treba več pojasnil v tem smislu, da ni dovolj samo, da je opis vozila, v kakšnem stanju je, ampak da je treba iz tega sklepati, kaj je tisto, zaradi česar je izrabljeno," iz izkušenj govori glavna okoljska inšpektorica. Najbolj enostavne so za inšpektorje zadeve, ko je vozilo že razstavljeno in je jasno, da kot tako ne more biti več registrirano.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo glede tega napovedujejo na ravni EU uredbo o ravnanju z izrabljenimi vozili. Sprejeta naj bi bila prihodnje leto. Generalna direktorica Direktorata za okolje Tanja Bolte pojasnjuje, da bo uredba med drugim bolj jasno določila, katero vozilo je izrabljeno, in sicer v smislu jasnejših kriterijev glede popravljivosti, varnosti in vpliva na okolje. Vsekakor bo, napoveduje Bolte, inšpekciji v pomoč pri odločanju.