Kaj imajo skupnega Marko Jaklič, družina Vitoslava Türk, Tina Benčič, Branko Simonovič? Javnost jih pozna po tem, da so gradili na črno. Jaklič je na mestu stare kmetije zgradil nov objekt z zunanjim bazenom in čeprav je že leta 2005 inšpektor gradnjo označil za nelegalno, jo je  kasneje Jaklič legaliziral. Legalizirana je bila tudi vila družine Türk, ki je na seznamu za rušitev čakala od 2013, objekt zraven pa je v postopku legalizacije. Piranska sodnica Tina Benčič je hišo v Vinjolah zgradila brez gradbenega dovoljenja na zemljišču, ki je bilo v lasti piranske občine oziroma Sklada kmetijskih zemljišč. Hiša je bila legalizirana kot objekt daljšega obstoja. Francija Matoza, ki mu tako kot njegovim sosedom v Oltri očitajo, da je na črno zgradil bazen, inšpekcija še ni obiskala – kljub prijavi. Sicer pravi, da dovoljenje ima. Ali pa infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek, ki je bila več let lastnica nezakonitega objekta, preden ga je legalizirala. In nekdanji poslanec Desusa Branko Simonovič, ki čaka, da bo legalizacija njegove hiše v Semedeli pravnomočna. 

Sistem bi moral veljati za vse enako

In medtem ko vile znanih stojijo, se na seznamu inšpekcije znajdejo tudi gasilski domovi, ki so zgrajeni nezakonito, ali pa nimajo vseh dovoljenj. Še več, uporabo Gasilskega doma Zasip – Bled, je inšpekcija pred leti celo prepovedala. In kako Gasilska zveza komentira, da razkošne črne gradnje stojijo, gasilne domove pa tudi zaprejo? Dr. Janja Kramer Stajnko, namestnica predsednika pravi, da bi se objekti, kjer se izvaja "javna gasilska služba, lahko v tem prehodnem obdobju obravnavali kot izjeme, v kolikor seveda sami objekti izpolnjujejo bistvene zahteve, zlasti glede mehanske odpornosti in stabilnosti ter varnosti pri uporabi in ne pomenijo nevarnosti za uporabnike."

"To je na žalost neka zgodba naše države, ki pri določenih zadevah ne gre po pravi poti. Tukaj bi morali narediti res močan rez, ne glede na politiko leve ali desne, nek sistem, ki bi veljal za vse, ne samo za tistega, ki ga lahko stisnejo, od tistega, ki imajo koristi pa ne," je kritičen Franc Vrankar, predsednik PGD Sela pri Kamniku.

Središče življenja na vasi

"Gasilni dom je na prvem mestu dom gasilcem in za pomoč krajanom v vseh nesrečah. Je neko središče življenja na vasi, ki je center vseh dogajanj na tem okolišu," o gasilnem domu, ki stoji v centru Sel pri Kamniku, pove predsednik društva Franc Vrankar, ki šteje 258 članov, od tega 55 operativnih. 

Gasilsko društvo ima dolgo zgodovino, ustanovljeno je bilo leta 1936. Razvilo se je iz lesene barake, pripoveduje Vrankar, kasneje se je dom dograjeval petkrat. Gradnja je bila prostovoljna, dom je delo krajanov, tovarišev, družbenih organizacij. Plačali so za večja obrtniška dela kot so stavbno pohištvo, streha in fasada. Gasilni dom, ki je po besedah Vrankarja eden najlepših v kamniški občini, so lani legalizirali. "Kljub vsem tegobam in nesrečam, ki je pripetila nas gasilce po Sloveniji, smo za Božička načeloma dobili lepo kuverto, v kateri je bilo izdano uporabno dovoljenje za naš dom." 

Leta 2005 so namreč dobili gradbeno dovoljenje za dom in prizidek garaže, "vendar bivše vodstvo ni imelo podatkov z upravne enote, da je na koncu treba narediti tehnični pregled. Vsa ta dokumentacija je nekako propadla." Pred dvema letoma so odločili za legalizacijo. "Od začetka smo mislili, ker je na videz dom videti lep, da bo to lahka pot, na žalost je bila trnova."

Šlo je za dolgotrajen postopek. "Podjetje, ki je za nas urejalo papirologijo ni več vedelo po katerem zakonu je treba objekt legalizirati, ker se je objekt večkrat dograjeval in zakonodaja ni jasno napisana. Imeli smo ogromno problemov, da smo legalizacijo izpeljali, tudi z dediči zemljišč, zaradi smrti dedinje." Sami, kljub temu, da ima Vrankar gradbeno izobrazbo, ne bi zmogli legalizirati. "Ne razumem upravnih enot, države, piscev zakona, da zadeve tako zakomplicirajo. V določenih zadevah se ne znajdeš, ne veš kje si, na koga se obrniti, nimaš nobene podpore." Kar je bilo izčrpajoče za samo vodstvo, poveljnika, tovariše. 

Breme pa je tudi velik strošek. Celotna legalizacija jih je stala okoli 12.000 evrov. "Plus vse ostale ure, ki niso vštete v ta strošek - pridobivanje podpisov lastnikov zemljišč, vodovodni odbor in ostale zadeve. Občina Kamnik je sprejela sklep, da letno nameni 20.000 evrov iz proračuna za legalizacijo gasilskih domov v celotni občini. Tu je 13 domov in se ta sredstva porazdelijo, ostane dokaj malo za društvo."

Veliko gradilo v lastni režiji

Uradnih podatkov o tem, koliko gasilnih domov je brez ustrezne gradbene dokumentacije in uporabnih dovoljenj, ni. Gasilska zveza je v letu 2019 ocenila, da je med okoli četrtino vseh objektov, ki so v upravljanju gasilskih društev, 80 odstotkov objektov brez enega od potrebnih dovoljenj, približno 55 odstotkov pa brez gradbenega. V preteklosti se je velika večina gasilskih domov v Sloveniji gradila udarniško', na pobudo članov gasilskih društev, ki so si želeli ustvariti osnovne pogoje dela, pojasnjuje Kramer Stajnko. "Za gradnjo gasilskih domov še zdaj ni urejenega sistemskega financiranja, zato se gasilci znajdejo vsak po svoje. Posledično se je zlasti v preteklosti veliko gradilo v lastni režiji in so se stroški krčili ravno na račun pridobivanja ustrezne dokumentacije.

Ni podatka koliko je črnih gradenj

Inšpektorat za naravne vire in prostor, kamor sodi gradbena inšpekcija, nima podatkov o številu nelegalnih gradenj v državi. A zgovoren je podatek, koliko odločb izda gradbena inšpekcija. Leta 2022 je v 4176 zadevah izdala inšpekcijsko odločbo za nelegalno gradnjo. "Z leti se nabere, glede na to, da je toliko prijav, pobud. Inšpektor ne more za čisto vsako zadevo v nadzor. Prijave se rangirajo glede na javni interes. Najpomembnejša zadeva, ki se preverja je nevarna gradnja," pojasnjuje direktorica Gradbene in geodetske inšpekcije Andreja Troha. 

Dr. Nataša Bratina, generalna direktorica Direktorata za prostor in graditev pravi, da številk in analiz nimajo, do konca leta pa bodo pripravili poročilo o stanju v prostoru. Slavko Gabrovšek, komisar za razvoj stroke Zbornice za arhitekturo in prostor pravi, da je po nekaterih ocenah nelegalnih gradenj med 90 in 95 odstotkov. 

50 odstotkov kršitev

Na inšpekciji pri rednih nadzorih nad nedovoljenimi gradnjami ugotavljajo, da je kršitev nekaj več kot 50 odstotkov. Gre za usmerjene akcije na podlagi letnega plana, pojasnjuje Troha. "Nadzori so izbor inšpektorjev, gredo na lastno pobudo, ne glede na prijavo. V polovici primerov gre za kršitve. To nekaj pove o stanju družbe, da smo nekako nagnjeni k temu, da iščemo obvode." V drugih nadzorih pregledujejo ali so izpolnjene bistvene zahteve pri že zgrajenih objektih, denimo, če imajo uporabno dovoljenje, je dostopnost za invalide. Tretja usmerjena akcija pa je preverjanje gradbišč.  

Zakaj toliko nezakonitih gradenj? 

Po mnenju Nataše Bratina smo Slovenci narod samograditeljev. "Mogoče smo že iz prejšnje države navajeni, da ljudje iščejo načine, kako si zagotoviti bivališče, s predpostavko, da lahko gradi na svoji zemlji, tudi če ni gradbena parcela. In da lahko dela kar hoče na svojem zemljišču. Ljudje razmišljajo, kako bodo pri gradnji prišli hitreje in ceneje skozi." Izpostavlja, da se prostor ne dojema kot kvaliteta, kot omejen naravni vir. "Marsikdo si želi živet v naravnem okolju, ali imeti vikend in si tam upajo postaviti objekt." 

Najdaljši primer na gradbeni inšpekciji traja 40 let

Kako dolgotrajni so lahko postopki na gradbeni inšpekciji, priča najdlje trajajoči primer – ta traja že 40 let, začel se je leta 1984. Gre za črno gradnjo oziroma za manjši prizidek v Trnovskem predmestju, Rakovi Jelši. Pred štirimi leti je bilo ugodeno prošnji za odlog izvršbe za pet let. Na vprašanje kako je mogoče, da postopki trajajo tako dolgo, Troha odgovarja, da lahko na vsako odločitev inšpektorja kršitelj vloži pritožbo. "V povprečju traja dve leti od začetka inšpekcijskega postopka do izdane odločbe. Imamo daljše postopke od tržne inšpekcije, ampak je to nekako sprejemljivo, glede na to, kaj počnemo. Traja zaradi pritožb, izrednih pravnih sredstev, tožb na sodiščih, čakanja na odločitve sodišč." Troha predlaga, da bi uvedli krajše postopke.

Oblast vedno znova kloni pritiskom

Je zakonodaja prizanesljiva do črnograditeljev? "Bile so posamezne rešitve, sistemskega preprečevanja pa ne vidimo," opozarja pooblaščeni inženir Dejan Prebil z Inženirske zbornice.  Enkrat bi morali za vselej postaviti jasna pravila, opozarja krajinska arhitektka Darja Matjašec z Biotehniške fakultete. "Tukaj oblast vedno nekako kloni pritiskom, sami vemo, da ne uspemo črnih gradenj v resnici odstraniti. Nedavni primer zloglasne gradnje na Seči, ki je dolga leta veljala, da jo je treba odstraniti, je bila legalizirana. Tukaj politika ne bi smela popuščati in bi morala biti striktna. Predvsem pa preprečiti vnaprej, da se neskladne in črne gradnje ne bi več dogajale."

Signal črnograditeljem, da se splača?

Zaradi pomanjkanja rednega nadzora, zaradi manj aktivne vloge države na terenu, je prišlo do posledice, "kjer se je razširilo morda mnenje, da si lahko marsikaj dovolimo brez kakršnih resnih posledic," opozarja Gabrovšek. Meni, da je težava predvsem na terenu. "Inšpektor je precej obremenjen s pravili in ure presedi, da uresniči neko svojo odločitev, nato se zadeve nadaljujejo na sodiščih." Sicer samograditeljstvo ni več običajna stvar, dodaja Gabrovšek, bolj upoštevamo pravila. 

Kako preprečiti črne gradnje? Po besedah Prebila je treba zakon napisati tako, da se ne podaljšuje letnica legalizacije iz zakona v zakon, "ker je to signal črnograditeljem, da se splača, da se bo z naslednjo spremembo zakona ta letnica še premaknila, dokler ne bodo oni padli v to obdobje. Zakonodaja mora biti napisana tako, da preprečuje ekscese v prostoru, izpostavlja Prebil. "Če ima nekdo parcelo, kjer ne more graditi, ker je tam bodisi nevarno zaradi poplave, plazu in se on tega ne zaveda, ker ni bilo tam že ne vem koliko let nevarnosti. Težko razume, zakaj tam ne more graditi, ampak so v družbi norme, ki jih moramo spoštovati. Tukaj je na državi, da to prepreči." Kot strokovna organizacija se s politiko ne ukvarjajo, pojasnjuje Prebil. "Naše opozarjanje marsikdaj ni upoštevano. Je preslišano." 

Troha se strinja, da bi bilo manj črnih gradenj, če bi okrepili nadzor. "Lahko pa vržemo žogico naprej. Če bi bili kot družba bolj odgovorni, pa ne bi iskali stranpoti in lukenj v zakonu, ne bi potrebovali toliko nadzorov." 

Zakonodaja zadnja v vrsti, pomembno je ozaveščanje

Bratina priznava, da je tudi premalo stroga zakonodaja vzrok za črne gradnje, če bi bilo vse skupaj rigorozno, tako kot so se v sosednji Hrvaški lotili, bi bila mogoče situacija takoj drugačna, pravi. Je pa zakonodaja ena zadnjih v vrsti, kaj lahko naredimo. "Zelo pomembno je ozaveščanje in izobraževanje javnosti. Pomembno je, da bi v osnovnih, srednjih šolah izobraževali mladino o tem, kaj je prostor, da je vrednota, da je prav, da se držimo prostorsko načrtovalskih pravil. Tudi, da se občine spodbudi, da postanejo bolj aktivne Iz državnega centra težje vidimo. Zato bi lahko v zgodnejših fazah opozorili, da se nekaj nelegalnega dogaja." 

 63 gradbenih inšpektorjev

Konec leta 1994 je bilo v okviru državne uprave zaposlenih 120 gradbenih in urbanističnih inšpektorjev. S prehodom pristojnosti inšpekcijskega nadzora iz občin na državo leta 1995, se je število zaposlenih gradbenih in urbanističnih inšpektorjev zmanjšalo na 75, pojasnjujejo na okoljskem inšpektoratu. Njihovo število iz leta v leto upada, opozarjajo. Decembra lani je bilo 63 inšpektorjev, zadeve je reševalo 61. 

Troha pravi, da je nadzor inšpektorjev odvisen od njihovega števila, če je na terenu mnogo inšpektorjev, je nadzor večji. Sicer opozarja, da imajo pomanjkanje kadrov, tudi zaradi nekonkurenčnosti na trgu dela, ker potrebujejo točno določen segment izobrazbe inšpektorjev, zaželeni so predvsem gradbeniki. 

Najmanjša odgovornost pri lastnikih

Matjašec meni, da je še najmanjša odgovornost pri lastnikih, ker mogoče tudi ljudje niso dovolj ozaveščeni ali pa izobraženi. "Vse te nelegalne gradnje projektira nekdo, ki je licenciran projektant in to je velik problem. Zbornice bi morale biti zelo striktne in bi morale to sankcionirati, predvsem pa tudi država. Vemo, da gradbeni inšpektorat nima učinkovitega dela, kjer bi lahko sanirali ali preprečili take gradnje. Še najboljše bi bilo, če bi bili sami proaktivni, da ne čakajo, da pride prijava."