Slovenske bolnišnice – razpadajoče stavbe, uničeni vodovodi, brez klim, bolniki na hodnikih

Zaostrovanje prostorske stiske Onkološkega inštituta zaposleni občutijo vsak dan bolj, opravljajo prekomerno delo, podaljšujejo popoldanske ambulante, pojasnjuje Janja Ocvirk, predstojnica internistične onkologije, ki se ukvarja s sistemskim zdravljenjem raka. Bolnike z rakom zdravijo s hormonsko terapijo, kemoterapijo, tarčno terapijo in najsodobnejšo imunoterapijo. "Onkološki inštitut že nekaj časa dela v istih prostorih, izkoristili smo vse rezerve, celo izselili smo administracijo na oddaljen dostop, da smo pridobili ambulante, ampak jih imamo še vedno absolutno premalo. S povečanjem novih načinov zdravljenja bolnike bolj zdravimo, dlje zdravimo, smo bolj uspešni, ampak to seveda pomeni na drugi strani, da potrebujemo več prostorskih in kadrovskih kapacitet."

Število novoodkritih bolnikov z rakom vsako leto raste – za 2,1 odstotka, povečuje pa se tudi število bolnikov, ki živijo z rakom. Med nami živi že več kot 120.000 oseb, ki so kadar koli zbolele zaradi raka. Trenutno je rak v Sloveniji najpogostejši vzrok smrti pri moških in drugi najpogostejši pri ženskah. "Kadrovske in prostorske zmogljivosti ne sledijo naraščanju potreb," opozarjajo na Onkološkem inštitutu. To se je še toliko bolj izrazilo med epidemijo covida-19, pojasnjujejo na inštitutu. 

Delo v takšnih razmerah je bistveno težje, a ne vpliva na strokovni razvoj inštituta, zatrjuje Ocvirkova. "Trudimo se, da bolnika optimalno obravnavamo, bi si pa za celostno obravnavo želeli več časa na bolnika. Obravnava, kjer je bolnikov preveč na enega zdravnika, na neko področje, na ambulanto, je pač zato temu primerna." Stiska se najbolj kaže na programih Dora, Svit oz. presejalnih programih v vsej diagnostiki. Diagnostika je še vedno v stari B stavbi in je prostorsko podhranjena. "Če naše prostore primerjamo z zasebnimi klinikami, ki zdaj v Sloveniji obstajajo, ali pa z lepotnimi klinikami, lahko vidite izrazito razliko," pojasnjuje Ocvirkova.

Nova investicija za dodatnih 5000 kvadratnih metrov ni dolgoročna rešitev

Pred dvema letoma so na inštitutu morali del dejavnosti že preseliti v najete prostore zunaj inštituta. Del zdravstvene administracije delo opravlja v prostorih Mestne občine Ljubljana. Ministrstvo za zdravje je sicer zagotovilo prehodno rešitev. S sredstvi iz Zakona o investicijah v zdravstvo je predvideno, da bi do leta 2025 nadgradili obstoječo stavbo H in na novo zgradili stavbo R. Čakajo na gradbeno dovoljenje, ki naj bi bilo izdano v kratkem. Investicija je vredna 32 milijonov evrov.

S to investicijo bo inštitut pridobil 5000 kvadratnih metrov dodatnih površin – skoraj trikrat manj, kot jih potrebuje. Rešilo bo trenutno prostorsko stisko, pravi Ocvirkova, ni pa to dolgoročna rešitev. "Rešilo bo tisto, kar je zdaj najbolj pereče – nove ambulante za naše programe. Dolgoročno je potrebna širitev onkološkega inštituta, ne samo za gašenje požara. Novi načini zdravljenja se razvijajo na vseh področjih, treba bo umestiti tudi druge obsevalne aparate, dodatne za diagnostiko – to so magneti, CT-ji, PCT-ji, razvijata se tudi kirurgija in sistemsko zdravljenje," opozarja Ocvirk. Tudi dnevna bolnišnica je grajena drugače, kot so zdaj normativi v Evropi, dodaja. "Mi smo v prostorih stare stavbe C, ki je bila postavljena pred 150 leti ali več."

Druga faza inštituta nikoli uresničena

Država je že pred 25 leti, ko je bila incidenca raka skoraj za polovico manjša – 8600 novih bolnikov letno – načrtovala prvo in drugo fazo novega Onkološkega inštituta, a druga faza ni bila nikoli uresničena. Inštitut trenutno deluje na 35.000 kvadratnih metrih, nujno bi potrebovali dodatnih 15.000 kvadratnih metrov, kaže analiza inštituta o izrabi prostorov iz leta 2021. Po današnjih projekcijah bo čez 10 let primanjkovalo okoli 19.000 kvadratnih metrov, čez 25 let pa 25.000. "Že leta 2001 je bilo načrtovano, da Onkološki inštitut po izvedbi prve in druge faze novogradnje deluje na 49.000 kvadratnih metrih. Druga faza je bila načrtovana na mestu obstoječe stare travmatologije Kliničnega centra," pojasnjujejo na inštitutu.

Prostorska stiska omejuje razvoj ptujske bolnišnice

Prostor je ob pomanjkanju kadra na dveh oddelkih zanesljivo največja težava ptujske bolnišnice, pojasnjuje strokovni direktor Teodor Pevec. "Bolnišnica je stara več kot 100 let, bistvenih prostorskih širitev ni bilo. Razvojna ambulanta pediatrije deluje čez dan v dežurnih sobah. Ni prostora za neke širitve, ki bi jih mi bili sposobni s kadri obvladati. Prostor nas zelo, zelo omejuje. V sobah je preveč bolnikov, premalo je sanitarij. Dandanes več kot sobi za dve osebi verjetno nista primerni." 

'Država kot lastnik praktično 30 let ni izvedla nobene investicije'

Pevec ocenjuje, da prostor omejuje razvoj bolnišnice. "Država kot lastnik praktično 30 let ni izvajala nobene investicije v prostorih bolnišnice Ptuj. Ne gre za pomoč, država je naš lastnik in pravzaprav kaj pa naj drugega država počne, kot vlaga v infrastrukturo, v zdravstvo, ki je namenjeno ne nam ne vam ne meni, ampak bolnikom."

Razvojni zaostanek zaradi pomanjkanja investicij se po mnenju Alojza Ihana, predstojnika Katedre za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, kaže v čakalnih vrstah. "Ne obdelamo pacientov, kot bi jih morali, in seveda imamo zaostanek, pred tem si ne moremo zatiskati oči."

Neprimerni in premajhni prostori rehabilitacije

V najstarejšem delu URI Soča se izvaja program kronične bolečine. Predstojnica Ambulantno rehabilitacijske službe Zala Kuret opiše, v kakšnih težkih pogojih opravljajo program. "V ekstremno zimskih časih je zaradi slabe izolacije notri hladno, v poletnih časih pa je strašno vroče, čeprav so nam namestili prenosne klime, ampak jih med programom praktično ne moremo uporabljati, ker so glasne. In potem hladimo prostor pred terapijami, za tisti čas, ko so pacienti notri, pa moramo ugasniti, ker se sicer ne slišimo. Pogoji so res slabi in za naše paciente in za moje sodelavke, terapevtke, ki v teh prostorih vsakodnevno preživijo po osem ur."

Potrebovali bi dvakrat večje prostore, ocenjuje Kuretova. Naval bolnikov v program kronične bolečine je ogromen, ker so edini, ki ta pettedenski ambulantni program v Sloveniji izvajajo, dodaja predstojnica. Pred vključitvijo v program naredijo triažni postopek, čakalna doba zanj je dolga dve leti za hitro in tri leta za redno stopnjo napotnice. Zaradi covida-19 so program začeli izvajati v hibridni obliki – pacienti dva, tri dni prihajajo v URI Soča, preostanek pa se priklopijo od doma prek spleta. V program vključujejo fizioterapijo, delovno terapijo, psihološko obravnavo in socialno obravnavo. 

Nimajo kapacitet, da bi sprejeli večje število pacientov. "Nimamo prostora, da bi imeli v skupini hkrati osem do 10 bolnikov, kot je bilo to pred epidemijo. Še vedno imamo šest bolnikov."

URI Soča potrebuje okrog 30 tisoč kvadratnih metrov dodatnih površin

Po besedah strokovne direktorice URI Soča Metke Moharić je prostorska stiska v zadnjih letih postala skoraj neznosna. Izkoristili so ves prostor, ki ga imajo. "Prišli smo do tega, da vodja investicij enostavno pove, da če bomo zaposlovali še koga, da ga nimamo več kam dati. Nekateri programi delajo že na zelo razseljenih področjih – imaš logopeda na enem koncu inštituta, zdravnik na drugem, delovni terapevt na tretjem, namesto da bi bili nekje združeni in bi delo opravili timsko, kot smo v rehabilitaciji navajeni," pravi Moharić.  Pojasnjuje, da so okoli dve leti nazaj pripravljali svojo vizijo za naslednjih 20, 30 let in ugotovili, da potrebujejo skoraj še enkratno površino URI Soča, kot jo imajo sedaj. "Potrebovali bi okrog 30 tisoč kvadratnih metrov, da bi bil mir naslednjih 30 let." Predvsem če želimo biti v Sloveniji na področju rehabilitacije v naslednjih desetletjih primerljivi z razvitim delom sveta. 

Med najnujnejšimi je poleg oddelka za kronično bolečino, širitev oddelka za rehabilitacijo otrok, kjer dolge čakalne dobe niso sprejemljive, tako Moharićeva, število pacientov in trajanje obravnav pa se nenehno povečujeta. 

Nekateri oddelki delujejo v zgradbah, ki so stare tudi okrog 70 let in ne omogočajo več ustreznega dela. Prebivalstvo se stara, medicina napreduje in povečujejo se potrebe po kakovostni rehabilitaciji. "Vedno več pacientov prihaja z intenzivnega zdravljenja, zato so kolonizirani z večkratno odpornimi mikroorganizmi in jih ne moremo nameščati v večposteljne sobe," pojasnjujejo v Soči. 

Čakajo na zeleno luč ministrstva

Projekt gradnje prizidka, kjer bi povečali kapacitete programa za kronično bolečino, je bil narejen pred približno štirimi leti, pojasnjuje Moharić. "Pri tem projektu nimamo težav z zemljiščem, ampak je glavni problem samo še odločitev glede financiranja. Ko bo jasno financiranje, pravijo, da lahko v roku pol leta pridobimo gradbeno dovoljenje, v roku dveh, treh let bi projekt dokončali." Nedavno se je ministrstvo odločilo, da projekta ne bo financiralo iz evropskih sredstev, kot je bilo prvotno mišljeno, ampak bodo sredstva namenili iz proračuna. 

Ta investicija je za URI Soča nujna, izpostavlja Moharićeva. "V prvi vrsti bi prinesla ustrezne pogoje za delo tega programa. Ko bi bila investicija dokončana, računamo, da bi v roku petih let uspeli tudi kadrovsko pokriti zadeve, povečati naše zmožnosti in s tem bi ta program za naslednjih ogromno let deloval normalno." 

Na ministrstvu za zdravje so ocenili, tako zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan, da ni realno, da bi projekt končali do konca leta 2026. "Smo se odločili, da bomo to financirali iz proračuna, ker se lahko zgodi, da bo končano leta 2027 in bi izgubili dobršen del sredstev." Sicer zagotavlja, da projekt teče. "Ampak smiselno je pogledati, kaj URI Soča potrebuje, kako jo je treba nadgraditi in da zadostimo vsem potrebam. Vidimo, kaj se danes kaže glede potreb po rehabilitaciji, po kapi, kar se tiče bolečine, in tu moramo najti en hiter kompromis." Projekt je ocenjen na 15,1 milijona evrov.

V URI Soča trenutno poteka energetska sanacija dveh energetsko potratnih zgradb, Orhideje in Vrtnice, kar se financira s sredstvi React EU. Investicija znaša 12,4 milijona evrov, zaključena naj bi bila v oktobru 2023. Ta bo sicer izboljšala pogoje za delo, ne bo pa zagotovila širitev prostorov, pravijo v URI Soča. 

Vsak minister investicije zastavi po svoje

Naše zdravstvo je že desetletja mišljeno kot strošek, ugotavlja Alojz Ihan, nikoli ni bilo hudega navdušenja, da bi investirali več, kot je minimalno potrebno. "Včasih so bile sanje, da bomo Švica in da bomo izvozniki zdravstva. To se je nekako pozabilo." Drugi še večji problem, kar se investicij tiče, pa je, tako Ihan, da imajo upravljavci, to je ministrstvo, zelo kratke mandate, ministri se izredno hitro menjajo. "Vsak minister bolj politično, populistično zastavi neke koncepte. V enem letu, kolikor je povprečno trajanje mandatov ministrov, pravzaprav ne more niti priti do osnutkov kakšnih večjih načrtov investicij. Ministrstvo in tudi drugi akterji v zdravstvu v resnici niti nimajo podatkov, iz katerih bi si upali načrtovati večje investicije." 

Kot pravi Ihan, se v praksi zato projekti bolj ali manj uresničujejo zaradi ambicij lokalnega okolja. To pojasni na primeru Ljubljane. "Že desetletja se govori, da bi Ljubljana potrebovala nov klinični center, ki bi bil bolj ustrezno projektiran, ob obvoznici in bolj enostaven za reševalne prevoze. Ampak ker ni odločevalca na nivoju države, ki bi to zastavil za 10 let naprej, se vse investicije še vedno delajo na tej lokaciji. Vsaka investicija na tej lokaciji pa je seveda protiutež nekemu povsem novemu objektu na drugi lokaciji. Zaradi tega načina investicij, ki so več ali manj na lokalno pobudo, ne pa iz načrtovanja potreb zdravstva kot celote, imamo situacijo, ki ni najboljša."

Uničene vodovodne cevi, zastarele postelje in pomanjkanje klimatskih naprav

Po besedah Marjana Pintarja, direktorja Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, trenutna situacija na področju investicij v infrastrukturo in opremo ni nastala čez noč. "Nastajala je več kot desetletje, poglabljati pa se je zagotovo začela z gospodarsko krizo leta 2009, ko je država z rezi v zniževanje cen zdravstvenih storitev in sredstev za amortizacijo začela siromašiti zdravstveni sistem." 

Direktorji niso imeli druge možnosti, kot da so najprej poravnali plače, kar je potem ostalo, so lahko namenili razvoju in drugim segmentom delovanja, dodaja. "Posledica so stare, nesanirane stavbe in odpisana ter iztrošena oprema. Zdravstveni zavodi tako v vsakoletnih poročilih opozarjajo na neurejene osnovne bivalne pogoje, kot so uničene vodovodne cevi, zastarele postelje, pomanjkanje klimatskih naprav in na iztrošeno prepotrebno diagnostično opremo," pravi Pintar. 

Zdravstvo je podfinancirano, ugotavlja Pintar, zato so investicije v slovenskem zdravstvu nujno potrebne. Glede na razmere Pintar meni, da imamo v Sloveniji sicer zelo kakovostna zdravstvo in medicino. Meni, da to zagotavljamo predvsem z zelo prizadevnimi kadri, ki poskušajo slediti razvoju znanosti, medicine. "Mi pridemo v bolnišnico in odidemo, ljudje, ki tam delajo, pa so tam sleherni dan. Vsi smo navajeni, da imamo doma klimatsko napravo, v bolnišnicah pa smo poleti tam v prostorih, ki so pregreti."

"Samo zaposleni oziroma človeški viri lahko zaključijo pomemben trikotnik: prostori – oprema – kadri oz. znanje, ki je ključen za dosego učinkovitega, varnega in dostopnega sistema zdravstva," dodaja Pintar. 

80-odstotna iztrošenost in 79-odstotna odpisanost opreme v javnih zavodih

Po več kot desetletju zaostanka v vlaganjih v prostore in opremo bi bilo treba vlagati v obnovo in modernizacijo infrastrukture, stavb in medicinske opreme, ki je v povprečju trenutno več kot 80-odstotno iztrošena, pojasnjuje Marjan Pintar. V celjski bolnišnici je dotrajanost opreme velik problem, znaša 78 odstotkov. Posebej skrb vzbujajoča stopnja je odpisanost opreme v vseh dejavnostih zdravstva, tako Pintar, ki znaša ob koncu leta 2021 v vseh javnih zdravstvenih zavodih kar 79 odstotkov. "Razlog za to je tudi zmanjševanje obsega investiranja v zavodih zaradi pomanjkanja likvidnostnih sredstev, ki bi bila potrebna za izvajanje investicijske dejavnosti. Večina opredmetenih in neopredmetenih osnovnih sredstev se v zavodih kljub knjigovodski odpisanosti še vedno uporablja," ugotavlja Pintar. Stopnja odpisanosti opreme v URI Soča je 80,15-odstotna. V ptujski splošni bolnišnici imajo vsako leto za vsaj osem milijonov evrov potreb s strani oddelkov zaradi obrabljene opreme, ocenjuje Teodor Pevec.