Sodno palačo 'gradimo' že 17 let, v tem času se je podražila za 125 milijonov evrov

"To je sramota, ki se je nihče ne zaveda. Največjo gradbeno jamo v Republiki Sloveniji ima Republika Slovenija, ki bi morala biti zgled drugim." Tako zemljišče Bežigrajski dvor, ki še naprej ostaja večno gradbišče, opisuje nekdanji ljubljanski mestni arhitekt Janez Koželj. Prejšnji teden je podžupansko mesto prepustil nasledniku, arhitektu Roku Žnidaršiču, pred tem pa je projekt nove sodne stavbe zaznamoval vseh njegovih 16 let na Mestni občini Ljubljana. "V vseh štirih mandatih se ukvarjam s to, recimo ji sago ali pa gordijskim vozlom, ki se mu reče sodna stavba." 

Pred nekaj tedni je pravosodno ministrstvo že drugič odločilo, da odstopa od gradnje nove sodne palače. Začetki projekta segajo v leto 2006, ko je ministrstvo pod takratnim pravosodnim ministrom Lovrom Šturmom od Slovenskih železnic v ta namen kupilo približno 10 tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče na Masarykovi cesti v Ljubljani. Kupnina je znašala 4,2 milijona evrov.

Kmalu po nakupu je bil izveden prvi arhitekturni natečaj, na katerem je bil izbran elaborat Vojteha Ravnikarja. "Po predvidenem načrtu bi lahko bila nova sodna palača zgrajena leta 2011 ali pa najkasneje leta 2012," je ob predstavitvi makete leta 2007 napovedal Šturm.

Država je od tega prvega projekta odstopila leta 2013, ko je po sedmih letih od nakupa zemljišča takratni minister Senko Pličanič odločil, da se bo nova sodna stavba gradila za Bežigradom. Nova lokacija je bila po izdelavi predinvesticijske osnove izbrana kot bolj racionalna in cenejša. Takrat je bilo odločeno tudi, da bo država zemljišče ob Masarykovi cesti prodala, kar se sicer do danes ni zgodilo.

Zemljišče Bežigrajski dvor je sicer večje od zemljišča Masarykova, meri dobrih 14 tisoč kvadratnih metrov. Država je lastnik že od osamosvojitve dalje, tam je namreč do leta 1994 stala vojašnica Jugoslovanske ljudske armade, vojašnica Ljuba Šercerja.

Takoj po osamosvojitvi je država tam nameravala graditi upravno središče, ministrstva za okolje, kmetijstvo, delo in zdravje ter Statistični urad. Leta 1994 so izvedli tudi prve izkope, a je bil projekt na koncu ustavljen, ostala je izkopana gradbena jama.

Ministrstvo je v 17 letih za projekt sodne stavbe porabilo več kot 7,6 milijona evrov. Od tega zneska je bila večina denarja porabljena za lokacijo na Masarykovi – 4,2 milijona evrov za nakup zemljišča in 3,1 milijona za izdelavo projektne dokumentacije.

17 let in skoraj trikrat dražja investicija – iz 75 milijonov na 200 milijonov evrov 

Leta 2006, po nakupu zemljišča Masarykova, je bil izdelan tudi prvi dokument identifikacije investicijskega projekta nove sodne stavbe v Ljubljani (tako imenovani DIIP), v katerem je zapisano, da bi 54 tisoč kvadratnih metrov velika sodna stavba stala 75 milijonov evrov.  

Od leta 2006 je pravosodno ministrstvo sicer izdelalo pet dokumentov DIIP. Poleg prvotnega leta 2006 še v letih 2010, 2012, 2013 in 2016. Vmes so leta 2013 izdelali predinvesticijsko zasnovo (tako imenovani PIZ), leta 2019 pa je ministrstvo izdelalo še novelacijo investicijskega programa (tako imenovani NIP). Računsko sodišče je pregledalo vso dokumentacijo in v reviziji projekta nova sodna stavba v Ljubljani podalo mnenje, da je bilo poslovanje ministrstva pri realizaciji projekta neučinkovito.

V vseh 17 letih je ministrstvo za pravosodje ocenjene vrednosti gradnje večkrat spreminjalo. Leta 2010 so na primer v istem dokumentu (DIIP 2010) navajali tri različne številke – 94 milijonov, 95 milijonov in 96 milijonov evrov. Leta 2013 so bile ocene variante Masarykova in Bežigrajski dvor že več kot 200 odstotkov višje kot leta 2006. Potem so sicer leta 2016 ocene gradnje zelo padle, med 80 in 85 milijonov evrov so bile, a takrat ministrstvo pod vodstvom Gorana Klemenčiča ni določilo lokacije, kjer bi nova sodna stavba stala. Trenutna projektantska ocena projekta iz leta 2021 je 135 milijonov evrov, pravosodna ministrica pa danes že govori o 200-milijonski investiciji.

"Vi dobro veste, kaj pomeni odlašanje z investicijami. Kaj pomeni slabo vodenje investicij, povezano s slabim vodenjem projektov. To pomeni, da je sodna stavba dražja skoraj za polovico," razlaga Janez Koželj, sicer zagovornik prvotno izbrane lokacije na Masarykovi ob glavni železniški postaji, kjer je sodeloval tudi v izbirni komisiji arhitekturnega natečaja. 

Sodna stavba bo morala (spet) počakati na čase 'debelih krav'

"Meni se zdi ta cena previsoka," razlaga Dominika Švarc Pipan, ki jo je kot deseta ministrica v vrsti podedovala. Pred nekaj tedni se je zato odločila, da ne podpiše sicer že usklajene pogodbe za izdelavo projektne dokumentacije. To bi letos morali izdelati v arhitekturnem biroju Bevk-Perović. Na lanskem arhitekturnem natečaju, ki je bil po letu 2006 ponovno izveden, so namreč zmagali s svojo idejo nove sodne stavbe.

"Ja, zelo smo bili presenečeni," razlaga arhitekt Matija Bevk. "Težko je razumeti, še posebej če veš, koliko energije je bilo vložene. Pa če našega vložka ne štejem, ampak koliko energije je vložila komisija, pripravljavci, se pravi ministrstvo za pravosodje. Tudi program je bil dobro in natančno pripravljen," opisuje Bevk. Leta 1997 je z Vaso J. Perovićem ustanovil arhitekturni biro. NUK 2, Drama, nova ljubljanska avtobusna postaja, stolpnica Situla, ljubljanska džamija in zdaj še nova sodna palača, vse to so njuni projekti. Nekateri so že zgrajeni, tisti, ki bi jih morala financirati država, na gradnjo še čakajo.

Z ministrstvom za pravosodje so se sestali petkrat. Cilj teh sestankov je bil, da sta Bevk in Perović ceno za izdelavo projektne dokumentacije znižala z 8,2 milijona na 7,6 milijona evrov. "Pogodba je bila usklajena, šla je v podpisovanje, objavljena je bila celo v Uradnem listu," opisuje Bevk. Ker so arhitekti prepričani, da gre pri odstopu za kršitev pravil javnega naročanja, so vložili pritožbi na Računsko sodišče in Državno revizijsko komisijo.

Švarc Pipan na drugi strani pojasnjuje, da bi država: "S podpisom pogodbe o projektiranju sprejela tudi obveznost izvedbe gradnje, kar pa je obveznost, ki je enostavno v teh negotovih časih ne moremo sprejeti." Konec lanskega leta so z rebalansom proračuna za letošnje leto približno sedem milijonov evrov, ki so bila predvidena za izdelavo projektne dokumentacije, prerazporedili drugam. "Inflacija, ki je konec leta divjala, pa napovedi nove gospodarske krize ... Zaradi vsega tega smo morali državni proračun na vseh resorjih bistveno omejiti," to odločitev pojasnjuje ministrica.

Med najdražjo in najcenejšo maketo je kar 55,5 milijona evrov razlike

Nova sodna palača bi torej stala na območju Bežigrajskega dvora, na križišču med Dunajsko in Topniško ulico, tik ob glavni mestni magistrali. Po zadnjih načrtih bi jo zgradili do leta 2027. Nov zagon je projektu leta 2021 dala prejšnja vlada pod vodstvom Janeza Janše, s tem ko so jo uvrstili med najpomembnejše projekte po okrevanju v času po covidu-19. Pod nekdanjim ministrom Marjanom Dikaučičem je bil objavljen arhitekturni natečaj, po revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo pa so izbor arhitektov potrdili lansko pomlad. Zdaj bi moralo steči načrtovanje stavbe – glede na prvotno časovnico bi letos lahko tudi celo že zaprosili za gradbeno dovoljenje.

Na zadnji razpis se je prijavilo osem birojev, prepričljivo pa je slavil elaborat dua Bevk Perović, ki je po mnenju ocenjevalne komisije v vseh segmentih ocenjevalnih meril daleč najbolje izpolnil zahteve natečajne naloge. Žirija je sicer med vsemi prispelimi elaborati izbrala enega dražjih – 135 milijonov evrov brez DDV. Najcenejši projekt je bil ocenjen za dobrih 50 milijonov evrov manj. Gre za projekt biroja Scapelab, vrednost pa je dobrih 82 milijonov evrov brez DDV.

Biro Scapelab je sicer po razpisu vložil pritožbo na Državno revizijsko komisijo. "Kvadratni meter pisarn novega sodišča bo stal tri tisoč evrov, čeprav pisarniške stavbe običajno stanejo med 1500 in 1700 evrov na kvadratni meter," so med drugim navajali v pritožbi. Državni revizorji so na koncu odločili, da pri razpisu ni bilo kršitev.

Ker je šlo za natečaj po vzoru akvizicije, se pravi, da arhitekturni timi za svoje delo niso bili plačani, je komisija njihove ideje nagradila s finančnimi nagradami. Tako so razdelili eno prvo nagrado v višini 25 tisoč evrov, dve drugi nagradi v višini 17 tisoč evrov in pol ter eno tretjo nagrado – 14 tisoč evrov in pol. Skupaj z enim priznanjem in tremi odškodninami je bil fond nagrad težak slabih 92 tisoč evrov.

Kakšna bi bila nova sodna stavba?

Namen izgradnje nove sodne stavbe je predvsem reševanje prostorske stiske treh sodišč. V novi stavbi bi bila združena vsa tri ljubljanska prvostopenjska sodišča: Okrajno, Okrožno ter Delovno in socialno sodišče. Ta zdaj delujejo na številnih najetih lokacijah.

Arhitekti so pri pripravi projekta morali slediti navodilom, ki jih je skupaj s pravosodnim ministrstvom pripravila Zbornica za arhitekturo in prostor. Največ pozornosti je bilo namenjeno varnosti, zdaj so namreč lokacije teh treh sodišč razpršene po 18 različnih lokacijah v Ljubljani, kar predstavlja veliko varnostno tveganje. O tem bomo podrobno pisali v jutrišnjem nadaljevanju rubrike Dejstva o novi sodni stavbi.

Stavba bi imela 95 sodnih dvoran štirih različnih velikosti. Od majhnih in srednjih pa vse do velikih, ena dvorana pa bi bila velikosti XXL, namenjena največjim sojenjem, kot sta aktualno sojenje v zadevi Kavaški klan ali pa pravkar končana zadeva Balkanski bojevnik. Stavba bi imela strogo ločen interni del, kamor bi imeli dostop zgolj zaposleni, in javni del, ki bi bil dostopen vsem – zaposlenim in obiskovalcem ter bi zajemal avlo, informacijske točke, vložišča, blagajne, razpravne dvorane s čakalnicami in restavracijo. Vsi vhodi bi bili ustrezno nadzorovani in varovani z rentgeni. Stavba bi imela tudi nadzorno sobo, nekakšen videonadzorni center, kjer bi pravosodni policisti prek monitorjev lahko spremljali dogajanje v celotni stavbi.

'Razpršenost lokacij vpliva tudi na hitrost odločanja'

Da velika razpršenost lokacij sodišč in neprimerni prostori, v katerih ta sodišča delujejo, vplivajo tudi na hitrost odločanja, nam razlaga predsednik Okrožnega sodišča Marjan Pogačnik. Spominja se sredine 90. let, ko se je politika pogovarjala in že izbrala lokacijo za izgradnjo sodne stavbe. "Izdelani so bili idejni projekti, bili so javno predstavljeni," razlaga Pogačnik. Leta 1996 je takratna vlada z SCT-jem Ivana Zidarja podpisala pismo o nameri za okoli pet tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče v Župančičevi jami. Januarja 1999 je po sporočilu, da vlada odstopa od namere, SCT tam zgradil stanovanjsko stolpnico, ki se jo je zaradi prepoznavne oblike oprijel vzdevek skakalnica. "Tako da se ta problematika rešuje že skoraj 30 let in imam občutek, da je pot do realizacije te velike želje sodstva še zelo dolga," napoveduje Pogačnik.

"Moram izpostaviti, da sem nekoliko zmeden, ker sem na ministrstvu za pravosodje slišal, da je projekt zamrznjen, ustavljen, da se bo opravljala revizija, na drugi strani pa sem imel pred novoletnimi prazniki sestanek s predsednikom vlade, ki mi je dejal, da se na ta projekt ni pozabilo, da se želi z njim osebno seznaniti in da se bo poiskalo finančna sredstva," pa razlaga predsednik Vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Čez dober teden dni zapušča sodstvo, iztekel se mu bo namreč šestletni mandat na čelu najvišje sodne instance pri nas. Odločil se je, da bo odšel v pokoj, čeprav bi lahko do dopolnjenega 70. leta starosti (še tri leta torej) opravljal delo vrhovnega sodnika na kazenskem oddelku. Prepričan je, da je zadnja odločitev tudi odraz tega, kako izvršilna in zakonodajna veja oblasti razumeta sodno: "Ali je primerno, da ima ustrezne pogoje za svoje delovanje, ali je lagodneje pustiti, da delujemo v prostorih, ki smo jih podedovali od Avstro-Ogrskega imperija."

Narava deluje, ona vzame, ona se vseli in pionirske vrste se razvijejo

V zapuščeni gradbeni jami Bežigrajski dvor so svoj prostor našli ustvarjalci: ekologi, biologi in arhitekti. Pred slabimi tremi leti so se s pravosodnim ministrstvom dogovorili za brezplačno uporabo dela zemljišča. Nastal je tako imenovani Krater.

"Ko smo odkrili Krater, zapuščeno gradbeno jamo, smo se navdušili nad to raznovrstnostjo življenja, ki se je v tem času vzpostavila v njem." Tu smo pomapirali več kot 200 rastlinskih in živalskih vrst, kar je v primerjavi z nekimi parki, ogromno število vrst. Postavili smo lesno delavnico, papirno delavnico in laboratorij za raziskovanje iz micelja, se pravi glivnega micelija gob," razlaga Gaja Mežnarič Osole, ena od koproducentk Kraterja.

Prostor so delno sanirali – tudi tako, da so prebarvali zunanji del zarjavele ograje in se na tak način povezali z okoliškimi prebivalci. "Ustvarilo se je raznoliko živahno okolje ustvarjalcev, ki jih zanima tema trajnostnega razvoja in jo naslavljajo na različne načine, od otroških delavnic in raziskovalnih aktivnosti do eksperimentalnih izobraževalnih programov, ki jih izvajamo za študente arhitekture in krajinske arhitekture," razlaga Mežnarič Osole. Vsako leto jih obišče več kot 200 učencev osnovnih šol, ki prek delavnic spoznavajo, kako se izdeluje lončke iz invazivnih rastlin, učijo pa se tudi o biodiverziteti v mestu.