'Šole ne moremo prenaročiti učencev, izobrazbo potrebujejo takoj'

Urniki učiteljev so zapolnjeni

"Učitelji zadnja leta pomanjkanje kadra čutimo vsakodnevno, na naši šoli imamo vsi učitelji povečan obseg dela, to pomeni, da so naši urniki čisto zapolnjeni in enostavno zmanjka časa za ustvarjalnost, za dodatno izobraževanje in tudi kakovost samega dela se s tem znižuje," pove Mirjana Kordič, učiteljica slovenščine in knjižničarka na Osnovni šoli Podzemelj. Zaradi preobremenjenosti in odsotnosti je več bolezni. "Vsi moramo kdaj poseči tudi po delu, ki ni v obsegu naših opisov del, za katerega nismo plačani in včasih niti nismo usposobljeni za to." Mirjana se je prvič na šoli zaposlila pred približno osmimi leti, ker je imela nepolni delovni čas, se je dodatno izobrazila za knjižničarko. "Zdaj sem preobremenjena že s samim poučevanjem slovenščine, v knjižnici pa me skorajda ni. 

Na podzemeljski šoli imajo največ težav pri iskanju učiteljev razrednega pouka, pojasnjuje ravnateljica Marina Špehar. "Razpis je bil trikrat ponovljen, nihče se ni javil, zaradi tega je razred poučevala svetovalna delavka. Tudi sama sem ogromno nadomeščala razredni pouk. Ta čas je moje delo ravnateljice stalo, veliko dela sem opravila popoldne." Na šoli poučuje 22 učiteljev, ki imajo vsaj tri ure nadpovprečnega dela. Posledično je težko organizirati pouk, ker imajo tako zasedene urnike. 

Že tri leta iščejo računalničarja in ga ne dobijo. "V prihodnjih treh do sedmih letih pričakujemo velike težave predvsem na predmetni stopnji – matematiki in fiziki – ker imamo kader, ki je nekoliko starejši in se bo upokojil." Na drugi strani se število učencev že četrto leto zapored povečuje, trenutno je 166 učencev, potrebujejo tri do štiri učitelje več, a kadra ni. Zaradi njihovih naporov vrata te belokranjske šole ostajajo odprta. 

Učencev ne moremo prenaročiti

In kakšno je stanje v Ljubljani? Na Osnovni šoli Janka Modra, Dol pri Ljubljani, imajo približno 10-odstotno pomanjkanje kadra. Bodisi poučujejo študenti bodisi ljudje, ki še nimajo ustrezne izobrazbe ali imajo neko drugo izobrazbo."Rešujejo nas, da šola lahko ostaja odprta. Bistvena razlika med šolstvom in zdravstvom je, da pri nas ne moremo prenaročiti učencev, ne moremo narediti čakalne vrste, da bodo učenci prišli nekoč do svoje izobrazbe," pojasni ravnatelj in predsednik Zveze ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Gregor Pečan. Enako delo morajo opraviti vsako šolsko leto, četudi jim manjka ljudi. "Tega bi se morala javnost končno že enkrat zavedati in nas v opozorilih podpreti, da se začne zadeva reševati," poudarja Pečan. 

Povečanje obsega dela drugih učiteljev je zelo dvorezno, pravi Pečan. "Potem so obstoječi učitelji bistveno bolj obremenjeni in je tudi, čemur pritrjujejo zdravniki medicine dela, vse več izgorelosti in depresije med izobraževalci."  V osnovni šoli imajo 760 učencev, v vrtcu 280. Tam poučuje 120 učiteljev in vzgojiteljev. Na šoli jim trenutno primanjkuje specialna in rehabilitacijska pedagoginja, učitelj razrednega pouka in računalničar. Hkrati pa tudi računovodja, čistilka in kuhar. Pečan stisko iskanja kadrov ponazori na primeru: Lani so imeli med junijem in avgustom odprtih 50 razpisov, velik del so jih ponavljali štiri- do petkrat. 

A na podzemeljski šoli si s študenti ne morejo pomagati. "Smo precej oddaljeni od večjih mest, kjer so študenti, med tednom jih ni. Upokojeni učitelji se ne želijo vračati nazaj v razrede, ker so obremenitve vse večje," pojasni Marina Špehar. Poskušajo se dopolnjevati z drugimi šolami. "Računalničar dela polovico pri nas, polovico na drugi šoli."

Na srednji šoli Domžale je trenutno največ težav pri zagotavljanju učiteljev strokovnih predmetov: strojništva in računalništva z informatiko. Zahtevana je druga stopnja ustrezne smeri (strokovni magisterij) in dodatna pedagoška izobrazba. Učitelj začetnik je uvrščen v 32. plačni razred, kar znaša 1.552,31 evrov bruto. "Z omenjeno smerjo in stopnjo izobrazbe se praktično nihče ne odloči za zaposlitev v šoli. Sicer pa primanjkuje učiteljev tudi na drugih strokovnih področjih, predvsem pri naravoslovju," pojasnjuje ravnatelj Primož Škofic. 

"Pridemo težje do učiteljev strokovno teoretičnih predmetov in učiteljev praktičnega pouka strojništva, farmacije, kemije, elektrotehnike in gradbeništva, kjer je treba tudi ponavljati razpise," pove Matej Forjan, ki vodi novomeški šolski center. Zaenkrat upokojitve delavcev in morebitne druge odhode zaposlenih uspešno obvladujejo, večjih težav, ki bi vplivale na delovanje sistema, nimajo.

Primanjkuje med štiri do pet tisoč učiteljev, največ matematikov, fizikov in računalničarjev

Kot pravi Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), je težko verjeti, a država nima podatkov o številu manjkajočih učiteljev in drugih strokovnih delavcev v šolah in vrtcih. "Ocenjujemo, da primanjkuje med štiri do pet tisoč učiteljev. Največje pomanjkanje je pri učiteljicah in učiteljih matematike, fizike, računalništva, strokovnih predmetov, razrednega pouka, vzgojiteljic in njihovih pomočnic v vrtcih."  

Pritiski na učitelje in vodstva šol se stopnjujejo, starši se ne zavedajo, v kakšni situaciji so trenutno šole. "Pričakujejo idealno stanje in vrhunske rezultate, ampak jaz se bojim, da bodo že v bližnji prihodnosti enega leta ali dveh postali samo še nostalgičen spomin, ker kakovost šolstva bo ob tem trendu seveda upadla." Pečan pravi, da so v preteklem letu v enem dnevu iskali 138 učiteljev.

Učitelj začetnik ima plačo nižjo od tisoč evrov, pa čeprav ima visoko izobrazbo

Učitelj začetnik ima plačo nižjo od tisoč evrov, pa čeprav ima visoko izobrazbo in zelo veliko odgovornost, pojasnjuje Pečan. "Ravnatelji manjših šol pa so slabše plačani od učiteljev. Torej je cel krog, ki ga je treba urediti in enkrat za vselej presekati ta gordijski vozel." 

Kot pravi Štrukelj, je v zadnjih petih, šestih letih v tem razpadajočem plačnem sistemu prišlo do pojava, da so plače v vzgojno-izobraževalnem sistemu rasle bistveno počasneje kot v državni upravi ali zdravstvu. "Matematiki, fiziki, računalničarji in učitelji strokovnih predmetov odhajajo v gospodarstvo, kjer so plače bistveno višje." Tudi Mirjana je zadnja tri leta razmišljala, da bi spremenila svoj poklic. "Ampak mojo odločitev premaga to, da imam rada delo z otroki in upam, da nam tega žara noben ne vzame."  

Po podatkih ministrstva za javno upravo je povprečna bruto plača v letu 2022 predavateljev višjih strokovnih šol, srednješolskih in osnovnošolskih učiteljev ter drugih strokovnih delavcev znašala 2.413 evrov bruto. 

Po mnenju Pečana je treba zagotoviti ustrezno nagrajevanje. "Tudi ljudje, ki imajo poslanstvo, imajo svoje otroke, morajo živeti in morajo pokriti cel mesec stroškov in to je dojemanje, ki ne zdrži več nobene poštene presoje." 

Javno šolstvo ima sicer sistem napredovanja, vendar ta ni pravilno naravnan, meni Mirjana Kordič. "Čez tri leta bom dosegla najvišji možni naziv in bo moja poklicna pot dejansko dosegla vrhunec." Samo delo je iz dneva v dan zahtevnejše, a plačilo ni nikakor primerljivo z odgovornostjo, dodaja. "Glavni problem, da primanjkuje kadra, je, da smo nekako izgubili ugled, svojo avtoriteto, ravno na podlagi tega, da nismo pravično ovrednoteni."

Dobro delujoč javni sektor je krmilo vsakega sistema

Pečan postreže s primerom Bolgarije, kjer so se s problemom pomanjkanja srečali že pred petimi leti, imeli so velikanski odliv iz šolstva, tako da že marsikje niso morali izvajati pouka. Zato so plače dvignili za 70 odstotkov, saj so bile v resnici zelo slabe. "Zdaj se zaposleni vračajo v šolstvo, nimajo več krize."  "Dobro delujoč javni sektor je krmilo vsakega sistema, čigar motor pa v resnici predstavlja realni sektor, se pravi proizvodnja. Ampak brez krmila ne more nobeno vozilo delovati in potovati v smer, ki si jo je nekdo pač zaželel," dodaja Pečan.  

V 287 šolah manjka skupaj 1396 učiteljev

Zveza ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, ki jo vodi Gregor Pečan, je naredila raziskavo, v kateri so šole vprašali, koliko imajo zaposlenih učiteljev, ki nimajo magisterija, ali pa nimajo ustrezne smeri izobrazbe, koliko imajo zaposlenih študentov, koliko je upokojencev, ki pomagajo in koliko je učiteljev, ki imajo povečan obseg, ali pa imajo zaradi pomanjkanja drugih kadrov več kot 100-odstotno zaposlitev. Delež zgoraj omenjenih primerov znaša 9,6 odstotka. "Pa nisem slišal še zvoniti nobenega alarmnega zvonca."

V raziskavi je sodelovalo 287 šol in skupaj na teh šolah manjka 1396 učiteljev. "Ko k temu prištejemo še bolniške odsotnosti in podobno, si lahko vsak skuša predstavljati, kako lahko sploh izvajamo pouk," pravi Pečan. 

K temu dodaja, da so največji problem ljudje, ki zapuščajo šolstvo, kar se dogaja že nekaj let. To je fenomen, ki prihaja z zahoda tudi v naše kraje. V Ameriki je v zadnjih treh letih 300 tisoč učiteljev zapustilo poklic, v Veliki Britaniji 50 tisoč na leto. 

'Za Slovenijo je kakovostno javno izobraževanje ena od redkih uresničljivih primerjalnih prednosti'

"Za Slovenijo, ki nima zlatih rudnikov in nafte, je kakovostno javno izobraževanje ena od redkih uresničljivih primerjalnih prednosti, ki bi jih lahko imeli pred drugimi državami. Imamo zelo dobro izobraženo in usposobljeno pedagoško osebje, dobre prostorske pogoje in opremljenost šol, delujoč sistem, ki ne pozna velikih škandalov in pretresov, a brez družbenega soglasja, da je izobraževanje za prihodnost Slovenije ključno, se ne moremo premakniti nikamor. Lahko zgolj še drsimo navzdol," pravi Štrukelj.  

Za zgled so nam lahko skandinavske države, ki v izobraževanje vlagajo nadpovprečno velik delež BDP, hkrati pa imajo pedagoški poklici tam velik ugled, kot je to na Finskem, čeprav plače učiteljstva niso izrazito visoke. Pri nas pa delež sredstev, ki jih damo za šolstvo, pada, dodaja Štrukelj.

V dveh letih se je zamenjalo 164 ravnateljev

Ne smemo pozabiti še enega področja, pravi Forjan, na katerem se trenutno po celi Sloveniji pojavljajo velike težave, to pa je pomanjkanje vodstvenega kadra. "V danem sistemu je namreč delo ravnateljev tako slabo plačano, da jih ima precej nižje plače od svojih pomočnikov in tudi od učiteljev, ki so dosegli najvišji plačni razred. Zato so tudi tukaj potrebne spremembe, sicer bodo ogromno šol v najboljšem primeru vodili povprečni ali slabi ravnatelji, v najslabšem pa sploh ne bodo našli ljudi za vodstvena delovna mesta." Pričakovati, da bo nekdo prevzel ogromno odgovornosti, hkrati pa bo slabo plačan in bo deloval na moralni pogon, je seveda utopija.

V zadnjih dveh letih (od 1. 1. 2020) je po podatkih ministrstva za izobraževanje 164 ravnateljev zapustilo svoja mesta. Skrb vzbujajoče je, tako Pečan, da jih je večina odstopila, nekaj se jih je upokojilo, samo trije so bili razrešeni. Kaj so razlogi za množične odstope? "Večina je odstopila zaradi pritiskov, krivičnega obravnavanja, zelo slabih plač, ki jih imamo ravnatelji in pomočniki ravnateljev. Poslušamo, da se bo to uredilo z novo plačno reformo, smo optimisti, ker dialog poteka, ampak ta naš optimizem traja že zelo dolgo, praktično od nastopa novega plačnega sistema leta 2006. To je zdaj šlo preko vseh meja dobrega okusa in naveličanost ter ogorčenost sta skoraj dosegli kritično mejo."

Starostna struktura je resna težava

Tudi starostna struktura učiteljev je izjemno resna težava, saj imamo eno najstarejših izobraževalnih populacij v Evropi. To pomeni, da se bo kriza v izobraževanju v prihodnjih letih zgolj še zaostrovala, svari Štrukelj. "Že zdaj pa je Slovenija med petimi državami v Evropi, ki imajo najnižji delež učiteljev, mlajših od 30 let," dodaja. V srednjih šolah je tretjina učiteljev starejša od 50 let. Ti se bodo upokojili v 10 letih, tega ne moremo nadomestiti v tem času. 

Povprečna starost zaposlenih na Šolskem centru Novo mesto je 45,6 let in starostna struktura strokovnih delavcev se ne razlikuje veliko. V prihodnjih treh šolskih letih bo pogoje za upokojitev na Šolskem centru Novo mesto doseglo 38 učiteljev. "Največ upokojitev bo na področju strojništva in elektrotehnike in tukaj že sedaj iščemo ustrezen kader. Vsekakor bo izziv v tako kratkem času nadomestiti toliko zaposlenih, ampak vseeno računamo, da bomo uspešni pri pridobivanju kadra," pravi Matej Forjan. 

Pomanjkanje le najbolj viden znak krize

Zamujamo več kot 10 let z resno reformo, ki jo narekujejo spremembe družbe v zadnjem času, svari Štrukelj. "Imamo težave s procesom, ki je lahko izredno negativen, to je z izobraževanjem otrok na domu, ki ga prej praktično skoraj nismo poznali. Imamo krizo ocenjevanja v osnovnih šolah, skoraj vsi imajo že petice. Starši morajo vedno več prispevati za šolo, ki bi morala biti v principu brezplačna. Nimamo urejenih vpisov v fakultetah oz. so velike diskrepance med tem, koga potrebujemo in kaj fakultete nudijo." 

Apetiti po zasebnem šolstvu?

Tja, kjer je danes zdravstvo, bomo prišli čez pet, šest let, svari Štrukelj. "Ni pa izključeno, da to ni nekomu v interesu, da bi se zgleden javni sistem izobraževanja sesul in bi ga nadomestili s kakšnim drugim, tako kot je zdaj očitno, da se to dogaja v zdravstvu že nekaj let, kjer smo nujne ukrepe zamudili." To je najbolj črn scenarij, dodaja. "Na koncu je neizbežen padec kakovosti javnega izobraževanja in zahteve po zasebnem šolstvu, kjer si bo politična, družbena, kulturna, gospodarska elita želela svoje otroke šolati v zasebnih šolah bolje, kot se sicer zagotavlja za večino v javnih."

Država krize v izobraževanju ne želi videti in si zatiska oči

Štrukelj meni, da smo soočeni s prvo veliko krizo izobraževanja po osamosvojitvi, ki se poglablja in bo drastično vplivala na padec kakovosti javnega izobraževanja. Štrukelj pravi, da je neodpustljivo, da država krize v izobraževanju ne želi videti in si zatiska oči pred očitanimi dejstvi. "Ko bodo mednarodne primerjalne analize zaznale padec znanja pri naših učencih in dijakih – kar se bo zagotovo in žal zgodilo – bo prepozno in potrebovali bomo desetletje, da se bomo, če sploh, vrnili na zavidljivo visoko raven in kakovost znanja," dodaja. 

Plačujemo visoko ceno, ki bo škodila nam vsem, pravi Štrukelj. "Če ne bomo imeli dobro izobraženega kadra, ne bomo imeli dobrega gospodarstva in ne kakovostnega življenja."

Štipendiranje na pedagoških študijskih programih

Zaradi predvidenega pomanjkanja pedagoških kadrov so na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport vzpostavili štipendiranje na pedagoških študijskih programih. V proračun za leti 2023 in 2024 je ministrstvo že predlagalo povečanje števila štipendij kot tudi širitev sheme štipendiranja po pedagoških študijskih programih glede na predvidene trende pomanjkanja ustreznih pedagoških kadrov.

Ministrstvo je podelilo 41 od 50 razpisanih štipendij v višini 200 evrov mesečno za študente prvih letnikov pedagoških študijskih programov s področja matematike, fizike, kemije in računalništva. Ministrstvo je lani po dolgih letih ponovno uvedlo klasično pripravništvo v vzgoji in izobraževanju ter dodelilo 200 pripravniških mest. Ministrstvo tudi nadaljuje z dodeljevanjem finančne pomoči za študij v študijskih programih za izpopolnjevanje, ki zagotavljajo alternativno pot do učiteljskega poklica ali širitev poklicne kvalifikacije že obstoječih kadrov v šolstvu. V preteklem študijskem letu je bilo vseh prejemnikov 205, kar je največ znotraj posamičnega razpisa v zadnjih petih letih.

Vpis v srednjo zdravstveno šolo sicer narašča

Poročali smo o pomanjkanju kadra zdravstvene nege v zdravstvenih domovih, bolnišnicah in domovih za starejše. Preverili smo, kako je z vpisom v eni izmed šol, ki izobražujejo bodoče medicinske sestre in bolničarje negovalce. Vpis v Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani narašča, pravi tamkajšnja ravnateljica Silva Kastelic. "V času epidemije smo pričakovali, da bo manjši vpis, zgodilo pa se je nasprotno. Letos smo za dva oddelka povečali vpis, kar kaže, da zanimanje za zdravstvene poklice narašča. Mladi želijo delati v zdravstvu, imajo visoke ambicije, želijo pomagati ljudem."  V zadnjih letih so imeli sedem oddelkov programa Zdravstvena nega, skupno 196 dijakov in en oddelek programa Bolničar negovalec, skupno 28 dijakov. Lani pa so vpisali osem oddelkov programa zdravstvene nege (226 dijakov), enako tudi letos, in dva oddelka programa bolničar negovalec (56 dijakov).

Po njeni oceni večina dijakov nadaljuje šolanje, le manjšina se zaposli takoj. "Predvidevam, da mladi interes za poklic zdravstvene nege izgubijo na trgu. Delodajalec se mora potruditi za svoj kader. Sicer večina naših dijakov ostane v zdravstvu, vendar jih še vedno srečujemo pri delu v trgovini. Očitno so pogoji dela zelo težki, mladi si želijo prosti čas, ki ga tukaj nimajo, tudi plača je nizka." Za praktično usposabljanje z delom v času šolanja ne dobijo ne nagrade ne potnih stroškov in večina niti ne plačane malice, kar bi jim sicer pripadalo, vendar so kljub temu zelo motivirani za delo v zdravstvu. "Država bi morala vlagati, da privabi mlade za te poklice, da dobijo občutek, da je njihovo delo cenjeno."