Subvencije: 43 odstotkov kmetov prejme manj kot 5 tisočakov

Ena ključnih težav evropskih subvencij za kmete: neenakost pri razdeljevanju denarja, največji delež prejmejo namreč velika kmetijska podjetja. "Tisti, ki ima večje število hektarjev oz. večji stalež živali, prejme posledično tudi večja finančna sredstva," pojasnjuje Miran Mihelič, generalni direktor Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. "Dejstvo je, da največja sredstva v okviru zbirne vloge prejmejo velika podjetja. To kažejo tudi statistike in tega ni zanikati, vendar je potrebno povedati, da so tudi tu omejitve." In sicer nad 50 hektarji pri plačilih za območja z omejenimi dejavniki in nad 60.000 evri pri neposrednih plačilih.

Poglejmo konkretno: agencija je letos kmetom izplačala 266,8 milijona evrov subvencij. Največji del predstavljajo neposredna plačila, kjer je kriterij zgolj velikost zemljišč, sledijo še plačila za denimo: gorske kmetije, trajnostno kmetijstvo, dobrobit živali in ekološko kmetovanje. Subvencije je prejelo več kot 53.400 kmetov. Največji delež – 43 odstotkov – prejme med 1250 in 5000 evri. In najvišja izplačila? Rezervirana za peščico največjih igralcev v kmetijstvu.

Dejstvo, da največ kmetijskih gospodarstev dobi do pet tisoč evrov letno, dokazuje, tako dr. Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice, da smo izjemno razdrobljeni. "Povprečna velikost kmetijskega gospodarstva v Republiki Sloveniji je okoli sedem hektarjev, kar, če se primerjamo s povprečjem v Evropi, je tam blizu 20 hektarov. V kmetijsko pomembnejših državah v Franciji okoli 70 hektarjev, na Češkem okoli 120 hektarjev. Tam so potem ta plačila drugače razporejena."

Največ subvencij v zadnjih petih letih so prejela velika kmetijska oziroma agroživilska podjetja. Na vrhu je PP-AGRO, v lasti Perutnine Ptuj – s 13 milijoni evrov. Sledi Panvita z 12 milijoni, Kmetijsko gospodarstvo Lendava z devetimi ter Žipo Lenart in Jeruzalem Ormož – vsak s štirimi milijoni.

Da bi brez neposrednih plačil številni manjši kmetje opustili pridelavo ali pa bi bili kmetijski pridelki cenovno nedostopni za večino evropskih potrošnikov, pravi direktor PP-Agro Dejan Pernat. PP-Agro dobi 640 evrov na hektar upravičene površine. "Z evropskimi sredstvi delno blažimo velika cenovna nihanja pri odkupnih cenah pridelkov in pri dobavi reprodukcijskega materiala, energentov, delovne sile, kmetijske mehanizacije in se prilagajamo vse pogostejšim podnebnim spremembam. Pomagajo nam pri prehodu v digitalizacijo poslovanja in zeleno tranzicijo. Veliko sredstev se namenja varovanju okolja, tal, voda in ohranjanja biodiverzitete."

Pred več kot 10 leti so začeli s sonaravnim kmetovanjem, najprej z opustitvijo oranja kot energetsko najpotratnejše operacije v poljedelstvu. "V zadnjih 10 letih smo zmanjšali porabo energentov (predvsem dizelskega goriva) za 25 odstotkov, rabo gnojil za 19 odstotkov, rabo fitofarmacevtskih sredstev, semen za 17 odstotkov in povečali pridelek koruze  na hektar za 37 odstotkov in pšenice za 16 odstotkov."

Pernat dodaja, da bi sredstva morali okrepiti. "Sredstva bi morali močno okrepiti. Podnebne spremembe in cenovna nihanja močno vplivajo na kmetijsko pridelavo, številne bolezni grozijo živalski prireji, zato potrebujemo dodatne finančne vire."

Po beseda člana uprave Panvite Branka Viraga bi morala Panvita, če proizvede 10.000-krat več kot majhen proizvajalec, biti deležna tudi 10.000-krat več subvencij, ampak jih ne dobijo, ker so omejene. "Če potem razdeliš nazaj pridobljene subvencije na enoto proizvoda, ki ga proizvedemo mi, dobimo manj subvencij na enoto proizvoda, kot ga dobi majhen proizvajalec." Enako prio investicijah, dodaja. "Če je naša investicija 10 milijonov, pa dobimo samo možnost dveh ali treh milijonov, kar je 20 ali 30 odstotkov, je to manj, kot pa nekdo, ki izvede milijon ali pol milijona investicij, pa dobi 60 ali 70 odstotkov. On ima investicijsko vrednost pokrito v polovici, mi pa samo v dvajsetih odstotkih. Se pravi, nismo v enakopravnem položaju. Jaz nebi polemiziral, da veliki proizvajalci dobimo veliko več, ker veliko več hrane tudi proizvedemo."

Da neposredna plačila znašajo okoli 180 evrov na hektar, pojasnjuje Podgoršek. Namen? Poceni hrana za Evropo. "Nekateri pravijo, da je to tisti denar, od katerega kmetje lagodno živijo. To je daleč od tega." Zato je Evropska unija uvedla tudi tako imenovana proizvodno vezana plačila, pojasnjuje Podgoršek, gre za dodatna plačila za sektorje, ki so res v težavah. "V Sloveniji jih lahko pridobivajo pridelovalci, rejci živali, pridelovalci mleka na gorskem in hribovskem območju, v zadnjem obdobju tudi pridelovalci zelenjave."

Subvencije so naložba v prihodnost slovenskega vinogradništva, pravijo v VinaKopru, ki je po višini prejetih subvencij – v zadnjih petih letih – na 14. mestu. V zadnjih petih letih so prejeli 1,8 milijona evrov. Gre za velikana med vinarskimi podjetji, obdelujejo več kot 500 hektarjev vinogradov, z lokalnimi vinogradniki združujejo več kot 600 hektarjev. Letno pridelajo približno tri milijone litrov vina. V kleti kraljujejo lokalne sorte – malvazija, refošk in avtohtona cipro.

Subvencije so ključne, sicer so tudi težave z birokracijo. "Veseli smo vsake subvencije, ki pride v našo klet," pravi Boštjan Zidar, glavni enolog kleti. Uvedli so nove tehnologije, stroje in opremo, s čimer dvigujejo kakovost vina. "Mogoče smo kdaj tudi malo financirani na osnovi velikosti kleti." Za primerjavo izpostavlja Hrvaško. "Hrvaški kolegi dobivajo do 70 odstotkov, mi pa 25 do 30 odstotkov."

Subvencije so pomembne tudi za ohranjanje tradicije. "Naš vinograd na Debelem rtiču je prvič omenjen leta 1072," razkriva Zidar. Bi z manj subvencijami slovenski vinogradi izginjali še hitreje? Trend je skrb vzbujajoč: "Z 21 tisoč hektarjev po osamosvojitvi smo padli na 12 do 13 tisoč. Subvencije bodo definitivno pripomogle, da se bo ta trend obrnil."

Brez subvencij in rednega obnavljanja bi številni vinogradi podlegli boleznim. VinaKoper letno obnovi 15 hektarjev. "Želimo si, da bi bilo denarja nekoliko več, kajti v zadnjih letih moramo zaradi pojava različnih bolezni, denimo zlate trsne roženice, aktivneje obnavljati vinograde. Življenjski cikel trte se je s petdeset let skrajšal na trideset. Danes govorimo že o 15, 20 letih. Tukaj je tista rakava rana, ki si jo želimo, da bi mogoče še bolj aktivno delovali na tem področju," izpostavlja Robert Boni, vodja kmetijske proizvodnje Vinakoper, ki je zadolžen za koordinacijo dela v vinogradih. 

Drugi steber subvencij je za obdelovanje vinogradov v sonaravnem smislu. Tretji je podpora za posodabljanje kmetijske mehanizacije. Po mnenju Roberta Bonija so za slovenskega kmeta subvencije nujne. "Žal bi marsikdo omagal, kmetijska krajina ne bi bila v takem obsegu in tako lepa, kakor je danes."

Agencija preverja, kje končajo milijoni subvencij, pojasnjuje direktor Mihelič. "Obstajata dve vrsti kontrol – administrativna in kontrola na kraju samem." Prva preverja dokumentacijo in izpolnjevanje pogojev, druga pa stanje na terenu pri približno treh odstotkih upravičencev – preverja, ali se stanje v naravi ujema z vlogo.

Od leta 2023 preverjajo tudi prek satelitskih posnetkov. "Evropska komisija nam je predpisala monitoring površin. Vsakih nekaj dni prejmemo satelitske posnetke." To izvajajo s pomočjo aplikacije Sopotnik. "Preverjamo stanje prijavljenih površin. Če pride do odstopanja, kmeta pozovemo, naj stanje uskladi." Novost na področju kontrole: Ni več sankcij? "V preteklosti, ko smo ugotovili s kontrolo na kraju samem določeno nepravilnost, je bil kmetu zahtevek zavrnjen. Ko je bila nepravilnost večja od treh odstotkov, je bil sankcioniran. Zdaj vse temelji na usklajevanju s kmetom. Kmet lahko do novembra zahtevek uskladi po potrebi."