Učne težave: odločb je več, pomoči premalo?

Eva Grad, dijakinja četrtega letnika, se je s prvimi težavami srečala že v nižjih razredih osnovne šole. "V drugem, tretjem razredu so se začele pojavljati napake v pisanju, menjava črk, ampak je bilo vedno rečeno, da bo to izzvenelo oziroma da bo z vajo šlo stran," pripoveduje Eva.

Prelomni trenutek je prišel v šestem razredu, ko je Evi učiteljica slovenščine prvič jasno povedala, da napake niso običajne. "Posedla me je in rekla, da ni običajno, da v šestem razredu delam take napake, in mi predlagala, da se grem testirati." Po nekaj mesecih je Eva dobila potrditev, da ima disleksijo, in v sedmem razredu tudi odločbo. Odločbe nikoli ni dojemala kot slabost. "Tega nisem vzela kot nek primanjkljaj, ampak da moram bolj trdo delati in da moram malo več truda vložiti vase."

Ko je Eva vstopila v srednjo šolo, je imela za seboj že več let izkušenj z disleksijo in prilagoditvami. Za 20 minut ima podaljšan čas pri pisanju testov, možnost izbire datuma ustnega ocenjevanja in toleranco do specifičnih napak. "To so neke specifične napake, ki se stalno ponavljajo in jih zelo težko sama opazim," pojasni. V srednji zdravstveni šoli je odlična že vsa štiri leta, je tudi zmagovalka tekmovanja Župančičeva frulica, ki zahteva natančno učenje besedila, kar je za osebo z disleksijo precej zahtevno. "Zame je bil to nek izziv in sem bila na koncu zelo vesela, da sem tam zmagala."

Eva se zaveda, da se številni dijaki z odločbami počutijo stigmatizirane. "Zelo je pomembno, da se obnašamo, kot da odločba ni neka etiketa, nalepka, označba. Jaz sem imela zelo veliko srečo, ker sem imela res veliko podporo doma in v šoli. Nikoli me niso označevali za drugačno od ostalih. Odločba na koncu dneva ne pomeni, da si ti neumen. To ni nekaj, česar bi se morali sramovati, ker na koncu dneva je pač to del mene, del vseh otrok. In to nas bo spremljalo celo življenje. To ni naša pomanjkljivost, ampak naša moč."

Skrb vzbujajoče je dejstvo, da število otrok s posebnimi potrebami v slovenskih šolah strmo narašča. Število dijakov se je podvojilo, pred desetimi leti jih je bilo 4.221, zdaj 8.423. Skoraj dvakrat več je tudi učencev s posebnimi potrebami.

Klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin s Svetovalnega centra v Ljubljani opozarja, da porast odločb ni posledica tega, da bi imeli otroci danes več težav, temveč kombinacije družbenih sprememb in šolskega sistema, ki pogosto ne zmore pravočasno in strokovno ukrepati. Poudarja, da se težave duševnega zdravja otrok v družbi povečujejo, kar se preliva tudi v šole.

Učitelji in svetovalne službe morajo imeti veliko znanja, opozarja Hudoklin, da prepoznajo otroke s posebnimi potrebami pravočasno in jim lahko začnejo pomagati. "Šole so različno opremljene. Veliko je kadrovskih težav. Zelo se bojijo, da ne bi določenih prilagoditev naredili na lastno pest."

Po besedah Mojce Lipec Stopar s Pedagoške fakultete gre pogosteje pri posameznikih za sopojavljanje učnih težav, težav s pozornostjo in samoregulacijo, jezikovno-komunikacijskih posebnosti ter čustveno-vedenjskih in drugih stisk na področju duševnega zdravja. "Takšen profil težav zahteva več koordinacije, timskega dela, sodelovanja s starši in pogosto tudi povezovanje z zunanjimi službami. Obremenjenost šol je tudi posledica administrativnih postopkov (dokumentiranje, priprava načrtov, poročil), ob pogosto pomanjkanju kadrov in visokih pričakovanj do šole."

Specialni pedagog dr. Marko Kalan iz Svetovalnega centra v Ljubljani opozarja, da bi bilo odločb manj, če bi šole dosledno izvajale že obstoječe smernice za delo z učnimi težavami. Kritičen je do ministrstva, ki po njegovem deluje brez vizije, in do šolskega sistema, ki z zgodnjim testiranjem, normativi in preobsežnimi pravilniki ustvarja dodatne ranljivosti. Kalan opozarja, da šole pogosto ne izvajajo niti osnovnih prilagoditev, ki jih predvideva že obstoječi koncept iz leta 2007. "Naše šolstvo ni dobro šolstvo. Imamo lepe šole, ampak vsebina po šolah je vprašljiva. Mi se hvalimo, kaj vse imamo, veste, ampak mene srce zaboli, ko srečam male punčke, fantke in rečejo, 'ne maram hoditi v šolo', in to je že drugi, tretji, četrti, peti razred in si rečem, pa kaj je to."

Kalan je do ministrstva kritičen, ker po njegovem deluje brez vizije in dolgoročnega načrtovanja. "Naše ministrstvo deluje po metodi šoka. Odreagira takrat, ko se nekaj zgodi. Mi nimamo neke petletne ali desetletne perspektive. Nimamo nacionalnega programa za delo z otroki s posebnimi potrebami."

Po mnenju Kalana šole same ustvarjajo ranljivost, ker so preobremenjene z normativi, testiranji in balastom. "Ministrstvo bi se moralo vprašati, zakaj šolski sistem proizvaja ranljive skupine. Med njimi so tudi otroci s specifičnimi učnimi težavami, ki so popolnoma povprečno ali nadpovprečno inteligentni, pa imajo nižje rezultate. In dostikrat ministrstvo in RIC rečeta: Ja, saj imajo odločbe, pa kljub temu ne dosegajo rezultatov. Ne zavedajo pa se, kako se izvaja ta pomoč v šolah. Odločba ne pomeni, da dobiš papir in si OK. Ti otroci imajo velike težave s preklicem, z delovnim spominom, s koncentracijo."

Kalan opisuje primere, ko učitelji napačno interpretirajo otrokove težave. "Učiteljica je rekla: 'Pa kaj bomo z vami, še v osmem razredu ne berete.' Sem rekel: 'Gospa, mi se moramo vprašati, mogoče pa ne more brati, ne pa da ne bere.'"

Podatki razkrivajo velike razlike med regijami. V osrednjeslovenski je več kot 5000 učencev z odločbo, kar je skoraj dvakrat več kot v podravski in trikrat več kot v savinjski regiji. Te tri regije skupaj predstavljajo skoraj dve tretjini vseh odločb v osnovnih šolah.

Odločbo ima 115 dijakov od 1100 dijakov, ki obiskujejo Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani. Številka se iz leta v leto rahlo spreminja, odločbe pa prihajajo tudi med šolskim letom.

Večina z odločbo pride že iz osnovne šole, pojasnjuje svetovalna delavka in koordinatorica Milena Tuta. "Imajo nek primanjkljaj, na drugem področju imajo neko prednost. Ponavadi so zelo uspešni dijaki, denimo na športnem in kulturnem področju." Najpogostejši razlogi za usmeritev so specifične učne težave. "Prednjačijo disleksija, diskalkulija ..." Tuta poudarja, da se trudijo ustvariti okolje, kjer se dijaki počutijo sprejete. "Slišimo jih, vidimo jih, trudimo se, da smo pozitivno naravnani."

Hudoklin meni, da bi morale imeti šole več avtonomije, a opozarja, da je to v trenutnih razmerah nerealno pričakovati, ker so svetovalne službe obremenjene in kadrovsko podhranjene. Zagovarja model zgodnje, šolske obravnave – brez čakanja na zdravstvo. "Zelo smiselno bi bilo, da bi šolstvo imelo organizirano pomoč, da ne bi bilo treba takoj vstopiti v zdravstveni sistem." Zdravstvo je po njenem namenjeno težjim primerom, ki prerastejo obvladovanje na ravni šole, ko gre za motnjo, ne za začetne učne težave. In še, da brez politične volje ne bo sprememb. "Potreben je posluh odločevalcev in politike. Tukaj imamo še kar nekaj rezerve."

Da je treba okrepiti večnivojski model podpore v šoli, pravi Mojca Lipec Stopar. "S tem se zmanjša logika "usmerjanje ali nič" in se del pomoči lahko zagotovi brez dolgotrajnih postopkov. Okrepiti je treba tudi šolske strokovne time (specialni in rehabilitacijski pedagog, psiholog, socialni pedagog, logoped ipd.) ter zagotoviti čas za koordinacijo, supervizijo in strokovno podporo učiteljem. V nekaterih državah, npr. na Češkem, je razširjena sistemska vloga pedagoških/učnih asistentov, ki pod strokovnim vodenjem pomagajo pri izvedbi prilagoditev, diferenciranju in vključevanju učencev; pogoj je, da je vloga jasno opredeljena, povezana z usposabljanjem in strokovnim vodenjem (da ne postane "nadomestek" za manjkajoče strokovne službe). Krepitev sistematičnega usposabljanja vseh učiteljev za vključujoče poučevanje pa je dolgoročno najmočnejši "multiplikator" kakovosti podpore."

Na osnovnih šolah po Sloveniji se vsak dan soočajo z vprašanjem, kako zagotoviti ustrezno podporo vse večjemu številu otrok s posebnimi potrebami. Na eni od ljubljanskih osnovnih šol, kjer deluje Sonja Salajko, ki je na šoli vodja aktiva in koordinatorica DSP, imajo trenutno približno 45 učencev z odločbo. Prevladujejo otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in govorno-jezikovnimi primanjkljaji. "Vedno bolj se v nižjih razredih pojavljajo tudi otroci s čustvenimi motnjami. Potem je nekaj otrok z motnjami avtističnega spektra," pojasnjuje.

Šola ima po njenem mnenju srečo, da je strokovni tim širok. "Imamo od specialnega pedagoga do socialnega, tudi psihologinjo in zunanjo mobilno specialno pedagoško službo. Sodelujejo timsko, delamo, tako da se lahko otroci res razvijajo v skladu s svojimi zmožnostmi."

Prilagoditve so odvisne od posameznega otroka. "Večina otrok potrebuje podaljšan čas v vseh procesih pouka in učenja," pravi Salajko. Enako velja za preverjanje znanja. Pri učencih z disleksijo je ključna prilagoditev pisnega gradiva. "Da je pač primerna pisava, da je večji tisk, da je leva poravnava, da ni besedila, napisanega na sliki, in tako naprej."

Največji izziv je premalo prostora. Pa tudi organizacija podaljšanega časa pri testih. "Odmori so kratki, petminutni, in tu je potrebna dobra organizacija, da to steče." Dodaja, da bi bilo na ravni države nujno izboljšati pogoje. "Da bi nam tudi ministrstvo dalo dobre pogoje. Potem bi bilo delo še bolj kakovostno in lažje izvedljivo."

Medtem ko se na državni ravni število odločb povečuje, na tej šoli ne opažajo velikega porasta. "Pri nas v zadnjih petnajstih letih ne opažamo drastičnega povečanja števila odločb. Okoli 10 odstotkov v petnajstih letih," pravi Sonja Salajko.

Matic Novak z nštituta Modri junaki, ki se ukvarja z otroki in mladostniki z ADHD, opozarja, da so razlike med šolami ogromne. Najbolj ga skrbi, da številni pedagoški delavci v šole vstopijo brez osnovnega znanja o ADHD. "Opažam pri delu s pedagoškimi delavci, da je znanja zelo malo, tudi pri tistih, od katerih bi pričakoval, da ga imajo že v sklopu fakultete, pa ga nimajo. Pridejo v osnovnošolsko okolje in so dejansko vrženi vanj in morajo splavati." Ko učitelj ne razume, zakaj se otrok vede drugače, lahko to hitro postane osebno. "Če ti tega ne poznaš, lahko otrokovo vedenje jemlješ osebno in imaš potem svoje lastne težave s tem otrokom." To pa lahko sproži verigo novih stisk – od nerazumevanja do napačnih interpretacij in celo dodatnih motenj. "Potem se lahko na to priklopijo še vedenjske težave, čustveno-vedenjske motnje, anksioznosti, depresivnosti."

Novak poudarja, da so starši pogosto izgubljeni, ker šole ne znajo ali ne zmorejo pravočasno pomagati. Kot rešitev vidi spremembo šolskega okolja – projekt Šola, ki raste z otrokom, ki ga razvija z Modrimi junaki. "Spreminjamo šolsko okolje po meri otroka, da se tam dobro počuti, da rad prihaja v šolo, da se lahko razbremeni, druži in igra." Po njegovem lahko šola zaživi šele, ko razume otroke z ADHD – in jih ne izolira. "Najprej se spozna otroke z ADHD, se jih poduči, potem pa to skupino odpre za vse ostale otroke, da niso izolirani in osamljeni."

Sprememba novele zakona uvaja novo skupino otrok z gluhoslepoto, takojšnjo pomoč pred odločbo, poenostavlja postopke usmerjanja ter jasneje določa dodatno strokovno pomoč, ki se izvaja iz ur razširjenega programa.

Na Zavodu za šolstvo dr. Natalija Vovk-Ornik poudarja, da novela zakona o usmerjanju ne prinaša velikih konceptualnih sprememb, temveč predvsem popravke, ki so se v praksi izkazali kot nujni. Največji poudarek je na petstopenjskem modelu pomoči oziroma konceptu dela z učnimi težavami, ki naj bi se po novem dosledneje izvajal že na ravni šole, še preden se sproži postopek za odločbo. Novela uvaja tudi novo skupino otrok s posebnimi potrebami – gluhoslepe otroke.

Na področju komisij za usmerjanje se zmanjšuje število stalnih članov. "S treh članov se zmanjšuje na najmanj dva, kar daje več fleksibilnosti pri organizaciji dela."

Dolgoročno bo potreben tudi širši strokovni premislek o inkluziji – o tem, kako otroke s posebnimi potrebami bolj sistematično vključevati v redne osnovne in srednje šole, poudarja Vovk-Ornik.