Ujme in lubadar podrli za 8000 olimpijskih bazenov lesa

Slovenske gozdove je v zadnjih osmih letih prizadelo več naravnih nesreč. Žled je februarja 2014 za deset dni obdal veje in debla, zlasti na Postojnskem, v osrednji Sloveniji ter na področju Tolmina in Kranja. Poškodovana je bila več kot polovica gozdov v državi, drevesa so se pod težo ledu zlomila ali celo podrla. Zato so morali v letih, ki so sledila, posekati za več kot šest milijonov kubičnih metrov dreves, večinoma bolj prizadetih listavcev. Za primerjavo, šest milijonov kubičnih metrov lesa bi zavzelo 2400 olimpijskih bazenov (mere bazena 50 x 25 x 2 m).

Nekatera območja so ostala gola, zato je lahko veter tam pokazal svojo moč. Leta 2017 je sledil največji vetrolom v zgodovini gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji, ki je podrl 2,4 milijona kubičnih metrov dreves, kosil je zlasti po iglavcih. Vetrolom ni prizanesel niti leto pozneje, a je naredil manjšo škodo. Zadnji udarec je gozdu prinesla razmnožitev podlubnikov, zlasti smrekovega lubadarja, ki je terjal še dodatnih devet milijonov kubičnih metrov gozda.

"V zadnjih letih, med letoma 2014 in 2020, smo morali zaradi ujm posekali več kot 20 milijonov kubičnih metrov lesa. To je večja količina, kot smo jo posekali od osamosvojitve Slovenije do leta 2014," pravi vodja sektorja za ukrepe v gozdovih pri Zavodu za gozdove Slovenije, Jože Mori.

Lansko leto je bilo prvo po letu 2013, ko ni bila razglašena naravna nesreča v gozdovih. To razglasijo takrat, ko je poškodovanih več kot 400.000 kubičnih metrov lesa. Škoda zaradi ujm je v slovenskih gozdovih ogromna – presega 400 milijonov evrov. 

Posledice smrekovega lubadarja bi bilo možno omiliti, a ne preprečiti

Čeprav je žledolom leta 2014 bolj prizadel listavce kot iglavce, je bilo vseeno toliko poškodovanih iglavcev, da so na zavodu za gozdove takoj napovedali, da je mogoče v naslednjih letih pričakovati dodatno škodo zaradi namnožitve podlubnikov. 

Zato so z zakonom o gozdovih lastnikom gozdov naložili, da do sredine maja istega leta posekajo in iz gozda odpeljejo v predelavo čim več poškodovanih iglavcev. S tem so želeli preprečiti namnožitev smrekovega lubadarja, ki se zelo hitro naseli v poškodovanih smrekah in se kot požar širi po gozdnih sestojih. Zato je treba ta drevesa čim prej podreti in jih pospraviti. Sicer se na gozdnih območjih, kjer skoraj v celoti prevladujejo smreke, obeta golosek.

A načrti so bili preveč optimistični. Tako hitro spravilo celotne količine podrte in poškodovane hlodovine iglavcev je bilo praktično nemogoče. "Takrat ni bilo dovolj izvajalcev za delo v gozdu, pa tudi izvajalci, ki so bili na razpolago, niso imeli dovolj delovne sile ter opreme in mehanizacije za delo v gozdu," pravi Mori. Ovira so bile tudi poškodovane in zaradi podrtega drevja zaprte gozdne prometnice.

Posledično je bilo treba najprej odpraviti poškodbe na gozdnih cestah in z novogradnjami omogočiti dostop do zaprtih gozdnih predelov. Izvedbo del so še dodatno ovirale neugodne vremenske razmere, ponekod pa tudi zahteven, strm teren. "Razširjenost smrekovega lubadarja bi bila ob hitrejši sanaciji iglavcev nedvomno manjša, a sanacija ni mogla povsod takoj steči z največjo možno intenziteto," pojasnjuje Mori. Težava pa je bila tudi v tem, da je postal trg zasičen s smrekovino in lesa niso imeli kam odvoziti.

Andreja Kavčič, Maarten de Groot in Nikica Ogris z Gozdarskega inštituta Slovenije se strinjajo, da škode v gozdovih zaradi podlubnikov, ki je bila posledica žledoloma in vetrolomov v preteklih letih, ne bi mogli preprečiti, lahko pa bi jo nekoliko omilili. "Vzrok za tako veliko namnožitev podlubnikov je v gospodarjenju z gozdovi v preteklosti in podnebnih spremembah. Smreka je bila (in je še vedno) umetno pospeševana drevesna vrsta, ki so jo pogosto sadili v enodobnih monokulturah na neustreznih rastiščih, kjer naravno ni prisotna," opozarjajo.

Les zaradi lubadarja pomodri, zato bistveno izgubi vrednost

Smrekov lubadar ob naselitvi v drevo vnese glive modrivke, ki povzročijo modrikasto obarvanje lesa. Zato je treba les, ki ga napade lubadar, čim prej posekati in spraviti. Pomodrel les ima sicer praktično enake mehanske lastnosti kot les zdravih smrek. Napaden les tako nikakor ni odpadek, a zaradi obarvanosti izgubi vrednost, saj je potem večinoma primeren le za neizpostavljene lesne izdelke in za les, ki se uporablja ob gradnji, npr. za opaže.

Škoda zaradi smrekovega lubadarja se v zadnjih letih zmanjšuje, v določenih predelih pa imajo z njim še vedno težave. "Eden redkih predelov, kjer je lubadar še vedno prisoten v večjem obsegu, je Koroška. Tam so imeli zelo velike težave s hudimi zimami in debelo snežno odejo, lesa jim ni uspelo pospraviti že pozimi, ampak so ga pospravljali vse leto," pravi Mori.

Odstranjevanje poškodovanega drevja zaradi lubadarja je obvezno na podlagi zakona. Zato je bila na delu gozdarska inšpekcija, ki je v zadnjih petih letih izrekla 1898 prekrškovnih ukrepov, od tega 560 glob. Po Morijevih besedah se sanacija škode v gozdovih glede na lastništvo – državno ali zasebno – ni pomembno razlikovala.

V državnih gozdovih je inšpekcija ugotovila 668 tovrstnih kršitev. Državnemu podjetju Slovenski državni gozdovi (SiDG), ki od leta 2016 upravlja gozdove v državni lasti, je med letoma 2016 in 2018 pravnomočno izrekla za 457.700 evrov glob in 51.300 evrov stroškov postopkov. Globe so bile poplačane v polovičnem znesku, kar omogoča zakon ob plačilu v osmih dneh, so za Dejstva navedli na inšpektoratu.

Glavni direktor SiDG, Robert Tomazin, pa opozarja, da je zakon o gozdovih razmeroma rigiden in ob ujmah ne upošteva razumnih rokov poseka, spravila oz. odstranitve poškodovanega drevja. Se pa zaveda, da so inšpekcijske službe vseeno dolžne spoštovati zakonodajo. "Prepričani smo, da smo izvedli vse aktivnosti za odpravo posledic ujm. Po drugi strani pa z obžalovanjem opazujemo, na kakšen način odpravljajo posledice ujm zasebni lastniki gozdov," je dodal.

V zasebnih in občinskih gozdovih, ki predstavljajo preostalih 80 odstotkov slovenskih gozdov, je sicer inšpekcija v istem obdobju izrekla za 1,24 milijona evrov glob in dobrih 176.000 evrov stroškov postopkov. 

Težava je tudi v tem, da so lastniki gozdov v Sloveniji zelo razdrobljeni – zasebnih lastnikov je več kot 413.000, nekateri živijo tudi na drugih kontinentih in se sploh ne zanimajo za svoj gozd v Sloveniji. "Včasih moramo lastnike gozdov iskati po skoraj vsem svetu in v tem primeru se stvar res zakomplicira. Manjšega deleža lastnikov gozd praktično ne zanima. Če ne gre drugače, moramo dati tudi izvršbo na tak gozd, kar pomeni, da podjetje za njihov račun naredi sanacijo. Ti primeri so sicer redki," pojasnjuje Mori.

Zavod za gozdove je od leta 2014 začel več kot 4000 upravnih izvršb nad gozdovi zaradi nesanacije podlubnikov. Večina lastnikov je potem sama posekala in spravila poškodovan les, saj je izvršba nastopila v 156 primerih.

Obnoviti je bilo treba za 53.000 nogometnih igrišč gozdnih površin, zasadili 4,3 milijona sadik

Zaradi ujm je bilo od leta 2014 skoraj 38.000 hektarjev gozdov tako zelo poškodovanih, da jih je bilo treba obnoviti. To je enako površini več kot 53.000 nogometnih igrišč.

Obnova gozdov je v veliki večini potekala po naravni poti, saj imajo gozdovi v Sloveniji še vedno veliko sposobnost samoobnove. To pomeni, da se gozd v približno 95 odstotkih zaraste sam. "S samodejno nasemenitvijo in vznikom novega gozda velika večina dreves zraste iz semen lokalnih odraslih dreves. Takšna drevesa so prilagojena tamkajšnjemu okolju, prav tako se gozdu na ta način zagotavlja biotska in genetska pestrost, tako da lažje kljubuje podnebnim spremembam," poudarjajo na zavodu za gozdove, ki usmerja gospodarjenje z gozdovi. To v Sloveniji temelji na trajnostnem in sonaravnem gozdarjenju.

Kjer pa ta način obnove ni mogoč, gozdu pomagajo s sajenjem sadik ustreznih drevesnih vrst. Obnovo s saditvijo so morali od leta 2014 opraviti na 2200 hektarjih (več kot 3000 nogometnih igrišč), ta pa je po pojasnilih zavoda v glavnem že zaključena.

Zasadili so 4,3 milijona sadik, daleč največ smreke, ki so jo ujme tudi najbolj prizadele. Za sadike so med letoma 2018 in 2020 odšteli 4,12 milijona evrov, še dodatna dobra dva milijona evrov pa za sajenje, skupaj torej 6,16 milijona evrov. Sadike kupi od drevesnic zavod za gozdove in so za lastnike gozdov brezplačne.

A ne preživijo vse sadike, ki jih zasadijo. Po enem letu jih preživi med 70 in 80 odstotkov, v letih za tem se preživetje zmanjša še za 10 do 15 odstotkov. Možnosti za preživetje sadik so večje najvišje v severnem, bolj vlažnem delu Slovenije, tudi na Kočevskem, najmanjše pa v jugozahodnem, bolj sušnem delu Slovenije, predvsem na Krasu, pojasnjujejo na zavodu za gozdove. "Nizka stopnja preživetja sadik v tem delu je pričakovana in je posledica ekstremnih in neugodnih rastiščnih razmer (sušno, toplo, zelo skromen sloj rodovitne prsti)," navajajo.

Koliko sadik bo preživelo, je odvisno tudi od drevesne vrste. Dolgoročno je uspešnost preživetja iglavcev nekoliko večja kot pri listavcih. Možnost preživetja sadik je sicer manjša pri borih, to pa je posledica ekstremnosti rastiščnih razmer, v katerih sadimo bore (sušnost, toplota).

Drevesnice z nezavezujočimi pogodbami z državo, neporabljene sadike morajo skuriti

Vse sadike gozdnega drevja v Sloveniji so v skladu z zakonodajo vzgojene v registriranih drevesnicah iz semen, ki so bila pod nadzorom nabrana v slovenskih gozdovih. Izjemoma jih uvažajo iz tujine.

A drevesnice opozarjajo, da imajo z državo sklenjene zgolj eno- oziroma dvoletne nezavezujoče pogodbe za redno saditev, medtem ko traja vzgoja sadik celo do pet let, povprečno štiri leta. "Slovenski drevesničarji torej v letos sejemo in presajamo sadike za redno saditev, ne da bi vedeli, ali jih bo kdo sploh odkupil ali ne. Zato se praktično vsako leto zgodi, da moramo sadike uničevati oziroma skuriti," so za Dejstva opozorili v Drevesnici Štivan.

Slovenija je po njihovih navedbah edina država v EU, v kateri gozdne drevesnice sploh nimajo zagotovljenih zavezujočih dolgoročnih pogodb, ki so edino zagotovilo za kontinuirano proizvodnjo in obstoj gozdnega drevesničarstva. Slovenske drevesnice bi lahko ustvarile štiri milijone sadik letno, kar zadošča tako za redno saditev kot za potrebe sanacije ujm. "Za redno saditev pa država naroči tako malo sadik, da bi lahko samo iz gozdarskih sadik živela le ena drevesnica," so opozorili.

Ko so po žledolomu dobili podatke o tem, koliko sadik bo potrebnih za sanacijo, so jih, kot navajajo, brez večjih težav tudi pripravili. Dejstvo pa je, da traja vzgoja klasičnih sadik vsaj tri leta.

Na zavodu za gozdove na to odgovarjajo, da je za sistemske ureditve pristojno ministrstvo za kmetijstvo. Hkrati pa trdijo, da so bile količine sadik v letih po žledolomu v slovenskih drevesnicah premajhne, zato so jih morali naročati tudi iz tujine. V zadnjih letih so se kapacitete drevesnic povečale, lastniki gozdov v sodelovanju z zavodom za gozdove še vedno posadijo praktično vse sadike, ki so na voljo v slovenskih gozdnih drevesnicah. Prav tako so porabljena vsa finančna sredstva, ki so na voljo za to.

Podnebne spremembe potiskajo smreko v višje predele, bukev dvakrat pozebla

Veliko negotovost predstavljajo za gozdove tudi podnebne spremembe. Temperatura ozračja se dviguje, suše so vse pogostejše oziroma je razporeditev padavin čez leto vedno bolj neenakomerna. "Drevesne vrste so se sposobne odzivati na vremenske spremembe, ampak ne zelo hitro. Če bi bilo to naravno variiranje klime,  potem bi se drevesne vrste umikale in vračale. Pri hitrih podnebnih spremembah pa to ni mogoče in drevesna vrsta preprosto propade," opozarja dr. Tom Levanič z Gozdarskega inštituta Slovenije.

Podnebne spremembe so tudi vzrok za vse pogostejše ekstremne dogodke, ki smo jim bili priča praktično vsako leto od leta 2014 naprej. "Ujme, ki bi se sicer razporedile v daljšem obdobju, so zdaj vedno bolj koncentrirane. To je za drevesne vrste težava, ker se ne morejo umikati podnebnim dogodkom," dodaja dr. Jurij Diaci s katedre za gojenje gozdov Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Z Levaničem se strinjata, da imajo podnebne spremembe večji vpliv na tiste predele, kjer so določene drevesne vrste umetno sadili zunaj njihovega naravnega območja. Primer je smreka, ki so jo v preteklosti zaradi gospodarskih razlogov umetno širili v nižje predele. A smreka v nižinah ni dobro prilagojena na povišane poletne temperature in pomanjkanje padavin. "Smreki preprosto pade prirastek, postane ranljivejša, napadejo jo podlubniki, kar v končni fazi vodi do propada dreves in potem jih morajo gozdarji s posekom odstraniti iz gozda," pojasnjuje Levanič.

Delež smreke, ki je skupaj z bukvijo najpogostejša drevesna vrsta v slovenskih gozdovih, se v zadnjih letih zaradi ujm in podnebnih vplivov zmanjšuje. Ta drevesna vrsta se bo "začela počasi umikati na svoja naravna rastišča, ki jih je v Sloveniji relativno malo – to so predeli z višjo nadmorsko višino in mrazišča dinarskega krasa".

Levanič je skupaj s kolegom z gozdarskega inštituta Andrejem Koblerjem ustvaril projekcije, ki napovedujejo, katera območja bodo čez 50 let glede na podnebne spremembe primerna za smreko. Na gornjem zemljevidu so z rdečo označena območja, ki bodo neprimerna za rast smreke, oranžna in rumena pa bodo pogojno primerna. Primerni predeli za rast bodo območja nad 1200 metrov nadmorske višine, ki bodo osenčena. 

In tudi pri bukvi, ki jo je dve leti zapored prizadela pozeba, prihajajo podatki, da na določenih rastiščih, ki so bolj izpostavljena temperaturnim nihanjem ali suši, upada prirastek in se pojavlja sušenje. "Drevesna vrsta, na katero zelo resno računa slovensko gozdarstvo, je tudi rahlo v težavah. Če se bodo podnebne spremembe razvijale tako, kot zdaj kažejo napovedi, potem bodo težave počasi tudi pri bukvi," opozarja Levanič.

Bi se lahko v prihodnosti zgodilo, da bi se gozd v Sloveniji pomembno skrčil? "Ni nemogoče," pravi Levanič. Žled iz leta 2014 nas je dobro podučil, da lahko gozd izgubimo zelo hitro. "Če bi se pri nas močno dvignile temperature ali bi nastal velik padavinski deficit, se utegne zgoditi, da se bo površina gozda v Sloveniji, predvsem v nižinah, zmanjšala."

Ali pa se bo gozd, ki ga poznamo danes, spremenil. Tako si Levanič za čas čez 50 let predstavlja, da bo tudi v Sloveniji rasel tip gozda, kakršen je danes v Mediteranu. "Nizko grmičevje, sem ali tja nizko drevo, povsem drugačna vegetacija."

Realna je tudi grožnja invazivnih drevesnih vrst. Te so prilagojene na vremenske ali klimatske razmere, ki jih v Sloveniji še ni, a bodo nastopile čez nekaj let. Diaci ob tem svari pred neodgovornim odlaganjem zelenih odpadkov. "Treba je biti previden, kajti tudi bambus, ki ima v Sloveniji za zdaj še težave, se bo čez nekaj let morda zelo dobro 'počutil' v tem gozdu in ekologija našega gozda se lahko obrne na glavo."

In kaj lahko storimo? "Verjetno bo treba razmisliti, kaj storiti, da bi pomagali obstoječemu naravnemu gozdu, kajti izkušnje kažejo, da je naravni gozd kljub vsemu najbolj prilagodljiv in najodpornejši," meni Levanič.

Diaci pa pravi, da bo treba v prihodnje dati možnost tudi pionirskim drevesnim vrstam. Te se prve primejo na golem območju, ki ga je prizadela ujma. Treba jim bo dati več priložnosti in jih bolj upoštevati pri gospodarjenju z gozdovi.