Včasih je bil gozd kmetova banka, zaradi podnebnih sprememb le še hranilnik?

"Danes že redko kdo sam hišo zida, podobno bo veljalo v prihodnje za gozdarstvo," napoveduje Jurij Diaci z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Način življenja marsikaterega lastnika gozdov se je namreč v zadnjih 100 letih korenito spremenil. Mnogi lastniki gozdov – zasebnih lastnikov je v Sloveniji več kot 413 tisoč – so zaposleni in urbanizirani, kar jim onemogoča ali otežuje, da bi aktivno gospodarili s svojo lastnino.

V zasebnih gozdovih se tako seka manj lesa, kot bi se lahko po načrtih, zato imamo v Sloveniji veliko starih gozdov in to nas bo slej kot prej udarilo, opozarja Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije. "To je posledica enostavne matematike – lesne zaloge se povečujejo, sekamo manj, kot bi lahko, drevesa se starajo, lesna zaloga se ne more akumulirati v nedogled. Prišli bomo do problema starih gozdov."

Lastniki gozdov se bodo morali zavedati, da bodo morali slej kot prej z gozdom gospodariti, ker drugače drevo obleži in propada, ogljikov dioksid, ki se je akumuliral, se sprošča. "Če bomo pustili, da se narava zarašča, bo manj kakovostnega lesa, ki se uporablja v lesnopredelovalni industriji. To so dolgoročne investicije, zato je težko ljudem dopovedati, da bo to, za kar se odločajo danes, vplivalo na gozd čez 30 ali 50 let," opozarja Krajnčeva. Tako Diaci predlaga večjo profesionalizacijo gozdnega dela v prihodnje, tako da bo lahko lastnik za določena dela izbral storitev podobno kot za dela v gradbeništvu.

Včasih je bil gozd kmetova banka

"Včasih so šli kmetje v gozd, ko je bilo doma manj denarja, so posekali smreko in prodali. Danes les več nima take veljave, kot jo je imel 50 let nazaj. Vendar je bogastvo iz drugih virov – ekonomskih, socialnih, ekoloških – in ga je zato treba čuvati," je prepričan državni svetnik, ki se ukvarja tudi s problematiko izrabe gozdov, Branko Tomažič.

Tudi Diaci se strinja, da so mnogi lastniki v preteklosti dojemali svoj gozd kot banko. A kot opozarja, gozd ni banka z vsako drevesno vrsto v trenutnih razmerah. Namreč podnebni pogoji se že spreminjajo in bodo tudi v prihodnje spremenili podobo naših gozdov. Tako je predvsem negotovo v tem trenutku imeti denimo za svojo 'banko' gozd iz smreke, zlasti v nižinskih območjih, ki niso naravno rastišče smreke, ampak so jo v preteklosti zasajevali zaradi njene gospodarske vrednosti. "S smreko je treba biti zelo previden, v rastiščih zunaj njenega reala je tveganje zelo veliko," opozarja Diaci. Smreka se namreč v nižinah že nekaj časa ne počuti več dobro in se umika v višje, vlažnejše predele. Po nekaterih projekcijah bi lahko čez 50 let smreka rasla le še nad 1200 nadmorske višine in na senčnih rastiščih.

Enako je tudi pri nekaterih drugih drevesnih vrstah, kot je bukev, po napovedih Levaniča se bodo umaknile s toplih rastišč. "Nadomestile jih bodo kakšne bolj toploljubne drevesne vrste, ki so po pravilu nižje, ne dosegajo takih prirastkov in so z vidika gospodarjenja z gozdom manj zaželene," napoveduje Tom Levanič z gozdarskega inštituta.

Preobrat iz iglavcev v listavce bo krojil tudi lesno-predelovalno industrijo

In prav na smreki, katere delež v naših gozdovih se zaradi ujm in podnebnih sprememb zmanjšuje, so do sedaj močno slonele slovenske žage. Denimo podatki gozdarskega inštituta kažejo, da so žage v letu 2019 razrezale skoraj 1,5 milijona kubičnih metrov iglavcev in le 266.500 kubičnih metrov listavcev.

V preteklosti se je spodbujala raba lesa iglavcev, predvsem smreke, saj so imeli večjo uporabnost v gradbene namene. "Če želimo v večji meri uporabljati les listavcev v gradbene namene, bi morali razviti nove tehnike rabe lesa, npr. izdelavo novih naprednih kompozitov, da bi lahko v tej meri nadomeščali les iglavcev," pravi Miha Humar z ljubljanske biotehniške fakultete.

"Naša želja je, da se pojavi kakšen vlagatelj, ki bi investiral v žago za predelavo listavcev, za proizvodnjo lepljenih plošč in drugih gradnikov za proizvodnjo za veliko dodano vrednost,” pravi Danilo Anton Ranc z Direktorata za lesarstvo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Trenutno gre namreč večina listavcev v energetsko rabo. Po mnenju Krajnčeve bomo morali morali najti nove tehnologije in načine, kako listavce predelati doma. Uporaba v energetske namene je pomembna, pa vendar imamo tukaj širok spekter možnosti za izrabo listavcev. "Če bomo dovolj hitri, če bomo uporabili znanje na inštitutu, na fakulteti, mislim, da bi se lahko našli novi izdelki, nove rešitve."

Podnebne spremembe bodo torej krojile tudi lesnopredelovalno industrijo. "Struktura vrst (v naših gozdovih bo v prihodnje op. a.) nekoliko drugačna," pravi Diaci in dodaja: "Tudi lesarski del se bo moral pripraviti, saj iz breze ali jerebike lahko naredimo zelo lepo pohištvo. To ne bi smel biti problem. Hkrati pa se bomo morali temu razmišljanju prilagoditi tudi uporabniki oziroma kupci."

Tako Diaci predlaga, da bi v prihodnje prav v luči podnebnih sprememb dali več možnosti za razrast pionirskim drevesnim vrstam – to so tiste drevesne vrste, ki prve prerastejo področje, ki je ostalo golo zaradi naravnih nesreč. Gre denimo za vrbo, topol in brezo, ki sicer niso tako zanimive na trgu kot vrste, ki se razvijejo pozneje, kot so denimo smreka, bukev, hrast, jelka in podobno.

Levanič z gozdarskega inštituta pravi, da je povsem možno tudi, da se bodo v Sloveniji pojavile invazivne drevesne vrste, ki bodo bolj prilagojene vremenskim ali klimatskim razmeram.

Lahko tuje drevesne vrste nadomestijo smreko in bukev? 

Na tem mestu je potrebno razmišljati tudi o uporabi odpornejših tujerodnih vrst, ki nam z ustreznimi lastnostmi lesa lahko pokrijejo naše potrebe ob izgubah določenega dela konvencionalnih vrst, pravi Maks Merela z biotehniške fakultete. Ena od takih drevesnih vrst je ameriška duglazija. Pravkar zaključeni raziskovalni projekt, ki ga je vodil Robert Brus z oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire biotehniške fakultete, je med drugim pokazal, da je duglazija po lastnosti in kakovosti lahko delni nadomestek za smrekovino.

Za nadaljnje načrtovanje sajenja je seveda smiselno preučevati tudi, kako bi se rast ameriške duglazije obnašala ob prihajajočih klimatskih spremembah na različnih področjih v Sloveniji. "To je delo, ki ga moramo danes opraviti za naše prihodnje rodove, kajti gospodarsko uporabno vrednost taki sestoji dosežejo šele 50 in več let po sajenju," poudarja Merela.

Na oddelku za lesarstvo redno preučujejo lastnosti različnih tujerodnih vrst, da bi lahko našli načine za njihovo uporabo. Tako so v okviru enega projekta preučili lastnosti 17 različnih lesnih tujerodnih invazivnih vrst, ki so najpogostejše na našem območju. Rezultati raziskav so pokazali, da je kar nekaj od teh vrst posebnih v smislu, da njihove določene uporabne lastnosti izstopajo v primerjavi z našimi konvencionalnimi vrstami bodisi po atraktivnem videzu, dobrih mehanskih lastnostih in odpornosti na zunanje vplive bodisi po kemijski sestavi.

V okviru projekta so izdelali celo paleto izdelkov iz masivnega lesa, iz ostankov predelave lesa pa uspeli tudi izdelati 3D kompozite iz lesa, ki se lahko uporabljajo za stik z živili. Te izdelke je možno reciklirati in omogočajo praktično uporabo vseh lesenih ostankov in s tem proizvodnjo brez ostankov.

Tradicionalna izraba lesa izčrpana, inovativna raba prinaša višjo dodano vrednost 

Tudi sicer se les danes skuša uporabiti na različne inovativne načine, ki prinašajo višje dodane vrednosti. "Pri tem pa so ustvarjalci včasih na meji tega, kar les in njegova struktura še preneseta. Če se na tej točki zalomi, lahko raziskovalci težave preučimo in predlagamo možne rešitve," pojasni Merela. Pri tradicionalni rabi lesa, ki so ga poznali že naši dedje, so načini za doseganje visokih dodanih vrednosti po mnenju Merele večinoma že izčrpani in manevrskega prostora za inovativnost ni. Na kakšen način bomo les lahko uporabili, je sicer predvsem odvisno od lastnosti posameznih lesnih vrst.

Tiste, ki jih imamo v Sloveniji v izobilju in katerih kvaliteta ustreza njihovi ciljni uporabi, bodo še naprej večinoma uporabljene za tradicionalno rabo, pravi. To so na primer smreka, rdeči bor, jelka in macesen – vrste, ki so idealne za masovno uporabo za konstrukcijske elemente, skeletne gradnje, ostrešja ali stavbno pohištvo. Če želimo les uporabiti za bolj inovativne izdelke, pa moramo na material gledati iz drugega zornega kota, dodaja Merela.

"Nekaj od lesnih vrst, ki jih masovno uporabljamo za tradicionalno rabo, pa v sebi skriva potencial, ki izvira iz zgradbe lesa in ga ne smemo prezreti. V Sloveniji imamo zaradi trenutno še ugodnih klimatskih pogojev srečo, saj je kar nekaj rastišč, kjer poleg navadne smrekovine raste tudi visoko kakovosten resonančni les smreke. To pa je vedno bolj iskana in dragocena surovina za izdelavo vrhunskih glasbenih inštrumentov (op. a. violine, kitare ali violončela)."

Vsako leto na licitacijah z novo rekordno ceno preseneti gorski javor. Gre za javor rebraš s posebno rastno napako valovito raščenih vlaken, ki lesu dajo unikaten valovit videz površine. "Tu je na mestu vprašanje, koliko bo končna dodana vrednost tega lesa v izdelku, če je bil kupec za en hlod pripravljen plačati skoraj 32.000 evrov. Če bi znali ta potencial lesa vsaj delno zadržati in izkoriščati v Sloveniji do končnega izdelka, bi bil to zelo lep uspeh," ocenjuje Merela. 

Unikatne teksture pa imajo tudi manj pogoste vrste. Te so lahko odraz motenj v rasti dreves, sekundarnih sprememb po mehanskem poškodovanju ali morda celo okužb z glivami. V tem primeru bi lahko izkoristili njihove estetske posebnosti, ki so primerne za furnir, dekorativne izdelke ali galanterijo.  Pri predelavi lesa lahko lesne ostanke namesto kratke poti v energetske namene inovativno porabimo za izdelavo lesnih kompozitov (vlaknene plošče ali iverne plošče) in s tem v lesu skladiščen ogljik še naprej ohranjamo v podaljšanem življenjskem krogu uporabe, pove Merela.

"Pri določenih lesnih vrstah je tisto najvrednejše lahko tudi skrito očem in se skriva v celični zgradbi lesa. Tukaj lahko najdemo določene naravno sintetizirane kemijske spojine, ki jih je s postopki kemične predelave lesa mogoče ekstrahirati oziroma izlužiti iz lesa. Pridobivanje teh spojin spada v koncept zelene kemije in lahko predvidevamo, da bosta v prihodnosti povpraševanje in potreba po tovrstnih virih vedno bolj aktualna."

Pri tem se poraja vprašanje, kje so meje uporabe lesa – kaj je smiselno in kaj ne. Merela pojasni, da meje narekujejo predvsem lastnosti lesa, tehnološke omejitve obdelave in predelave ter zaloge. 

Vprašanje smiselnosti predelave se pojavi, kadar ta zahteva veliko porabo energije in tudi ostalih materialov, tako pa pride do velikega odstotka stranskih in okolju škodljivih produktov. Ob tem je ključen tudi ekološki vidik predelave lesa. "Zahtevnejša predelava lesa na industrijskem nivoju mora biti ekonomsko in okoljsko vzdržna, kar pa lahko dosežemo le z optimalno razvitimi postopki predelave. Le teh pa žal brez ustreznih projektnih raziskav ni moč doseči," še zaključi. 

En kubični meter lesenih izdelkov pomeni zmanjšanje ogljikovega dioksida za dve toni 

Les, lesno industrijo in potencial predelave lesa predvsem v izdelke z višjo dodano vrednostjo so na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo prepoznali kot ključno priložnost za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva iz energetsko zahtevnih panog v panogo, ki omogoča uresničitev Evropskega zelenega dogovora in uresničitev ciljev Fit for 55 – znižanje emisij toplogrednih plinov za 55 odstotkov. "Paradni konj krožnega gospodarstva je ravno les. Razširja se na področje gradbeništva, transporta ..." pove Ranc. 

Študije kažejo, tako ministrstvo za gospodarstvo, da predelava večjih količin lesa v lesne izdelke in nadomeščanje proizvodnje in uporabe nelesnih izdelkov z lesnimi daje potencial za veliko zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Če uporabimo en kubični meter lesenih izdelkov namesto drugega materiala, zmanjšamo ogljikov dioksid v ozračju v povprečju za dve toni.

S predelavo treh milijonov kubičnih metrov in uporabo tega lesa za izdelke, ki nadomestijo izdelke iz drugih materialov, bi znižali proizvodnjo emisij, če pa upoštevamo še ogljik, ki je vezan v izdelkih, je skupni potencialni prihranek okoli 7,5 milijonov ton emisij ogljikovega dioksida, kar predstavlja skoraj 50 odstotkov letnih emisij ogljikovega dioksida v Sloveniji. Za ponazoritev, če to ovrednotimo s trenutno ceno kuponov ogljikovega dioksida, to pomeni okoli 600 milijonov evrov letno. 

Čez 50 let gozd podoben mediteranskemu

Mnenja stroke, kakšni bodo naši gozdovi v prihodnje, niso enotna. Levanič pravi, da bi se lahko gozd v Sloveniji v prihodnje pomembno skrčil in si denimo čez 50 let lahko predstavlja, da bi gozd postal takšen kot v Mediteranu, pa vodja sektorja za ukrepe v gozdovih pri Zavodu za gozdove Slovenije Jože Mori meni, da se bodo gozdovi v Sloveniji ohranili ravno na račun svoje pestrosti in moči.

"Z ustreznim gospodarjenjem lahko gozdove ohranimo tudi v času klimatskih sprememb," ocenjuje Mori. Tudi Levanič meni, da bo treba verjetno razmisliti, kaj storiti, da bomo pomagali obstoječemu naravnemu gozdu, ker izkušnje kažejo, da je naravni gozd kljub vsemu najbolj prilagodljiv in odporen.

V iskanju ravnovesja med trajnostnim gospodarjenjem in ekonomskim dobičkom

Podoba naših gozdov je odvisna od poti oz. usmeritev gospodarjenja – ali bomo ostali pri sonaravnem in trajnostnem gospodarjenju, ki pa mnogim ne omogočajo takšnega gospodarskega izkoristka, kot bi si ga želeli. Kot je tudi opozoril nekdanji minister za kmetijstvo Dejan Židan, bi marsikdo želel ukiniti sistem sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja, saj bi to prineslo več ekonomskega dobička od gozdov.

V tem pogledu je ključna vloga Zavoda za gozdove Slovenije, ki je nosilec načrtovanja gospodarjenja s slovenskimi gozdovi, za to država letno namenja okoli 20 milijonov evrov. In interesi glede prihodnje vloge zavoda so očitno različni. Medtem ko v. d. direktorja zavoda Janez Logar meni, da bo ta institucija v prihodnje samo pridobila na pomenu, pa direktor Slovenskih državnih gozdov (SiDG) Robert Tomazin ocenjuje, da bo v prihodnje treba novelirati celotno gozdarsko zakonodajo in na novo opredeliti vloge ter pooblastila v javni gozdarski službi.

Poslovanje državnega podjetja SiDG, ki se ukvarja z gospodarjenjem z državnimi gozdovi, sicer trenutno pregledujejo revizorji Računskega sodišča. Revizija je še v fazi priprave osnutka.

SiDG v prihodnje namerava vzpostaviti štiri lesnopredelovalne centre. To je bil tudi eden od ciljev vzpostavitve te družbe. Na razpis, s katerim so iskali vlagatelja, iztekel se je konec januarja, se je prijavilo sedem podjetij. Trenutno še poteka strokovni pregled ponudb, najpozneje v začetku marca pa bi lahko pozvali potencialne strateške partnerje z najboljšimi idejnimi poslovnimi načrti v drugo, zavezujočo fazo za pripravo dokončnega dogovora glede oblikovanja lesnega centra.

V lesne centre je SiDG pripravljen vstopiti s kapitalskim vložkom v znesku do 7,4 milijona evrov in zagotovitvijo delne dobave surovine. Njihov kapitalski delež v družbi bi bil manjšinski. Okvirno je sicer znano, da bi bili lahko lesnopredelovalni centri vzpostavljeni na območjih Dolenjske, Štajerske, Notranjske in Koroške.