Več ministrstev – boljša vlada ali več kaosa?

Največ ministrov je bilo v prvi vladi Lojzeta Peterleta, in sicer 26, ter v drugi Janeza Drnovška, kjer jih je bilo 23. Kljub raznovrstnim in številčnim koalicijskim partnerjem, ki so bili stalnica Drnovškovih vlad, težnje za ustanavljanje novih ministrstev niso bile pogoste, se spominja nekdanji generalni sekretar vlade in notranji minister Mirko Bandelj. "Moram reči, da se ne spomnim prav nobene tovrstne zahteve, nikoli. Bili so določeni pritiski ali zahteve, da bi bil kdo minister brez listnice." Morebitne želje koalicijskih partnerjev pa so tedaj reševali tudi z ustanavljanjem vladnih služb, denimo Urada za enake možnosti, Urada za verske skupnosti in Urada za droge.

Janez Drnovšek je znal interese politično raznorodnih strank dobro brzdati, se spominja Andrej Šter, ki je bil med letoma 1994 in 1997 notranji minister. "Drnovšek je vedno težil k temu, da preseže tisto polovico in da ima raznorodno koalicijo, kar mu je tudi uspevalo. Je pa seveda to naporno in malo prispeva k temu, da je ministrstev več. Ampak Drnovšek je znal to krotiti."

Ministrstva, ki so bila marsikomu pisana na kožo, so nastala kasneje, pojasnjuje Bandelj. "V naših mandatih tega pri organizaciji vlade ni bilo." Še največ težav, dodaja, so imeli z Marjanom Podobnikom, ki je v tretji Drnovškovi vladi na vsak način hotel biti podpredsednik.

Janez Janša, ki je uspel vlado zdaj sestaviti četrtič, je vedno zagovarjal vitkejše ministrske ekipe. Dvakrat je vodil 17-člansko ekipo, tokrat bo ministric in ministrov 15. Najmanj, le 12, pa jih je bilo v njegovi drugi vladi, ko so med drugim ukinili samostojno ministrstvo za kulturo in ga združili z resorjem za izobraževanje, znanost in šport. "To je bil eksperiment, ki se takrat ni obnesel," je prepričan Andrej Šter, ki je bil v prvi Janševi vladi državni sekretar na zunanjem ministrstvu.

In kaj prinaša aktualna organizacija vlade? Med drugim so ministrstvu za gospodarstvo priključili delo in šport, notranjim zadevam javno upravo, ministrstvu za infrastrukturo so pripojili energetiko, področje izobraževanja iz dveh znova združili v eno ministrstvo, ministrstvo za digitalizacijo pa ukinili. Vse to, pojasnjuje nekdanji notranji minister Vinko Gorenak, je tudi posledica debat na strokovnem svetu SDS. "To je neka vlada v senci, katere član sem bil v preteklem mandatu in tam smo med drugim že dali to idejo, da se združita delo in gospodarstvo in še nekatere druge ideje. Je pa res, da bosta dva ministra v tej vladi izjemno obremenjena. To je notranji minister. Zelo zahtevno pa zna biti tudi ministrstvo, ki ga bo vodil Anže Logar."

Tudi Janša je sicer, pojasnjuje Šter, pogosto težil k temu, da bi imel koalicijo, ki sega čez politično polovico. "Kako mu je to uspevalo in kako mu ni, se ljudje še spomnijo." Stalnica Janševih vlad pa je bilo doslej tudi to, da so bile seje dobro organizirane in so praviloma trajale manj kot eno uro, še pripoveduje Šter.

Temu pritrjuje tudi Gorenak. "Še največ je na to temo povedal nek strokovni sodelavec, ki spremlja delo vlade. Leta 2020 mi je rekel: No, krasno, zdaj bom pa lahko še veliko prej domov, kot sem šel v prejšnji Šarčevi vladi. Zakaj pa, sem ga vprašal. Ja, ker vem, da bo v dveh urah vsaka vlada končana."

Janez Janša je sicer doslej slovensko vlado skupaj vodil 2.626 dni, Janez Drnovšek dobrih tisoč dni dlje oziroma skupno več kot deset let. Le 176 dni je bil na položaju predsednika vlade Andrej Bajuk. Vodenje vlade je prevzel sredi leta 2000, s položaja pa odšel še pred koncem leta. Kratka sta bila tudi mandata Alenke Bratušek in Marjana Šarca, ki sta vlado vodila 547 dni.

Robert Golob je vodil vlado, v kateri je sedelo 20 ministrov. To mu je sicer uspelo šele po tem, ko je bil spremenjen zakon o vladi potrjen na trojnem referendumu, ki ga je tedaj zahtevala SDS. Pa je bilo to res optimalno? "Zdaj ocenjevati, ali je bilo preveč ali premalo ali optimalno, ni ključno, bolj pomembno je to, ali so bili uresničeni cilji, ki smo si jih zadali. Pomembno se mi zdi, da smo te cilje uresničili," zatrjuje dosedanji podpredsednik vlade in minister brez resorja Matej Arčon.

Med največjimi tarčami tedanje opozicije je bilo še zlasti ministrstvo za solidarno prihodnost. "Kritik je bilo veliko, ker smo vzpostavili nov sistem, največjo spremembo na področju socialnega varstva od sedemdesetih let naprej," je prepričan Simon Maljevac.

Že oktobra 2023 je sicer Robert Golob razmišljal, da bi število ministrstev močno oklestil. A na koncu iz reorganizacije ni bilo nič. "Pogovorov je bilo veliko," priznava Arčon. "Iskali smo najbolj optimalno rešitev, da je vlada najbolj operativna v smislu koordinacije dela med predsednikom vlade in ministri. A fokus je bil bolj na tem, da uresničimo tisto, kar smo ljudem obljubili, za razliko od tega, koliko ljudi bo to počelo."

Robertu Golobu je pred štirimi leti uspelo vlado sestaviti v 38 dneh, dober mesec po državnozborskih volitvah. To je bilo celo prej, kot je napovedal. Janez Janša je letos, potem ko Golobu ni uspelo, potreboval skoraj dvakrat toliko, 74 dni.

Še hitreje, in sicer po prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990, je v takratni skupščini uspelo Lojzetu Peterletu. Za to je potreboval le 34 dni in tako še vedno velja za mandatarja, ki mu je v samostojni Sloveniji po volitvah uspelo priti najhitreje do vlade.

Dokaj hitro je vlado uspel sestaviti tudi Janez Drnovšek, to je bilo po volitvah leta 1992. Za to je potreboval šest dni več kot Peterle in dva več kot Golob. Je pa Drnovšek hkrati tudi mandatar, ki je vlado sestavljal najdlje, in sicer po volitvah 1996. Ministri, ki jih je predlagal, so bili potrjeni 108 dni po volitvah.

Precej časa je vlado sestavljal tudi Marjan Šarec, ki je postal premier leta 2018, ko koalicije ni uspelo sestaviti Janši. Šarčeva ministrska ekipa je bila potrjena 102 dneva po junijskih predčasnih volitvah.

Pomenijo številčnejše vlade z večjim številom ministrstev tudi večje število zaposlenih v državni upravi? Tik pred koncem mandata vlade Alenke Bratušek je bilo v državni upravi, v vladi in njenih službah, ministrstvih z organi v sestavi ter upravnih enotah, zaposlenih dobrih 14 tisoč ljudi. Štiri leta kasneje, ko je mandat zaključeval njen naslednik Miro Cerar, 80 več. Ob zaključku dveletne Šarčeve vlade – 14.510 zaposlenih. Pod tretjo Janševo vlado se je število v dveh letih povečalo za 727. In aprila letos ob koncu Golobove vlade? Kar 1.500 več. A kot zatrjujejo v Golobovi vladi, se je število v štirih letih povečalo za 800, ostali pa so bili zaposleni tudi že v prejšnjih vladah za izvajanje evropske kohezijske politike, a so jih – pojasnjujejo na ministrstvu za javno upravo – vodili ločeno.

Kako številčne pa so vlade v naši soseščini? Na Hrvaškem, ki ima skoraj 3,9 milijona prebivalcev, vladna ekipa premierja Andreja Plenkovića šteje 18 članov. Nova madžarska vlada ima 16 ministrov, avstrijska zvezna vlada pa 13. Madžarska ima sicer 9,5 milijona prebivalcev, Avstrija pa 9,2 milijona. Najštevilčnejša – kar 24-članska – je vlada italijanske premierke Giorgie Meloni. Italija ima dobrih 58 milijonov prebivalcev.

A enoznačnega odgovora, kaj je bolje – več ali manj ministrstev – ni, pojasnjuje dr. Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu. "Več ministrstev omogoča večjo specializacijo, več pozornosti posameznim področjem in jasnejšo politično odgovornost, vendar lahko hkrati oteži usklajevanje med resorji ter poveča birokracijo. Manj ministrstev običajno pomeni enostavnejšo organizacijo in potencialno hitrejše odločanje, vendar so lahko posamezni resorji preobsežni in manj osredotočeni na specifične politike."

V primerjavi s sosednjimi državami Slovenija po njegovem mnenju s 15 ministrstvi ne izstopa posebej. "Če število ministrstev primerjamo s številom prebivalcev, ima Slovenija nekoliko več ministrstev, kot bi pričakovali glede na velikost, vendar je to deloma posledica dejstva, da mora tudi majhna država pokrivati skoraj enak nabor javnih politik kot velike države."

Uspešnost posamezne vlade, dodaja Bojan Bugarič, doslej ni bila odvisna zgolj od organizacijske strukture, temveč od politične stabilnosti, kakovosti vodenja, usklajenosti koalicije in tudi gospodarskih okoliščin. V prihodnje pa bi bilo verjetno smiselno razmisliti predvsem o omejevanju pogostih in obsežnih reorganizacij, da se ministrstva ne ustanavljajo ali ukinjajo ob skoraj vsaki menjavi vlade, hkrati pa se ohrani dovolj fleksibilnosti za prilagajanje novim družbenim in gospodarskim izzivom, še pojasnjuje dr. Bugarič.