Visoki davki, višja kakovost življenja?

Ana Režek je osmo leto medicinska sestra v domu za starejše v Avstriji. Davki na njeno selitev niso vplivali, prepričala jo je vsaj dvakrat višja plača. "Auslenderji (izseljenci, op. a.) smo s plačami zadovoljni v Avstriji, domačini pa malo manj." 

In kako je na Finskem? Damijan Marin, ki na Finskem poučuje športno vzgojo, priznava, da so davki precej visoki, a z njimi financirajo brezplačne šole. "To pomeni, da vsi otroci dobijo v šoli vse potrebščine brezplačno. Učbeniki se na koncu leta poberejo in naslednje leto jih uporablja naslednja generacija. V šolah imajo tudi brezplačno kosilo. Tudi knjižnice so poglavje zase – niso samo prostor za knjige, tam so različne delavnice, lahko se posluša glasbo, ponekod tudi 3D printa ..." 

In zakaj se izobraženi kadri odločijo za Češko? Miha Šaberl peto leto dela v Novartisu v Pragi. Čeprav njegova selitev ni bila ekonomsko motivirana, se je izkazalo, da življenje v češki prestolnici prinaša tudi te prednosti. "Če imaš visokošolsko izobrazbo in delaš v mednarodnem podjetju, se da v Pragi zelo dobro živeti. Življenjski stroški so primerljivi s Slovenijo, vendar pa je npr. zaradi nižje obdavčitve plače in številnih ugodnosti, ki jih ponujajo podjetja, kvaliteta življenja boljša." 

Ali zaposleni v Avstriji res dobi višjo neto plačo? Kakšen pa je strošek delodajalca?

Države moramo primerjati v relativnem smislu, izpostavlja ekonomist Sašo Polanec z Ekonomske fakultete v Ljubljani. "Kar se pogosto pojavlja, je, da se primerja, kakšna je obdavčitev pri dani ravni plač. Dejstvo je, da bodo zaradi tega neto plače v Sloveniji ob enakem bruto znesku nižje kot v Avstriji, ker ima Avstrija davčno lestvico, ki je prilagojena njihovi povprečni plači. V tem smislu je slovenska obdavčitev višja." 

Vzemimo za primer 3500 evrov bruto plače visoko izobraženega kadra v Sloveniji (samska oseba brez otrok). V sosednji Avstriji bo zaposleni dobil za dobrih 190 evrov višjo neto plačo kot v Sloveniji. Zakaj? 

V Avstriji je splošna dohodninska olajšava dvakrat višja od slovenske, znaša 11.693 evrov, slovenska pa 5.000 evrov oz. 417 evrov na mesec. Slovenski delavec plača višje prispevke. Razlika je tudi pri nadomestilu prevoza in malice. V Sloveniji nam delodajalec plača prevoz med domom in delovnim mestom, v Avstriji pa se potni stroški običajno krijejo z davčnim odbitkom za prevoz. Če ima zaposleni možnost v službo potovati z javnim prevozom, je upravičen do drugačnega pavšala – če je oddaljen od službe vsaj 10 kilometrov. Malica je v Avstriji zakonsko določena kot odmor, ni pa nujno, da je plačana. A drugače je pri strošku delodajalca – ta bo v Avstriji imel za skoraj 500 evrov višji strošek s plačo zaposlenega kot v Sloveniji. 

"Zaradi tega je Slovenija manj konkurenčna pri zadrževanju in privabljanju bolj produktivnih posameznikov z redkimi kompetencami. Ta učinek je težko izmeriti, odraža pa se v nižji gospodarski rasti," ocenjuje glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc.

Ali Slovenija zna privabljati talente?

Na državni ravni nimamo strategije privabljanja talentov, je jasna Kristi Hodak Knobloch, predsednica Društva Vtis (v tujini izobraženih Slovencev). Temeljiti bi morala na podatkih, pravi. "Mi nismo dobili podatkov od slovenskih ministrstev, kateri so najbolj iskani oz. bodo najbolj iskani poklici čez pet let. Trenutno gledamo samo za kratek čas, kaj potrebujemo. Za strategijo je potrebna ocena, katerega kadra bo primanjkovalo, in nato ciljno vzpostavljanje spodbud. Zdravnike bi privabljali na drugačen način kot 'chief digital officerja'. Moramo biti specifični glede tega, kaj naša država potrebuje in kako lahko Slovenci v tujini te vrzeli zapolnimo."  

V zadnjih letih so se stvari sicer začele premikati, ocenjuje predavatelj Dejan Valentinčič s Fakultete za uporabne študije, ki je tudi vodja raziskovalnega projekta z naslovom Omilitev posledic bega možganov in krepitev mehanizma kroženja možganov. "A ni nam uspelo narediti davčnih olajšav, razvojnih kapic, nimamo podjetniških spodbud, torej zagotovo je še veliko priložnosti za spodbujanje vračanja izseljencev, ki se zelo razlikujejo od tradicionalne diaspore in potrebujejo nove pristope. Tukaj je precej več kot sama država naredila civilna družba." 

Za večino evropskih držav načeloma velja, tako Valentinčič, da se ljudje večinoma odseljujejo ali pa priseljujejo, medtem ko ima Slovenija že kar nekaj let selitveni saldo približno na ničli. "Avstrija je leta 2014 ugotovila, da mora nasloviti beg možganov, ker se pet promilov diplomantov izseli, pri nas je potrebno še kako ničlo dodati. Torej to lahko dojemamo kot problem in je potrebno proaktivno delovanje na tem področju." Po podatkih Statističnega urada Slovenije se je leta 2021 v Slovenijo priselilo 139 doktorjev znanosti, odselilo pa se jih je 132.

Čeprav v Avstriji nimajo težav z begom možganov, se zavedajo, da je za razvoj države pomembno imeti izobražen kader, zato izvajajo številne pristope za privabljanje tujcev, pojasnjuje Valentinčič. "To je stvar, ki bi jo Slovenija morala spremljati, da ne rečem celo zaskrbljeno spremljati, kajti Avstrija vidi Slovenijo kot eno izmed možnih lokacij, od koder prihajajo izobraženi kadri, predvsem na Koroško. Zato vidimo v medijih, socialnih omrežjih promoviranje Koroške kot zaželene podjetniške lokacije." Dežela Koroška se je usmerila v mikroelektroniko, ob Vrbskem jezeru je ustvarila t. i. evropsko Silicijevo dolino. Imajo tudi davčne olajšave, od Nemčije pa so kopirali načelo t. i. dvojne kariere (angl. double career) – če želijo zaposliti vrhunskega strokovnjaka, ponudijo službo še njegovemu zakoncu, ker vedo, da je treba poskrbeti za vso družino.

Privabljanje tujcev s kakovostjo življenja

Za Finsko velja enako kot za vse skandinavske države, da nima razvitih posebnih politik zaradi izseljevanja, saj ga zadnja desetletja ni bilo veliko, ugotavlja Valentinčič. "Imajo pa skandinavske države različne politike privabljanja tujcev, predvsem s kakovostjo življenja." 

Povratnih selitev na Češko ne spodbujajo posebej. Prav tako nimajo posebnih politik za spodbujanje priseljevanja visokoizobraženega kadra s češkimi koreninami ali tujcev, ker je brezposelnost tako nizka (do izbruha covidne krize je bila najnižja med državami EU). Češka, predvsem Praga, pa je čedalje bolj priljubljena poslovna destinacija, pravi Valentinčič. So pa postavili omejitve za zdravnike: po diplomi ali specializaciji se tri ali štiri leta ne smejo izseliti. "Ugotovili so, da si v tem času ustvarijo družino in je manj možnosti, da bodo odšli iz države."

In kako privabljajo manjkajoče kadre drugod po Evropi? Valentinčič pravi, da je Italija naredila zelo radikalen ukrep – če se visoko izobraženi Italijani vrnejo, tri leta plačujejo manj davkov. V Avstriji in na Nizozemskem se samo iz dveh tretjin prihodkov plačuje davke. Portugalska daje 50-odstotni popust. Irska sicer nima posebnih olajšav, se je pa na splošno odločila za nizke davke in podjetniške spodbude. 

Na enem okencu več kot 60 storitev

V marsikateri državi so ugotovili, da je pomembna tudi tehnična pomoč državljanu pri vračanju, pravi Valentinčič. "Estonija promovira, da se da vse urediti digitalno, preko spleta, preden se ljudje vrnejo." Tri baltske države, med njimi Estonijo, je po vstopu v Evropsko unijo leta 2004 izseljevanje precej prizadelo. Litva je na primer izgubila okoli četrtino prebivalstva. 

Portugalska je uvedla koncept reševanja vseh stvari na eni pisalni mizi, da lahko oseba na enem okencu opravi preko 60 storitev. "Ko pride nekdo tja, lahko uredi davčno rezidentsvo, zdravstveno zavarovanje, vpiše otroka v vrtec, uredi vozniško dovoljenje itd. Vse z namenom olajšave." Te pisarne so znotraj vsake portugalske regije, poleg tega pa imajo to pristojnost tudi vsa diplomatsko konzularna predstavništva na tujem.

'Politiki z leve in desne bi morali najti rešitev z družbenim konsenzom'

Zaradi stalnega spreminjanja davčne zakonodaje je poslovno okolje nepredvidljivo, kar lahko vpliva na privlačnost države za vlaganje tako tujcev kot tudi preprečevanje odliva domačega kapitala v tujino, pravi ekonomist Sašo Polanec. 

"Politiki z leve in desne bi morali najti obdavčitev, ki odraža družbeni konsenz. Na primer, dvigovanje in spuščanje najvišje mejne davčne stopnje pri dohodnini je očitno področje, kjer ni konsenza. Podobno velja pri splošnih olajšavah. Davčno okolje mora odražati razvojno politiko, ne pa kratkoročnih ambicij političnih strank. V vseh razpravah pogrešam resne analize učinkov davčnih reform – te se izvajajo brez tehtnih analiz podatkov, ki bi morale predstavljati osnovo za odločanje. Predstavitve, ki jih organizira država, so piarovske, ne pa resne akademske razprave, ki bi morale biti osnova za davčne spremembe. Pogrešam resne premisleke, ki izhajajo iz razvojne politike in ne navijaštva." Kako bo videti nova davčna reforma, s predsednikom vlade Robertom Golobom in finančnim ministrom Klemnom Boštjančičem na čelu, javnosti še ni znano.