Dejstva

Zakaj vsi starostniki ne živijo dostojne starosti?

Ljubljana, 23. 06. 2020 06.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 10 min
Avtor
Alenka Marovt
Komentarji
126

90 tisoč starostnikov živi pod pragom revščine, ki znaša 703 evre na mesec. Zanje so domovi in pomoč na domu predragi. Ne poznajo pravic, ugodnosti – denimo varstvenega dodatka, ne le, da imajo premalo znanja za izpolnjevanje prezahtevnih obrazcev, zanje so nedostopni, saj so večinoma na spletu. Prevečkrat so pozabljeni od družbe, sosedov. Njihovo dostojanstvo, preživetje rešujejo humanitarne organizacije. Najbolj dejaven je Humanitarček in njihov družbeno kritičen projekt Vida, v okviru katerega opozarjajo na stisko starostnikov in jim nudijo pomoč.

'Soočiti je treba izkušnje s terena z izkušnjami birokracije'

Dostopnost do sistemskih rešitev je poleg dolgotrajne oskrbe ena največjih težav, poudari Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka, prvo ime društva Humanitarček in projekta Vida. "Smo ena izmed izrazito informacijskih družb, veliko stvari je na internetu, kjer ti piše, ta formular je na spletu, natisni ga ali pa elektronsko podpiši, zato je dosti sistemskih rešitev enostavno zanje nedostopnih. Zelo redke so manjše knjigarne, ki so včasih imele recimo formular za varstveni dodatek, zato mora na primer nekdo iz Ruš po formular v Maribor, ki je več kot 15 kilometrov oddaljen, kar pomeni, da je za njega ta rešitev sistemsko skoraj nedostopna."

Prav zato so naredili projekt Vida, spletno stran, ki ni namenjena toliko starostnikom, ampak predvsem tistim, ki v svoji okolici ali pri svojcih zaznajo potrebo po pomoči. "Dali smo to možnost recimo vnuku, ki želi pomagati svoji babici. Svoje starostnike pa mi zalagamo s temi formularji po točkah, da jim v resnici pomagamo odpisati RTV prispevek, jim pomagamo do dodatka za pomoč in postrežbo."

Kozorogova opisuje izkušnje s terena, v katerih se znajdejo starostniki, in ugotavlja, kako zares velik sistem je birokracija. "Soočiti je treba izkušnje s terena z izkušnjami birokracije." Starostniki se izgubijo v zelo razdrobljenih pristojnostih, ki so za povrh razpršene med različnimi spletnimi stranmi. Rešitve niso zbrane na enem mestu, niso poenostavljene, poudarja. "Najšibkejši izpadejo ponovno tisti, ki nimajo sami oziroma njihovi svojci dovolj sredstev, če je prosto mesto v zasebnem domu, da bi si ga pa lahko privoščili. Nekatere storitve so postale nedostopne. Tudi pomoč na domu. Ponekod je zastonj, ker jo v celoti plačajo občine, drugače pa so cene od štiri pa do osem evrov na uro, pa si izračunajte, ali si jo lahko privošči nekdo, ki ima recimo 400 evrov pokojnine."

Starostnikom na voljo ducat oblik finančne pomoči, a (pre)mnogim nedostopne

Starostnikom v težkem socialnem položaju so na voljo številne oblike finančne pomoči, za marsikatero ne vedo in je zato ne izkoristijo. Našteli smo jih ducat: varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev, kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, denarna in izredna denarna socialna pomoč, pomoč na domu, medicinski tehnični pripomočki, odpis RTV prispevka, letni dodatek, pogrebnina in posmrtnina ob izgubi družinskega člana, subvencija najemnine, vključitev v projekt Vida. 

oblike-financne-pomoci

Zakaj starostnikom na robu država avtomatsko ne dodeli varstvenega dodatka? To bi se moralo sistemsko urediti takoj, poudari Kozorogova. "Če mi vemo, da ima nekdo 320 evrov pokojnine, to ve tudi Finančna uprava. Zakaj potem temu starostniku domov ne pošljejo avtomatsko formularja za varstveni dodatek? Položnica Fursa me vedno najde, naj na takšen način najdejo tudi te starostnike. Predvsem pa moramo razbiti to stigmo, da sta izredna finančna pomoč ali pa varstveni dodatek nekaj, kar morajo vračati."

Zakaj to ni avtomatična pravica, da bi varstveni dodatek prejemalo več ljudi, na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) ne odgovorijo. Zapišejo le, da je bilo leta 2018 mesečno 18.500 upravičencev varstvenega dodatka, izplačali pa so 32,5 milijona evrov. Lani je bilo za desetino več prejemnikov – 20.300, kar je znašalo petino več z letom poprej, torej 39 milijonov evrov. Višina je odvisna od cenzusa za varstveni dodatek in lastnega dohodka. Od avgusta lani znaša cenzus za samsko osebo 590 evrov, maksimalna višina varstvenega dodatka pa je 190 evrov.

varstveni-dodatek

Dodatek za pomoč in postrežbo v višini od 150 do 430 evrov je lani decembra prejemalo 35.200 ljudi. Na MDDSZ pa izpostavijo še enkratni solidarnostni dodatek, ki ga je med epidemijo prejelo več kot 400 tisoč upokojencev, ki imajo pokojnino nižjo od 700 evrov. Ta je znašal med 130 in 300 evri v skupnem znesku 66 milijonov evrov.

Ampak kaj v resnici ta dodatek pomeni? Tole je del zgodbe 85-letne Mici, ki že leta živi sama, mož ji je umrl, sin je odšel. Zanjo je prijavo izpolnila soseda. Od konca aprila je tako del projekta Vida. Položnice pomagajo poravnati botri, pa tudi mleka ji ni treba več redčiti z vodo.

Imam svojih 405 evrov pokojnine. Ne potrebujem več, nekako sem se navadila s tem živeti. Grem po znižan kruh zvečer, pa po zelenjavo, ki je malo bolj slaba. 

Potem pa je prišel ta virus.

Ko sem šla v trgovino, so me skoraj pohodili prve dneve. Ljudje so me rinili, pa jemali vsevprek. Pa ves papir za wc pokupili. Meni ni ostalo drugega, kot da tadragega vzamem.

Potem so odprli za nas – penzioniste.

Tri kilometre imam do trgovine. Ko sem šla prvič, nisem mogla notri, ker nisem imela maske. V lekarni mi je po telefonu rekla, da so po 20 evrov! Pa sem jo zašila. 

Ljudje so kupili ono mojo polento, ono tapoceni. Prej nihče ni jedel te za 0,3 evra! Pa kvasa ni bilo. Ko pa je prišel, je bil zelo drag! Pa moka. Samo tadrage so še ostale. 

Sem dala takrat 50 evrov za rokavice, pa mi je zmanjkalo konec meseca. Pa še hrana je bila draga. Mi ni ostalo nič za položnico za elektriko.

Potem pa je še položnica prišla. Od bloka. 28 evrov smo dali za čiščenje z razkužilom! Pa nas je v bloku preko 20! To je več kot moja penzija.

No. Saj smo dobili dodatek. Ampak je šel. Če pa so šle cene v trgovini gor! Pa ni bilo več znižanih stvari. Zdaj sem dolžna za zavarovanje, pa so mi vzeli. Pa moram še za zdravila doplačat.

Sem si malo želela, da me virus nese. Nekaj so govorili, da ti potem država da za pogreb. Sama tako nimam. Bi pa vseeno zraven moža ležala. Ampak so se mi pa nabrale položnice. Pa si misliš, kaj pa bo, ko bo drugi val? Naj kar pocrkamo?

Pretresljivo Micino zgodbo si lahko v celoti preberete na Facebook strani društva Humanitarček. 

'V dom ne bi šel, pa tudi plačati ga nimam s čim'

Ivan Zorko iz Krškega je brez obeh nog, invalidsko upokojen, s slabimi 500 evri pokojnine. Dokler je lahko, je zanj skrbela žena, zdaj zaradi bolezni ne zmore več. Brez pomoči drugih, priznava, ne bi šlo. V dom ne želi, še več, ve, da si ga sploh ne more privoščiti. Sam ima srečo, ker mu pomagajo v okviru tako imenovane integrirane oskrbe Most. Gre za pilotni, 1,7 milijona evrov vreden projekt dolgotrajne oskrbe. Pomoč je v Krškem, ker je v večini financiran iz evropskih sredstev, za uporabnike brezplačna.

Število ponudnikov pomoči na domu se je precej povečalo, kakovost pa ni vedno zanesljiva, opozarja Kozorogova, ker da ni jasnih normativov, zato lahko pomoč na domu nudijo osebe, ki za to niso usposobljene. Poleg tega je ta pomoč na domu v 80 odstotkih družabništvo. "Primer, gospa živi v izrazito zanemarjenem stanovanju, ki ji recimo ne dela odtok, nima tople vode, pomoč na domu se s sedanjo zakonodajo ne bo vključila. Center za socialno delo te problematike ne bo razreševal. Se pravi, očistiti, urediti odtok, zamenjati bojler bo moral tretji deležnik, in to so humanitarne organizacije."

Potrebno bi bilo skupno partnerstvo, razmišlja Ninna Kozorog, bodisi postavit 'predinstitucijo', ki bo naredila, razrešila te težave, da se bo pomoč na domu sploh lahko vključila, ali pa enostavno formalizirati delo humanitarnih organizacij. 

Družba, sosedje še vedno gledajo stran

Ivana so pristojne službe našle, zato dobi pomoč, hvaležen je zanjo, zelo. Medtem ko jih preštevilni Centri za socialno delo (CSD) ne odkrijejo, ne opazijo jih niti najbližji sosedi, opozarja Kozorogova. 

Ruralna okolja imajo navadno večjo bedo, saj gre za stare objekte, ki imajo več vlage, pogosto zamašene greznice. Dotrajanost osnovne infrastrukture in ogrevanje sta pogosto težavi ruralnega okolja, medtem ko so v mestih največji problem lakota in dolgovi zaradi ogrevanja. 

"Navadno je prisotno zgražanje, izobčenje. V redkih primerih stopijo sosedje na pomoč. Nemalokrat se nam zgodi tudi pri enem od zadnjih primerov, da so se vozili mimo, prišli poslikat kupe smeti, želeli celo poslikat notranjost, ampak roke pomoči ni ponudil nihče. Nedojemljivo je, kako enostavno ljudje v svojem okolju izolirajo nekoga, ki je 'čuden', četudi je to gospa, ki si pri 80 ne more več sama popraviti oken in jih ima seveda nato prelepljene s časopisnim papirjem. Pogosto nato prijavijo, a ne zaradi skrbi zanjo, ampak ker 'kazi podobo kraja'."

V Humanitarčku so sprva največ pomoči potrebnih starostnikov odkrili med potepanji, prijave jim posredujejo poštarji, patronažne sestre, tudi osebni zdravniki, najmanj pa sporočijo sosedje.
V Humanitarčku so sprva največ pomoči potrebnih starostnikov odkrili med potepanji, prijave jim posredujejo poštarji, patronažne sestre, tudi osebni zdravniki, najmanj pa sporočijo sosedje. FOTO:

Pomoč mora biti dostojna in dostojanstvena. Če nekdo ne želi zamenjati starega štedilnika, tega ne smemo zamenjati za indukcijsko pečico, četudi se nam to zdi morda boljše. "Ko je skupina prostovoljcev gospe pomagala, ji zamenjala štedilnik za indukcijsko ploščo, gospa na koncu ni imela niti posode, ki bi delovala na indukcijo, niti se ni znašla med samimi gumbi, zato je nujno, da je pomoč ciljna in predvsem premišljena."

Zelo je pomemben pristop do starostnika, opozarjajo v Humanitarčku, zato pristopijo počasi, nevsiljivo, pošljejo pismo, priložijo čokolado, kavo in znamko na kuverti, da lahko odpišejo. Ker ničesar ne prepuščajo naključju, nekateri potrebujejo dlje časa, da sprejmejo pomoč, pošljejo čez kakšen teden tudi paket s priboljški in hrano. In to ponavljajo, dokler jih ne sprejmejo. Pomoč je vselej dostojanstvena, varujejo njihovo zasebnost, obvestijo CSD, da lahko pomagajo urediti manjkajoče socialne transferje – varstveni dodatek, izredna finančna pomoč. Pomoč je sprva s paketi hrane in nujnih potrebščin, sledijo čiščenje, hišna opravila. 

Kakšen bi bil pravi odgovor, da bi CSD našel gospo, ki živi v stari hiši sredi Pohorja, se sprašuje Kozorogova. "Enostavno nimamo dobrega sistema. Med epidemijo smo se soočili z dvema odklopoma električne energije. Do obeh starostnikov smo prišli po čistem naključju, ker so jih prijavili prve sosedi, druge naključni ljudje, ki so se tam sprehajali. Mi nimamo nekega obveščanja, da bi elektro obvestil CSD, da so nekomu izklopili elektriko. Zame je to jasen pokazatelj, da je nekaj šlo narobe, da je nekje neka stiska. Enako je, če se ti začnejo nabirati dolgovi. Morali bi narediti enovit informacijski sistem, ki bi obveščal CSD-je, vsega vseeno ne moremo prelagati na CSD, saj se ne morejo voziti od hiše do hiše in iskati ljudi, ki so potrebni pomoči."

Na MDDSZ pojasnjujejo, da so CSD-ji tiste vstopne točke, kamor se lahko človek v stiski vedno obrne za pomoč in po vse potrebne informacije. "Avtomatizacija postopkov za odločanje o pravicah se bo nadaljevala, pogoj je tudi poenostavitev zakonodaje, ki je trenutno tako kompleksna, da ne omogoča popolne avtomatizacije postopkov. Ocenjujemo, da bo ta omogočila, da bodo strokovni delavci CSD lahko več časa namenili terenskemu delu."

MDDSZ v sodelovanju z nevladnimi organizacijami ugotavlja, da se prvi stik z najbolj ranljivo populacijo vzpostavi, ko pride po hrano v humanitarno organizacijo oziroma v okviru izvajanja socialno varstvenega programa, npr. starejši za starejše. Lani so sofinancirali 10 programov za starejše: dnevni centri, medgeneracijske skupine za samopomoč, program prostovoljske pomoči starejši za starejše, programi za demenco – v vrednosti 765 tisoč evrov.

To so starostniki z izjemno nizkimi dohodki, ki si doma in pomoči na domu torej ne morejo privoščiti. Država namreč prispeva le slabo tretjino za dolgotrajno oskrbo, dobri dve tretjini sta breme starostnika oziroma svojca. Če ta nima nikogar, mu dom plača občina. Da je breme za starostnika oziroma predvsem svojca zares previsoko, priznava celo minister za delo Janez Cigler Kralj. "Če je v razvitih zahodnih državah breme med javnimi in zasebnimi sredstvi razporejeno v razmerju 80 proti 20, na primer v Avstriji, je v Sloveniji to ravno obrnjeno. In to je skrb vzbujajoče in veliko breme za aktivno populacijo. Ti ljudje ponavadi hkrati skrbijo za svoje otroke, za svojo eksistenco in obenem še za ne zelo poceni oskrbo svojih sorodnikov."

Minister napoveduje, da naj bi po 18 letih do jeseni le dobili zakon o dolgotrajni oskrbi. Kako bodo dolgotrajno oskrbo tudi financirali, še ni znano. Cigler Kralj omenja dodatno socialno zavarovanje, DeSUS predlaga dodaten vir v bodočem demografskem skladu, ki ga politika tudi napoveduje za jesen, a spomnimo, da ga ustanavlja že slabo desetletje.

Zavedanje politike, da je treba nekaj storiti, je premalo, premalo je tudi navajati skrb vzbujajoča dejstva, potrebna je akcija, sistem je tik pred kolapsom. Prebivalstvo se stara, leta 2050 bo vsak tretji Slovenec starejši od 65 let, nataliteta je prenizka, komaj 1,6 otroka na žensko, denarja za pokojnine zmanjkuje, brez proračunske milijarde in pol letno ne bi šlo. Dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, poudarja, nemogoče je, da bi v razvitem svetu danes kdo s svojo pokojnino plačeval polno oskrbo, kot je v domu ob demenci. "Vendar pa je treba vse te vire spraviti na en kup, od lastnih, družinskih, javnih, državnih, in jih pametno upravljati."

Kdaj bo družba spremenila pogled na starostnike? Kozorogova trdi, da bo težko, da bo potreben generacijski obrat. "S projektom Vida smo začeli javno govoriti o revščini kot stigmi, o teh starostnikih, ki imajo kup težav od demence do drugih psihičnih in telesnih težav, zaradi katerih so malce drugačni. Predvsem pa mislim, da je treba začeti mlajše generacije vzgajati v staroljubju, kajti, če so otroci naša prihodnost, se moramo začeti zavedati, da so starostniki so tisti, ki so nam omogočili, da sploh imamo sedanjost in prihodnost. Pa četudi ne bodo nikoli več aktivno prispevali k naši državi."

Torej ne stigma, ampak izziv za celotno družbo.

883x100 Dejstva (1)
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (126)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Curie
25. 10. 2020 15.52
+1
Tej Kozorogovi sem ze pisal in se ponudil za pomoc v svojem okrozju pa ne odgovarja.
pravi?nik2
09. 09. 2020 10.20
+1
Pred leti,ko so nam razni skladi dodatnega prostovoljnega zavarovanja ponujali razne sheme zavarovanj,se vprašal ponudnika,koliko bi moral mesečno vplačevati,da bi ob minimalni pokojnini,katero bomo prejemali skoraj vsi državljani vplačevati mesečno,je bil odgovor minimalno 100€.Pri plači 700€ je to nemogoče,ker je to minimalna plača in si kreditno nesposoben,po zakonu o minimalni plači.Ne potrebujemo demografskega sklada,ki bi se polnil z denarjem od dobička državnih podjetij naj ta denar nakažejo SPIZU in stvar je rešena.Ne potrebujemo še eno državno institucijo z 200 zaposlenimi,kjer bodo tretjino zbranega denarja porabili za dobre plače.
pravi?nik2
09. 09. 2020 10.00
Plače so 700€.Koliko bi moral prispevat od plače za dostojno pokojnino?Pred leti je neki ekonomist izračunal,koliko bi imeli,če bi ta prispevek od plače za pokojnino nalagali na banki ali kje drugje,kjer bi se plemenitil.Okoli 200.000€ ob upokojitvi.Že sedaj,ko varčujemo v dodatnem prostovoljnem pokojninskem skladu je donos na letni ravni okoli 5% in več,ker sklad plemeniti moj denar z naložbami.Kaj pa počne ZPIZ z mojim prispevkom?Takoj,ko ga bobijo,ga pošljejo naprej za tiste,ki so že upokojeni in še ga je premalo.Država bi morala sedanji zpiz ukiniti in zavarovance porazdeliti po skladih dodatnega prostovoljnega zavarovanja in vsakemu skladu,ki upokojenca vzame v isplačilo pokojnine iz SPIZA nameniti sredstva za isplačilo pokojnine pus 3% in stvar bi bila rešena.
David Rusjan
12. 08. 2020 11.27
+3
če od tega ne znoriš nisi normalen
Amasakul
26. 06. 2020 10.19
+3
bolje da me prej vzame, kot pa da dočakamo to miloščino od penzije ...
pirotehnik112
25. 06. 2020 08.06
+6
starostniki so zgradili to državo da jo lahko vodilni sedaj zapravljajo
RdecaZvezda
24. 06. 2020 17.41
+10
Govorite,da je 700 ojrov pokojnine pod pragom revščine,kje so pa potem tisti,ki dobijo manj kot 400 ali 500 ???
travc
24. 06. 2020 09.53
+11
Kakrsne politike imamo tako tudi zivimo.
Lisec7
23. 06. 2020 21.54
+8
40 let, 0 mes, 0 dni-penzija je, zaenkrat ne rabim pomoči---bo pa sčasoma sigurno potrebna-DOM? ni za DOM! Bom pa doma krepnu.
DaVinci
23. 06. 2020 21.36
+7
ah ja penzija...ko bi jo le docakal,ker bodo vse pokrali.600 eu sedaj bo cez 20 let luksuz.
srecnii
23. 06. 2020 21.03
+10
Pomojem 3/4 naroda podpira da se starejšim ne pomaga, da so si sami krivi....
RdecaZvezda
24. 06. 2020 17.37
+4
Starati se pomeni biti vedno bolj kaznovan za zločin ,ki ga nisi zagrešil.
Betuul
23. 06. 2020 21.02
+8
Na starostnike ne sme vplivati politika in strankarstvo- empatija!
bugykite
23. 06. 2020 20.31
+10
Ker volijo stranko desos.
ni_mi_vse_eno
23. 06. 2020 20.03
+10
Najvišja borčevska je 1.899,47 EUR. Najmlajši, ki prejema borčevsko je 22 let. Pravijo, da je pokojnina 600 EUR. Ja, kaj, 45 leta bi se boril v gmajni, pa bi lahko danes pri 22 letih užival sadove svojega dela, hehe. Živela enakopravnost.
ni_mi_vse_eno
23. 06. 2020 19.54
+16
Nekaj časa jim je lagal Karel Erjavec, pa tudi to ni šlo. 40 let delal, plačeval, potem pa izveš, da je tisto, kar si plačeval, že nekdo zapravil. Sedaj pa plačuj še tretji, četrti in peti steber drugea tira. Aja, tretji steber je že propadel.
WHITEY
23. 06. 2020 19.09
+10
Zato ker nismo socialno močna država kot npr. Švedska kjer je vsak starostnik gospod!... Tukaj pri nas je kolko €€€€ toliko 🎼🎼🎼🎻🎻🥁🥁🎺🎺🎷🎷...
nikhrast
23. 06. 2020 20.08
+0
Tako je, potreben je uspešen kapitalistični sistem ki ustvarja profit, država potem pobere davke in deli državljanom socialo. Za starejše, to je po letu 65 starosti, bi država morala imeti poseben sklad za tiste z nizkimi letnimi dohodki.
jafalical
23. 06. 2020 16.53
+28
Zapornik,tisti, ki so resnicno "brez mozganov, pameti" skodljivi za druzbo, zase, drugim pa ima nemoteno vse ugodnosti.Nihce od njih si ne placuje dodtne usluge,ki si jih z lepim vedenjem probori,nihce ne odgovarja zanj, nic mu ni treba zanj doplacati, se mu tud ne vsedejo na nepremicnino, zanj svojci ne rabijo placevat in se vse dodatne usluge, kot pa pri starostnikih, ki so se kako koristili druzbi, posteno delali, placevali prispevke, zanj zdaj ni prostora za spodobno zivljenje,preostanek tistega mirnjsega obdobja.Zapornikom predavajo, starostnikom ne.Pa tud starostniki bi potrebovali predno vstopijo v to obdobje predavanja kako se na starost pripraviti.Pa ne da mecem vse zapornike v isti kos, je razlika tudi med zaporniki, pa vendar tisti " delikventi" , objestnezi, stari znanci policije, ki se znova in znova vracajo sedet imajo boljse ugodnosti,kot bi jih veliko bolj potrebovali starostniki.Njim starostnikom pa se vsedejo na vse,kar so ustvarjali cez zivljenje, se svojce obremenijo,kaj sele bo?
ni_mi_vse_eno
23. 06. 2020 19.55
+12
Bleki1
23. 06. 2020 16.02
+32
1.januarja grem v penzijo ki bo 550,00 eur, torej 6.600,00 na leto moj izračun popolnoma osnovnih stvari. kurjava na leto 1.400,00 bencin na leto če se hočem kam zapeljati 1.200,00 registracija avtomobila 300,00 elektrika,voda ,smeti,rtv na leto cca 1,200,00 gsm na leto 100,00 1 kava na dan v družbi v mojem lokalu 365,00 tobak za zvijanje na leto filtri in papirčki 400,00 skupaj : 4.965,00 ostane mi 1.635,00 kar je recimo 136 eurov za hrano na mesec) kot vidite nisem računal hrane,obleke,obutev,vzdrževanje hiše,dimnikarja,"dopusta",ogled koncerta ali gledališke predstave,kakšen bazen,nepredvideni stoški(pralni stroj,štedilnik toaster....) je penzija dovolj velika. ni. ali pa sem prezahteven
ni_mi_vse_eno
23. 06. 2020 19.56
+7
Lisec7
23. 06. 2020 21.51
+5
pa če črtaš čike , pa vinček, si vseeno na istem--denarja ti zmanjka(da ne bi omenil še kak pogled na kako mlado-pol pa sploh)
Uporabnik1940659
23. 06. 2020 15.57
+27
Vse se je začelo s izposojo iz sklada ZPIZ-a leta 1991, menda za dokončanje Karavanškega predoga (7 mrd SIT). Potem je vlada sprejela zakon, kako bo to vračala, kar ni bilo nikdar realizirano. Ta ista vlada je tudi ukinila SDK, ki je bedel nad plačevanjem prispevkov.... Denarja je bilo čedalje manj, nihče pa ni odgovarjal za povzročeno.... To je to!
ni_mi_vse_eno
23. 06. 2020 19.59
+7
Najmlajši, ki prejema borčevsko pokojnino je star 22 let. Ima se, može se. Ko smo se po gmajn boril 45 leta, hehe.
nikhrast
23. 06. 2020 14.27
+11
Govorite o sociali, ne pokojnini. Pokojnine se lahko uredijo hitro, dobra kontrola finančnikov in aktuarjev. Pokojnine pa vlečejo samo tisti ki prispevajo, luftarji, kot umetniki in športniki. pa na socialo. Zakaj se ne ustanovi poseben sklad za starejše, iz njega pa lahko vlečejo samo tisti z nizkimi letnimi dohodki, na primer, manj kot 50 tisoč eurov.