'Zgradili smo prepričanje, da javni sektor ne deluje'

Inštitut za hidravlične raziskave je eden od 19 javnih raziskovalnih zavodov. Gre za osrednjo slovensko institucijo na področju hidravlike, hidrologije in vodarstva. 13 njihovih zaposlenih s fizičnimi in numeričnimi modeli rek raziskuje, kako na vodne tokove vplivajo mostovi, jezovi, kako se obnašajo ob poplavah.

Čeprav so javni zavod, namenska sredstva za opravljanje tako imenovane javne službe predstavljajo le petino vseh njihovih prihodkov. Približno 80 odstotkov pridobijo na trgu. Konkretno: lani so imeli dober milijon evrov prihodkov, 241 tisoč evrov so prejeli za opravljanje javne službe, več kot 940 tisoč evrov so pridobili na trgu.

"To prinaša svoje prednosti in slabosti," pojasnjuje direktorica dr. Tanja Prešeren. "Ves čas moramo ostati nekako živi, se boriti za svoj obstoj. Po tej plati precej spominjamo na gospodarski sektor. Če ne bi poslovali dobro, bi se nam hitro lahko zgodilo, da bi potonili. Logika, kako razmišljamo, je podobna kot doma, ko skrbiš za gospodinjstvo, da ne zapravljaš pretirano. Kupujemo stvari, ki so vzdržne na dolgi rok."

Povprečna plača na Hidroinštitutu je približno tri tisoč evrov bruto, vključno z redno delovno uspešnostjo. Tako kot drugi delodajalci po državi se tudi oni soočajo s kadrovskimi izzivi. "Največje težave so pri pridobivanju tehničnega kadra," pripoveduje Tanja Prešeren. "Največja težava pri tem kadru je plača. Imeli smo že kar nekaj razgovorov in večinoma so bili šokirani, ko so izvedeli, za kakšno plačo se potegujejo. To je pri tehničnem osebju žal velik problem. Težave pa imamo tudi s pridobivanjem raziskovalcev. To pa je predvsem zato, ker inženirjev gradbeništva v Sloveniji na splošno trenutno res manjka."

Za Steklarno Hrastnik, ki je prek družbe Vaider v lasti enega najbogatejših Slovencev Igorja Laha, je zahtevno leto. Prihodki skupine so lani upadli za tretjino, z 90 na dobrih 60 milijonov evrov. Dobiček z 21 milijonov evrov na 700 tisoč evrov.

"Kot energetsko intenzivno podjetje se soočamo z visokimi cenami energije," pojasnjuje Urška Plavčak, direktorica strateškega marketinga v Steklarni Hrastnik. "Ta je v zadnjem obdobju glede na lansko leto narasla za kar 35 odstotkov." Od junija do oktobra so za približno 180 zaposlenih uvedli skrajšani, 36-urni delovnik. Zdaj pa to, pojasnjuje Plavčak, ohranjajo kot možnost izbire za njihove zaposlene. "In kar nekaj zaposlenih se je odločilo, da jim ta oblika usklajevanja dela in zasebnega življenja ustreza."

Sicer pa se tudi v Steklarni Hrastnik, kjer je povprečna plača na ravni povprečne plače v Sloveniji, na določenih področjih soočajo s pomanjkanjem kadra. "Na eni strani iščemo predvsem tehnično-strokovne sodelavce, na drugi pa sodelavce za enostavnejša dela, kjer ni potrebna formalna poklicna izobrazba. Z iskanjem kadra se usmerjamo tudi v tujino."

Povprečne mesečne bruto plače v javnem sektorju so višje kot v zasebnem, tako je že od nekdaj, pojasnjuje dr. Marko Jaklič z ljubljanske ekonomske fakultete. "Vendar pa z vidika plač javni sektor ni tako zelo privlačen, še posebej za visoko izobražene," dodaja. "Kar je lahko seveda dolgoročno ali srednjeročno tudi težava za javni sektor. So določeni segmenti, na primer zdravstvo, kjer lahko še toliko dvigujemo plače, pa ne bodo privlačni. Mnogi mladi gredo za zdravstvenike, za zdravnike in potem ugotovijo, da se lahko delovnik razpreda čez 24 ur, sedem dni v tednu. Redko boste v zasebnem sektorju še našli takšna delovna mesta. In potem mnogi odhajajo, recimo v trgovine, morda za enako plačo, a povsem drugačne pogoje dela. Hkrati pa je v javnem sektorju zelo neurejen sistem nagrajevanja."

"Če pogledamo, kdo ima visoke plače, so to denimo funkcionarji," opozarja tudi dr. Valentina Franca, izredna profesorica za delovno pravo na Fakulteti za upravo. "In po mojem mnenju so bili funkcionarji absolutno premalo plačani. Verjetno so še vedno. Ker tukaj potrebujemo ljudi, ki znajo sprejeti odgovornost in ki bodo svojo vlogo res odigrali tako, kot je treba. Ampak plača je samo en vidik zaposlitve in to ne bo rešilo kakovosti storitev. Plača ima vedno kratkotrajni učinek na motivacijo javnega uslužbenca. In tako znova pridemo do tega, kaj je tisto, kar je dobro in je treba krepiti in ohraniti. In kaj je tisto, kar nujno potrebujemo, pa ne deluje dobro."

Številne spremembe pri plačah javnih uslužbencev prinaša nov plačni sistem, ki je začel veljati januarja letos. Med drugim višje osnovne plače, usklajevanje plač z inflacijo, fleksibilnejše določanje osnovnih plač. Pa tudi hitrejše napredovanje v plačnih razredih na začetku kariere, več sredstev za variabilno nagrajevanje, jasna merila za nagrajevanje delovne uspešnosti. Kaj pa kakovostnejše storitve? "Zagotovo," je jasen generalni direktor Direktorata za javni sektor Peter Pogačar. "Prenova plačnega sistema je samo en del, samo eden izmed ukrepov h končnemu cilju – kakovostnim storitvam za vse prebivalce."

Javne plače so pospešek dobile prav s plačno reformo, posledično se zvišujejo tudi izdatki zanje. Po napovedih ministrstva za javno upravo naj bi plačna reforma v treh letih pomenila skupaj 1,4 milijarde evrov več sredstev za plače.

Pogačar zagotavlja, da bi masa bruto plač naraščala v vsakem primeru. "Tudi scenarij brez prenove plačnega sistema bi imel za posledico naraščanje mase plač, kot vsa leta doslej. Ob tem pa bi ostalo nezadovoljstvo zaposlenih, odhajanje iz javnega sektorja, težave pri pridobivanju novih kadrov."

V prvih šestih mesecih letos je povprečna mesečna bruto plača v zasebnem sektorju zrasla za 5,3 odstotka, v javnem za 10,6 odstotka. Plače v javnem sektorju naj bi se s plačno reformo v povprečju dvignile za približno 23 odstotkov oziroma 415 evrov bruto. "Povprečje nam ne pove vsega," izpostavlja Valentina Franca. "Zgradili smo neko prepričanje, da javni sektor ne deluje, da delamo slabo. Plače so samo del te zgodbe. Imamo cel kup predanih javnih uslužbencev, ki dnevno skrbijo za to, da naša družba deluje. In to je treba izpostavljati. Je pa v nekem kolektivu, tudi v gospodarstvu, vedno določen delež ljudi, ki je manj produktiven, manj predan. In ravno zaradi tega je treba stopiti iz te cone udobja – vsi smo enaki, vsem damo enako. Z razvojnega vidika bi moralo biti razmišljanje drugačno; smo različni, različno prispevamo. In tisti, ki prispevajo več in bolje in bolj kakovostno, naj bodo tudi ustrezno nagrajeni."