Vprašanje, ki je razdelilo Evropo: 'Če države ne želijo deliti bremena, bomo morali zapreti meje'

Sledi prebežnikov so morda najbolj opazne v Grčiji, natančneje na otoku Lezbos, kjer na obalah še dandanes leži na tisoče reševalnih jopičev in zapuščenih čolnov, ki so se spopadali z valovi Egejskega morja.

Število prebežnikov je z leti sicer upadalo, a preštevilni še vedno tvegajo svoje življenje v upanju na boljšo prihodnost v Evropi. Čez morje je samo v tem letu v Grčijo prispelo okoli 7000 ljudi. Ti na odločitev o svoji prihodnosti tudi po več mesecev čakajo v taborišču Moria, ki poka po šivih. Številni so tudi mrzlo zimo preživeli v šotorih brez ogrevanja.

'Taborišče Moria je kot zapor' 

Madina Mondaseri je 21-letna policistka iz Afganistana. V Morii mora počakati vsaj sedem mesecev na datum intervjuja oziroma obravnavo, in še dlje za končno odločitev. "Želimo dobiti azil, saj je taborišče Moria kot zapor. Ne smemo potovati v druge države. Drugim evropskim državam želim sporočiti, prosim, sprejmite begunce, saj živijo tu v resnično težkih razmerah."

Na preizkušnjo sta bili ob begunskem valu postavljeni evropska solidarnost in zmožnost sodelovanja in oblikovanja skupne evropske azilne politike. A prav to je bilo na koncu tisto vprašanje, ki je razdelilo Evropo na dva tabora. Na eni strani je uradni Bruselj želel državam, ki so postale vstopna točka za prebežnike, kot je tudi Grčija, omiliti breme s preselitvijo in porazdelitvijo prebežnikov v druge države Evropske unije. Na drugi strani so se številne nacionalne vlade temu ostro zoperstavile. 

Številne aktualne nacionalne vlade in vladajoče stranke so se namreč na oblast povzpele prav na vprašanju migracijske politike oziroma zaostrovanju le-te ter nasprotovanju politiki Bruslja na čelu z Nemčijo, ki je pod kanclerko Angelo Merkel leta 2015 razglasila politiko odprtih vrat.

Skupna evropska migracijska politika se dandanes zdi bolj oddaljena kot kadarkoli prej: "V dveh ali treh letih se nismo uspeli dogovoriti o učinkoviti skupni migracijski in azilni politiki. V Evropskem parlamentu smo storili vse, kar je bilo potrebno, sprejeli vso potrebno zakonodajo, da bi bile migracije bolj urejene in zunanje meje bolj varne. A se evropske vlade niso strinjale s skupno migracijsko politiko," je za Enex dejala evropska poslanka Tanja Fajon.

Posledice vsega tega pa občutijo na Lezbosu. Vas Moria stoji v neposredni bližini taborišča. In številni vaščani s taboriščem zraven svojih domov niso prav zadovoljni. "Smo ortodoksni kristjani. Oni so večinoma muslimani. Mi nismo uničili njihovih držav. In če preostale države EU ne želijo deliti bremena, bomo morali zapreti meje. Ali naj pustimo, da vsi pridejo v Grčijo?" pravi Nikos Trakellis, župan Morie. 

K protipriseljenskemu razpoloženju pa še dodatno prispeva širjenje lažnih novic, ki širijo vse od tega, da prebežniki uničujejo križe na otoku, mečejo ikone v morje in celo, da jedo pse. Proti lažnim novicam se borijo lokalni novinarji, kot je Thrasos Avraam, ki piše za spletni portal Stonisi.gr: "Širjenje lažnih novic in vsesplošno protimigrantsko ozračje bo seveda vplivalo na to, kako bodo ljudje glasovali na evropskih volitvah, saj to neposredno zadeva ljudi tukaj. Večina lažnih novic prihaja od političnih skupin, ki so blizu skrajno desni Novi demokraciji in neonacistični stranki Zlata zora." 

Ribič Kostas Pinteris medtem pomaga pri reševanju beguncev iz potapljajočih se čolnov. Nad Evropsko unijo in njenim odzivom na krizo je razočan: "Evropska unija ne stori ničesar, samo gledajo, kako se prebežniki borijo za življenja. Tu rešujemo življenja beguncev, a drugi jih uničujejo." 

Dandanes le še malo ladij pristane na obalah Grčije. Razlog za to je predvsem dogovor, ki ga je Evropska unija sklenila s Turčijo, in ki naj bi zaustavil pretok prebežnikov v Evropo v zameno za milijardno pomoč in obljubo o pristopnih pogajanjih.

V državi se je tako nabralo že kar tri milijone Sircev. Med njimi je tudi Nahla, 50-letna vdova iz Damaska. Svoje štiri otroke in dva vnuka preživlja z 12-urnim delovnikom v kuhinji s tradicionalno sirsko hrano. Njen 14-letni sin Eyad prav tako dela tu. Turško ne govori in tako ne more hoditi v šolo. Skupaj na mesec zaslužita približno 300 evrov. Svojega prvorojenca je izgubila med vojno, mož jih je zapustil. Nahla pravi, da je slišala o pomoči, ki naj bi prišla iz Evrope, a je sama nikoli ni prejela. "Življenje v Turčiji je resnično težko. Težko opišem, kako trpim. Delamo in zvečer pridemo domov in nadaljujemo z delom, da nahranimo otroke. Včasih moram delati tudi med vikendi, da lahko plačam najemnino. Da poplačam dolgove." 

Pomoč Evropske unije Turčiji velja za enega največjih humanitarnih projektov. Kar šest milijard je bilo v zadnjih štirih letih namenjenih izobrazbi, zdravstvu in človekoljubni pomoči. "Na začetku je bilo zelo pomembno, da zagotovimo takojšnjo humanitarno pomoč, to pomeni zdravila, hrano, zatočišča. Sedaj moramo pogledati, kako jim lahko pomagamo, da se postavijo na svoje noge, da niso več odvisni od humanitarne podpore," je za Enex dejal Christian Berger, vodja delegacije EU za Turčijo.

A številni, med njimi 25-letni Nour Hamza, svoje prihodnosti tu ne vidijo. Nekoč je delal za slavne Bele čelade. Kar šest poskusov je bilo potrebnih, da je končno le prispel v Turčijo – to mu je uspelo pred letom dni, a z življenjem tu ni zadovoljen. "Tukaj v Turčiji sirsko prebivalstvo dela ves čas za nič, plača ne zadostuje za preživetje."

Na francoski ambasadi je zaprosil za azil, kar zanj predstavlja edino legalno pot v Evropo. To je bilo pred sedmimi meseci, odgovora še ni prejel. "Tam, v Evropi, si lahko izgradimo prihodnost. Želim študirati režijo, a tu ne morem študirati, moram samo delati. Če delam, ne morem študirati, če študiram, nimam za jesti, toliko stvari je, ki jih tu ne morem početi. Tu samo čakamo. Turčija je zame samo postojanka. In tako je za večino Sircev. Samo postojanka."

A evropski dogovor s Turčijo je za mnoge vprašljiv z moralnega vidika: "Vidimo 500-odstotno povečanje turških prosilcev za azil, ki prihajajo v evropske države, in večina jih azil tudi dobi, saj za njih ni varno, da se vrnejo v Turčijo. Izredno cinično je, kako na eni strani trdimo, da je Turčija dovolj varna za begunce in migrante, a na drugi strani na žalost ni več varna za mnoge turške državljane," trdi nizozemska poslanka v Evropskem parlamentu Kati Piri. 

Naslednja kriza le še vprašanje časa? 

A kljub temu, da migracije tudi pred tokratnimi volitvami veljajo za enega ključnih vprašanj, javnomnenjske raziskave kažejo, da za mnoge Evropejce to ni več ključno, kljub prizadevanju nekaterih politikov, ki si s tem vprašanjem pridobivajo politične točke. Svet je za mnoge prebivalce Evropske unije v letu 2019 precej drugačen kot leta 2015. 

Evropski svet za zunanje odnose (ECFR) tako ugotavlja, da čeprav so nekateri politiki, kot sta madžarski Orban in italijanski Salvini, poskušali evropske volitve spremeniti v referendum o migracijah, volivci pri vprašanju, kaj predstavlja največjo grožnjo za EU, migracij ne postavljajo na prvi dve mesti. Samo na Madžarskem, tudi z močno vladno propagando, javno mnenje še vedno kaže nasprotno. 

In medtem ko iz številnih držav, kot sta Libija in Italija, prihaja vse več poročil in opozoril humanitarnih organizacij o zlorabah migrantov in beguncev, na račun katerih svoje bogastvo krojijo tihotapci, evropski politiki, ki se ukvarjajo z migracijskim vprašanjem, priznavajo, da je naslednja kriza le vprašanje časa.