Poslanci Evropskega parlamenta ne odgovarjajo nikomur

Ta odločitev preseneča, saj mnoge države in države članice EU že dovolijo dostop do odhodkov svojih državnih poslancev.

Naša preiskava v okviru Projekta Evroposlanci (angleško: The MEPs Project) kaže, da mnoge izmed teh pisarn sploh ne obstajajo.

V času našega preiskovanja leta 2017 je bilo samo 53 od 748 tedanjih poslancev pripravljenih predložiti dokumente o dejanskih izdatkih. Nekateri evropski poslanci so nam zaupali, da podpirajo večjo preglednost in da se notranje zavzemajo za uvedbo strožjih pravil. Velika večina pa ima raje status quo. Tretjina poslancev je celo zavrnila razkritje naslova svojih pisarn ali predložila naslove, ki jih ni bilo mogoče najti na zemljevidu, ali preprosto ni odgovorila.

Toliko o preglednosti javnofinančnih odhodkov.

Na naše začudenje je Evropsko sodišče leta 2018 odločilo, da je zavrnitev dostopa do dokumentov upravičena.

Triletno bitko je sklenilo s tem, da je pravica poslancev do zasebnosti pomembnejša od naše pravice javnega dostopa do dokumentov.

Ni nas zanimalo, kolikšen davek plačujejo poslanci ali kako porabijo preostanek svoje plače. Nismo prosili za vpogled v njihova zasebna življenja. Zahtevali smo dostop do dokumentov, na podlagi katerih naj bi Evropski parlament preverjal, ali se javna sredstva porabljajo skladno s predpisi. Sodišče nam je sporočilo, da ta argument ni dovolj za prebitje zidu zasebnosti.

Pravno bitko smo torej izgubili. 

Sledil je še politični odziv.

Večina poslancev je 31. januarja 2019 glasovala v prid spremembe pravil, ki urejajo njihove odhodke. V prihodnosti bo tehnično mogoče, da bodo lahko posamezni poslanci na svojih uradnih spletnih straneh objavili prostovoljno revizijo porabe svojega splošnega nadomestila stroškov (plačila za nacionalno pisarno).

Povedano drugače:

Ni jim treba opraviti revizije.

Ni jim treba utemeljiti stroškov.

Ni jim treba zagotoviti preglednosti porabe nadomestil.

To je največ, kar smo lahko dosegli.

Spričo podnebnih sprememb, vse večjih gospodarskih razlik, razširjenosti utaj davkov, pranja denarja in občutka nemoči med državljani je to, kako politiki vsak mesec porabijo 4.513 evrov, seveda zanemarljiva podrobnost. Če ne bi šlo za načela.

Če naši izvoljeni predstavniki ne čutijo potrebe po tem, da bi odgovarjali za svoja dejanja, ali sploh še obstaja kdo, ki je izvoljen ali na oblasti in se ne želi skrivati za zaveso osebne integritete?

Leta 1999 je bila Evropska komisija, ki ji je predsedoval Jacques Santer, prisiljena v celoti odstopiti. Povod za odstop je bilo razkritje zaupnih dokumentov, iz katerih je bila razvidna zloraba javnih sredstev. Razkriti dokumenti so prišli v roke Evropskemu parlamentu in takratni poslanci so zahtevali temeljito preiskavo.

Naloga petih neodvisnih strokovnjakov je bila postaviti obtožbe pod drobnogled. V svojem končnem poročilu so navedli: "Vse težje je najti osebo, ki bi pokazala vsaj najmanjši čut za odgovornost."

Dvajset let pozneje smo se znašli v podobni situaciji. Vendar tokrat ravno evropski poslanci zavračajo prevzemanje kakršne koli finančne odgovornosti. To je še toliko bolj presenetljivo, ker danes člani Evropske komisije in najvišji uradniki agencij EU objavljajo podrobnosti o svojih potnih stroških.

Mi, novinarji, ki sodelujemo v Projektu Evroposlanci in smo podpisniki tega mnenjskega članka, nimamo skupnega političnega programa. Imamo precej drugačne poglede na prihodnost EU. Kot poročevalci o evropskih zadevah pa imamo skupen cilj: zagotoviti, da bodo izvoljeni predstavniki odgovarjali tako za svoje odločitve kot za svojo porabo davkoplačevalskega denarja.

Kandidati za poslance v Evropskem parlamentu, ki so naklonjeni temu cilju, bi morali biti pripravljeni izraziti svojo zavezanost preglednosti – ne samo v smislu abstraktnega cilja, ampak dejanskega temelja – in začeti z obljubo, da bodo predložili dokazila o tem, kako bodo porabili nadomestilo za nacionalno pisarno.

Kandidatom, ki dajejo prednost drugačnim vrednotam ali ki jih vznejevolji domnevno poseganje novinarjev v njihovo zasebno življenje, seveda ni treba obljubiti ničesar. Ne odgovarjate nam. Odgovarjate le svojim volivcem.

Menili smo, da bo Evropsko sodišče prepoznalo, da je bila naša zahteva podana v duhu interesa demokratične javnosti.

Menili smo, da se bo Evropski parlament pridružil naši zaskrbljenosti in izkoristil to priložnost za okrepitev svoje legitimnosti.

Zmotili smo se. Glede obeh domnev.