Stranke in EU volitve 2019

Predpostavka, da strankarske delitve in smeri strankarskega grupiranja odsevajo temeljne delitve v družbi, priča o tem, da je dimenzije političnih konfliktov smiselno opazovati skozi prizmo podatkov iz javnomnenjskih raziskav o stališčih volivcev. Ker v Sloveniji že od uvedbe političnega pluralizma leta 1990 socio-demografske značilnosti volivcev ne korelirajo s strankarskim tekmovanjem – konkretno povedano delavci nujno ne volijo levih in ljudje iz periferije ne desnih strank – so javnomnenjske raziskave (kot jih poznamo) večinoma neuporaben instrument za napovedovanje volilnega izida.

Ko je vedenje volivcev na različnih volitvah predvidljivo, ni pa povezano z njihovimi socio-demografskimi značilnostmi, imamo opraviti z inertno podporo. Volivci v tem primeru politične stranke podpirajo na podlagi starih navad, česar ni vedno mogoče racionalno pojasniti. V Sloveniji so danes v takšni poziciji etablirane stranke SDS, NSi in SD, ki imajo stalno članstvo, zveste simpatizerje in podpornike ter razdelano organizacijsko strukturo na lokalni ravni. Volilni uspeh teh strank bo primarno odvisen od mobilizacije prepričanih volivcev. To pomeni, da morajo "pravilna" sporočila v kampanji za EU volitve 2019 biti pristranska in ideološko obarvana, da lahko mobilizirajo volilno bazo teh strank. V konkretnem primeru SD vs. SDS pričakujemo lahko polarizacijo vzdolž razcepa komunizem-antikomunizem. NSi mora vztrajati na krščanskih vrednotah, antikomunizmu in nacionalizmu ter elementih neoliberalizma, kateremu se tako rada klanja.

O preureditvi znotraj strankarskega sistema (realignment) govorimo, ko je politično vedenje sicer skladno s socio-demografskimi značilnostmi volivcev, pa kljub temu ne moremo napovedati, kako se bodo vedli na naslednjih volitvah. Ta primer kaže na nestabilnost v časovni dimenziji strukture politične tekme. Takšna situacija je ugodna za politično elito oziroma "elito moči" (C. W. Mills), ki se z oblikovanjem novih institucionaliziranih kolektivnih identitet (političnih strank) poteguje za nadzor nad oblastjo. Klasični primeri v zadnjem desetletju v Sloveniji so stranke PS-LZJ, DLGV, SMC, Verjamem in LMŠ, ki so nastale z blagoslovom dela elite. Uspeh teh strank na volitvah je bil primarno odvisen od političnega okolja in ne toliko od imen na listi, programa stranke/liste in slogana, s katerim so te stranke nastile na volitvah. Zato se je v preteklosti dogajalo, da določena stranka na enih volitvah dobi znatno število glasov (celo zmaga na volitvah), nekaj mesecev kasneje na drugih volitvah pa doživi popoln poraz. 

Elita moči v tem primeru manipulira z institucionalnimi pravili, oblikuje oziroma uničuje stranke in s tem preoblikuje polje političnega konflikta. Sprememba na ravni politične ponudbe v tem smislu pomeni spremenjene politične opcije in predvideva spreminjanje ustaljenih praks v političnem vedenju volivcev. Elita moči vpliva tudi na izbiro političnih voditeljev. Ponudba oziroma propagiranje političnih voditeljev s specifičnimi družbenimi značilnostmi (uspešen, moralen, odločen itd.), predvsem v času neposredno pred začetkom kampanje in, ko je v teku, pomeni iskanje novih skupin podpornikov. Isti mehanizem delovanja vključuje zaničevanje ali degradiranje kandidatov na nasprotni strani.

Še en pristop govori o popolni zamenjavi uveljavljenih razmerij med strankami in volivci (dealignment). O tem govorimo, ko volivci ne glasujejo več skladno s svojimi socio-demografskimi značilnostmi in na volitvah ne moremo napovedati, koga bodo volili. To je značilno za obdobje erozije tradicionalnih strankarskih koalicij in vzpostavitev novih vzorcev odnosov med strankami ter novih odnosov med strankami in volivci. V zgodovini se je to dogajalo v tako imenovanih kritičnih obdobjih. V teh primerih gre za najbolj napete volilne tekme, za kampanje iz teh obdobij pa se pričakuje, da imajo največji vpliv. Na to bodo verjetno stavile vse nove in novejše stranke v Sloveniji (SMC, SAB in LMŠ), pa tudi stranke, ki jim timing prihajajočih EU volitev ne ustreza najbolj (DeSUS in SNS). Na EU volitvah 2019 bodo te stranke najbrž vztrajale pri intenzivni kampanji, in verjele, da jim bodo dejavnosti na ulicah in trgih ter socialnih omrežjih prinesle mesto v Evropskem parlamentu. Potencialni uspeh je odvisen od personalizacije v kampanji oziroma od tega, koliko legitimnosti bo lista uspela dobiti na račun prepoznavnih strankarskih obrazov (predsednik stranke/vlade).

Ohranjanje ali zamenjava uveljavljenih razmerij med političnim razredom in volivci vplivata na strukturo političnega tekmovanja. Nekatere klasične študije na tem področju so na ravni institucionalizirane politike pokazale, da interakcija med volivci in strankami v politično stabilnem okolju zagotavlja dolgoročno podporo strankam, pri čemer kampanja temelji na tradicionalnih razcepih. Spremenjena razmerja in fluidni strankarski sistemi pomenijo nestabilno podporo strankam in odpirajo možnosti za dinamično kampanjo s strateškim prilagajanjem političnih akterjev. V Sloveniji vsekakor imamo opravka z drugim scenarijem.

Dodatno posebnost v slovenskem prostoru predstavlja parlamentarna stranka Levica. Slednja se zavzema za ponovno vzpostavitev razrednega konflikta na nacionalni ravni. V kontekstu prihajajočih EU volitev bi lahko rekli, da je ta stranka, poleg SNS, nova evroskeptična stranka, ki je kritična do dosedanjih praks evropske integracije. Njen uspeh na EU volitvah leta 2019 bo odvisen od tega, kako uspešni bodo pri kritiziranju političnega establišmenta in politike, kateri stojijo nasproti. Prednost, ki jo imajo v tem primeru pred drugimi strankami/listami je, da edini predstavljajo dejansko programsko alternativo neoliberalnemu finančnemu kapitalizmu, ki kraljuje v današnji EU, in je okužil praktično vse politike večine desnih, socialdemokratskih in populističnih strank.

Še ena stvar, ki je pomembna pri napovedovanju scenarijev na katerihkoli volitvah, je medsebojna soodvisnost političnih strank/list, ki bo v veliki meri determinirala intenziteto in potek volilne kampanje. To pomeni, da je vsake volitve potrebno gledati v kontekstu trenutnega dogajanja v političnem prostoru (teme, akterji itd.) in dejanskih kadrovskih ter finančnih kapacitet političnih strank v določenem trenutku. Pomen razumevanja dejstva, da stranke/liste sobivajo v dialektičnem odnosu, je uporaben korektiv redukcionističnih pristopov, katerih se večinoma poslužujejo nekateri "politični analitiki" in novinarji pri interpretaciji volitev, kampanj in napovedovanju volilnega izida. Z drugimi besedami, ne bo dovolj spremljati ankete in TV soočenja kandidatov. Za prave analize bo potreben globlji vpogled v značilnosti političnega okolja in zgoraj opisane strategije različnih političnih akterjev. Prav tako je potrebno poznavanje teorij o političnem tekmovanju in volilnem vedenju, ki jih omenjeni redukcionistični pristopi po navadi spregledajo. Letošnje EU volitve predstavljajo dober izziv tako za politične akterje kot za analitike in opazovalce političnega dogajanja.