Regulacija kriptovalut – zaščita pred tveganji ali želja po nadzoru vaših financ?

Digitalne valute še vedno povzročajo zmedo med ljudmi, a ne moremo zanikati, da so postale največji fenomen finančne industrije. Kot vse na svetu, imajo tudi kriptovalute svoje prednosti in slabosti. Vendar pa o njih ne moremo govoriti, če ne poznamo osnovnih pojmov tako imenovanega 'kripto-sveta'.

Kaj sploh je kriptovaluta? In kdo so rudarji?

Kriptovaluta je digitalna ali virtualna valuta, ki uporablja kriptografijo za zavarovanje transakcij in za nadzor ustvarjanja dodatnih enot. Zaradi te varnostne funkcije je valuto in njene transakcije težko ponarediti, zato je verjetnost, da bo prišlo do goljufije, zelo majhna, če ne celo nična.

Za razliko od klasičnega bančnega računa kriptovalut ne morete videti v obliki številk na vašem bančnem računu –vsaj dokler jih ne uspete zamenjati za vašo državno valuto. Gre namreč za zapise, ki jih vodijo v decentraliziranih podatkovnih bazah, postopek vodenja pa je zavarovan z močno kriptografijo. To pomeni, da kriptovalute niso zavarovanje z ljudmi ali zaupanjem, temveč z matematiko. Nastajajo z reševanjem kompleksnih algoritmov, ki so temelj blockchain tehnologije – veriženja blokov.

Kupite jih lahko kot vsako drugo valuto na več elektronskih borzah, ali pa jih pridelate s tako imenovanim rudarjenjem. Proizvajalci bitcoinov oziroma 'rudarji' morajo svoje računalnike predelati tako, da ti delujejo hitreje. Ime rudarjenje se je prijelo, ker lastniki računalnikov, ki rudarijo, v postopek vlagajo procesorsko moč svojih posebej za to izdelanih naprav oziroma sistemov in velike količine električne energije, ki jih te zaradi opravil v tem postopku porabijo. Če rudarjeva naprava prva najde rešitev računalniške uganke, je rudar lahko nagrajen s kriptokovancem omrežja, ki ga je z rudarjenjem pomagal vzdrževati.

Največja in najpomembnejša razlika med kriptovalutami in fizičnimi transakcijami je ta, da digitalne valute ne izdaja noben državni organ na svetu, kar pomeni, da je teoretično odporna na vmešavanje ali manipulacijo držav. Pri kriptovalutah je prenos sredstev med dvema uporabnikoma lažji in cenejši, saj se transakcije izvajajo direktno med uporabnikoma, brez posrednika, z uporabo javnega in zasebnega ključa. Namesto številke bančnega računa se pri virtualnem denarju uporablja javni, namesto PIN številke pa zasebni ključ.

Ker jih niso mogli zatreti, so začeli zahtevati strožjo regulacijo

Prva kriptovaluta je bila bitcoin, ki naj bi v resnici nastal po nesreči, kot stranski produkt nekega drugega izuma. Njegovo ime izvira iz angleškega jezika in je sestavljeno iz besede 'bit', to je osnovna in hkrati najmanjša enota digitalnih podatkov v računalništvu in 'coin', kar v prevodu pomeni kovanec. Konec leta 2008 ga je ustvaril računalniški zanesenjak (ali skupina), ki se je predstavljal pod psevdonimom Satoshi Nakamoto, ki je konec leta 2008 podporni sistem bitcoina objavil kot odprtokodno programsko opremo. Dobrih šest let za tem je bilo v obtoku že več kot 15 milijonov bitcoinov v vrednosti približno 3,5 milijarde dolarjev. Uspeh bitcoina je povzročil pojavljanje številnih drugih konkurenčnih kriptovalut. Trenutno naj bi jih v svetu obstajalo več kot 900, med najbolj priljubljenimi pa so poleg bitcoina še ethereum, bitcoin cash, ripple, litecoin in dash.

Mnenja o kriptovalutah so bila že od vsega začetka deljena, še posebej pereča tema pa so postale potem, ko je vrednost bitcoina padla za 50 odstotkov. To je povzročilo govorice, da bo balon digitalnih valut kmalu počil. Čeprav obstajajo očitne prednosti digitalnih valut, tradicionalni ekonomisti in finančni strokovnjaki verjamejo, da je vlaganje v kriptovalute neumno, saj da gre samo za 'trend', ki ima omejen rok trajanja, zato so začeli zahtevati strožjo regulacijo digitalnih valut. Skrbela naj bi jih predvsem anonimnost transakcij, saj bi lahko bile podlaga za nelegalne dejavnosti, kot so pranje denarja in utaje davkov, postale naj bi celo uradno plačilno sredstvo krimilanih združb in preprodajalcev mamil. Uporabniki elektronski borz naj bi bili tako po besedah zagovornikov regulacije izpostavljeni velikim tveganjem valutnih nihanj in računalniških vdorov, prav tako pa jih ne varuje trenutna zakonodaja.

Kakšno stališče zavzemajo države po svetu?

Države so k definiranju in posledično reguliranju kriptovalut pristopile na različne načine. V Sloveniji zakonodaja ne ureja področij, povezanih s poslovanjem z virtualnimi denarnimi valutami, je v drugi različici davčne obravnave obravnave poslovanja z virtualnimi valutami glede na zakone o DDV-ju, dohodnini in zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, izdane decembra lani, pojasnila Finančna uprava (Furs). Dlje časa je veljalo, da Ministrstvo za finance pravno definira da bitcoin ni ne finančni inštrument ne denarno sredstvo, zato trgovanja s kriptovalutami zaenkrat ni potrebno prijaviti kot dohodek. A ta definicija se je pred kratkim spremenila in prodaja kriptovalut smatrajo kot dejavnost, ki jo je potrebno prijaviti in je obdavčena kot dohodek iz dejavnosti. Pri rudarjenju kriptovalut večjih neznank ni, ni pa jasno, kaj pomeni kontinuirana dejavnost trgovanja. Ali gre za le nekaj transakcij ali za dnevno trgovanje.

Na ravni EU je bila z namenom preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma pred nedavnim namreč sprejeta odločitev, da bodo države članice uvedle strožji nadzor nad kriptovalutami: tako bodo ukinile anonimne transakcije na kriptovalutnih platformah ter z anonimnimi predplačniškimi karticami. To pomeni, da bodo morale menjalnice kriptovalut in ponudniki t. i. denarnic za kriptovalute razkriti identiteto uporabnikov. Kakor hitro bodo nova pravila sprejeta na ravni EU, bodo imele članice leto in pol, da jih implementirajo v svoje zakonodaje. To bo veljalo tudi za Slovenijo in po tem ukrepu gre glede na pretekle izkušnje verjeti, da bo kmalu sledila tudi ‘ustrezna’ obdavčitev trgovanja z digitalnimi valutami, saj se v kripto svetu obračajo vse višji zneski.

Tudi Velika Britanija načrtuje zatiranje bitcoina ob naraščajoči zaskrbljenosti, da se digitalna valuta uporablja za pranje denarja in davčne utaje, poroča The Guardian. Britansko finančno ministrstvo želi bitcoin in druge kriptovalute uskladiti s finančno zakonodajo proti pranju denarja in protiterorističnim ukrepom. Trgovci bodo morali razkriti identiteto, saj so prav zaradi anonimnosti kriptovalute privlačne tudi za trgovanje z drogami in druge nezakonite dejavnosti. A če sta EU in Velika Britanija šele začeli razmišljati o regulaciji, je v ZDA komisija za trgovanje z blagovnimi znamkami (CFTC) že odločila, da je vrednost kriptovalut blago, zato notranja davčna služba IRS zahteva, da uporabniki prijavijo dobiček, ki izhaja iz naslova trgovanja z virtualnimi oziroma kriptovalutami. ZDA se morajo še na zvezni ravni odločiti, kaj storiti glede tega pojava.

Kitajska je po poročanju portala ZDNet v celoti zavrnila izdajo lastnih digitalnih kovancev oziroma žetonov (ICO), saj je prepričana, da kriptovalute motijo tradicionalne finančne tokove, podobno razmišljajo tudi v Južni Koreji, kjer bodo prepovedali navidezne račune, ki se trenutno uporabljajo za trgovanje s kriptovalutami, bodo pa dovolili trgovanje preverjenih bančnih računov. Na Japonskem so regulatorji že kaznovali borzo kriptovalut Coincheck, ki je bila konec januarja letos žrtev hekerskega napada, v katerem je neznano kam izginilo za okoli 430 milijonov evrov kriptožetonov NEM.

Povsem nasprotno stališče pa je zavzela Švica, ki močno podpira trgovanje s kriptovalutami. V tej alpski državici je trgovanje s kriptovalutami legalno, a se mora registrirati pri nadzornem ogranu za finančni trg. Glede na poročilo revizijsko-svetovalne hiše Pricewaterhouse Coopers (PwC), naj bi kar štiri od desetih največjih začetnih ponudb kovancev imele sedež v Švici. Večina poslovanja naj bi se odvijala v mestu Zug, ki leži južno od Züricha in ki naj bi si zaradi sedežev številnih blockchain družb že prislužilo vzdevek Crypto Valley oziroma kripto dolina.

Poročilo PwC je izpostavilo da je država s tem močno pridobila na ugledu in postala »dobrodošlo okolje za tehnološka podjetja.« Švicarski gospodarski minister Johann Schneider Ammann je ob tem povedal, da si želi, da bi Švica postala kriptonacija, je pred nedavnim poročal Financial Times. Predsednik švicarske nacionalne banke Thomas Jordan je septembra lani povedal, da pri njih na kriptovalute gleda bolj kot na naložbo, ne toliko kot na valuto.

Nobenih težav s trgovanjem s kriptovalutami nimajo tudi v Estoniji, na Danskem in Švedskem, venezuelski predsednik Nicolas Maduro pa celo namerava izdati lastno državno kriptovaluto, ki bo podprta z nafto, in tako skuša izstopiti iz gospodarske krize v državi.

Hitro širjenje kripovalut po svetu ter njihovi stranski učinki so povzročili burne razprave o tem, ali in v kolikšni meri bi moral biti digitalni denar reguliran. Največji srž problema je v tem, da nad kriptovalutami nima nadzora nobena država, nobena centralna banka, ali katerakoli druga finančna oziroma gospodarska institucija. Zakaj je to sporno? Poglejmo. Načeloma lahko vsak predsednik države ali premier na svetu natisne poljubno količino bankovcev domače valute, ki se knjiži kot javni dolg in vpliva na ekonomske kazalnike, zato so donosnosti na vseh reguliranih finančnih trgih za splošno javnost omejene. Ne more pa v imenu države natisniti kriptovalute. S to obliko denarja lahko razpolaga vsak, ki se mu zdi vredno zagnati računalnik in rudariti v dereguliranih računalniških programih. To mu namreč lahko prinese  vrtoglave zaslužke, država pa od tega zaradi odsotnosti nadzora nima ničesar.

A kaj je s tem narobe? Vse, so prepričani zagovorniki regulacije. Čudežno kopičenje denarja je po nihovem mnenju v najboljšem primeru velikanski balon, ki bo prej ali slej počil, v najslabšem primeru pa piramidna shema za nič hudega sluteče in dobička željne zasebne vlagatelje, ki se ne zavedajo, da s svojimi vložki samo povečujejo vrednost kripto žetonov, katerih večino si lasti majhna, a prefinjena kripto aristokracija začetnikov. Ti prvi investitorji tako v celoti nadzorujejo dogajanje in lahko v trenutku, ko se odločijo izstopiti, povsem porušijo piramido, ki so jo zgradili.

Da, tehnologija, ki se skriva za kriptovalutami je fascinantna in bi morda lahko čez čas povsem preoblikovala globalni finančni sistem, a plačevanje z virtualnim denarjem naj bi bilo po mnenju nekaterih ekonomistov drago, negotovo, izredno počasno in neučinkovito. Prav tako je prihodnje višanje vrednosti kriptovalut po njihovih besedah čista špekulacija, zato bi bila uvedba strogega nadzora nujna.

Toda v čem je pravzaprav sploh smisel tovrstne regulacije? Ali ni bistvo kapitalizma v tem, da ima vsak posameznik pravico finančno uničiti lasten obstoj - in je za to odgovoren popolnoma sam? Da, pravijo podporniki ragulacije, a to velja samo dokler finančni sistem ni v nevarnosti. Točko začetka nevarnosti pa je po njihovem prepričanju skorajda nemogoče določiti. Zato bi po njihovem prepričanju morale vlade poskrbeti, da do uničenja pride šele potem, ko same naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi to preprečile. In tega sedaj ne počnejo, saj je trgovanje s kriptovalutami izpostavljeno tako prevaram, kot manipulacijam in krajam.

Vlagatelji dobro vedo, v kaj se spuščajo

Zagovorniki uvedbe strogega nadzora na trenutno stanje v gospodarstvu gledajo kot na čisti absurd. Če so izkušnje s finančnimi krizami v preteklosti vodile do vse bolj strogih in zategnjenih pravil na področju investicij ter odobravanja kreditov, pa v sosednjem svetu kriptovalut istočasno vlada pravi Divji zahod. Če vlade ne bodo ukrepale, bo nastala ogromna škoda na že tako nerazviti naložbeni kulturi, so prepričani. Še posebej zato, ker bo za naslednji veliki finančni polom lahko kriv prav kripto svet. Kriptovalute po njihovih besedah namreč povsem nepredvidljive, ker nimajo nobene bistvene vrednosti. Bile naj bi celo bolj nevarne kot obisk kazinoja. A dejstvo je, da so pri trgovanju s kripto žetoni vsi vpleteni natančno seznanjeni s pravili igre in osebnimi tveganji, zato nasprotniki regulacije ne vidijo potrebe po vmešavanju držav na trg virtualnih valut.

Vse bolj so skeptični glede uvedbe strožjega nadzora naj bi bili tudi številni strokovnjaki s področja mednarodne ekonomije, ki so bili še do nedavnega povsem prepričani v smiselnost regulacije, danes pa menijo, da bi bila regulacija kriptovalut ne le nezaželena, temveč celo nevarna. Kot pravijo, je res, da virtualne valute veljajo za najbolj priljubljeno plačilno sredstvo pri nezakonitih transakcijah, saj se lahko opravijo povsem anonimno. A poudarjajo, da bi regulacija povzročila ravno nasprotni učinek od želenega: bistveno bi krepila kriptovalute in s tem vse bolj omejevala moč državnih organov. Premik bi bil verjetno nepovraten. Ko zadevo enkrat začnete regulirati, tega ne morete več kar tako ukiniti, tudi če bi to večina obžalovala.

Načeloma velja, da se svoboda posameznika konča na točki, ko ogroža ali vpliva na svobodo sodržavljanov. To bi moralo po prepričanju nasprotnikov regulacije veljati tudi na področju digiralnih valut: dokler torej kriptovalute (še) ne ogrožajo finančnih sistemov držav, ni nobenega razloga za špekulacije in omejevanje. Dokler investitorji niso zvabljeni v past pod lažnimi pretvezami, s trgovanjem s kriptovalutami po njihovo načeloma ni nič narobe. In na področju digitalnega trgovanja so investitorji na vsakem koraku preplavljeni z opozorili. Predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann ima potemtakem povsem prav, ko pravi, da »zgolj dejstvo, da investitorji lahko izgubijo denar, ne predstavlja nobene potrebe in razloga za posredovanje.« Z drugimi besedami: ljudje imajo pravico svoj denar porabiti tako, kot sami želijo – pa tudi če gre za (na videz) povsem nerazumne stvari.