BLOG: Anoreksija, resna telesna in čustvena bolezen

Razlikujemo med dvema podtipoma anoreksije: bulimičnim in restriktivnim. Obema pa je skupno zanikanje nenormalnega hranjenja. 

Pri anoreksiji lahko pride do številnih zdravstvenih težav, kot so izguba mineralne kostne gostote, anemija, resne težave s srcem ter odpoved ledvic. Torej, mnogi zdravstveni zapleti, ki utegnejo povzročiti celo smrt. 

Anoreksijo najpogosteje spremlja dismorfija, pogosto pa jo lahko spremljata tudi anksioznost in depresija. Lahko se pojavi sočasno s hiperaktivno motnjo in z motnjo pozornosti (ADHD), pa tudi z motnjami iz avtističnega spektra, ter obsesivno-kompulzivno motnjo in obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo .

Ker lahko nenadzirano izgubljanje telesne teže povzročijo tudi številne druge bolezni, jih je treba izključiti, preden se postavi diagnoza anoreksija. 

Anoreksija veliko bolj ogroža ženske kot moške in predstavlja bolezen razvitega sveta. Fantje zbolijo, a redkeje. Anoreksija je pogostejša pri najstnikih, vendar lahko nastopi tudi kasneje. 

Dejavniki tveganja:

- ženski spol,
- najstniška leta,
- družinska anamneza anoreksije ali drugih motenj hranjenja,
- menjava šole ali delovnega mesta, selitev,
- osebe, ki so imele v otroštvu čezmerno telesno težo,
- izguba pomembne osebe (ločitev, smrt),
- nekateri poklici (športniki, igralci, televizijske osebnosti, manekeni …),
- medijske podobe – (pre)suhi vplivneži jim predstavljajo lepotni ideal. 

Motnje hranjenja ne nastanejo zaradi enega samega, temveč zaradi kombinacije različnih prekrivajočih se dejavnikov. Ti lahko vključujejo genetsko dovzetnost, vzgojo, vplive medijev in družbenih omrežij, pritisk ali ustrahovanje vrstnikov ali družine, sočasne duševne motnje, uporabo drog/snovi, ki oslabijo kognitivno delovanje. Krivec so lahko tudi nevrobiološki dejavniki, osebnostne lastnosti in travmatične življenjske izkušnje.

Na razvoj anoreksije torej vpliva več dejavnikov, ki so lahko genetski, nevrobiološki, razvojni, intrapsihični, okoljski in družinski. Med pogoste sprožilce anoreksije spadajo stres, nizko samovrednotenje in samopodoba ter pomanjkanje samozaupanja. 

Anoreksijo težko razlikujemo od drugih motenj hranjenja, predvsem od nepurgativne bulimije. Ste vedeli, da osebe z anoreksijo najpogosteje zanikajo svoje nenormalno prehranjevanje, medtem ko se ga osebe z bulimijo zavedajo? 

Simptomi:

- drastična, namerna izguba teže ali pogoste spremembe teže,
- utrujenost, nizka motivacija in letargija,
- neredne menstruacije, amenoreja ali neplodnost,
- močan strah pred povečanjem telesne teže ali "debelostjo", ki pogosto vodi v obsedenost in tesnobo,
- močno omejevanje količine zaužitih kalorij,
 - anemija,
- pogosto so prisotni tudi simptomi, povezani z drugimi duševnimi boleznimi, vključno s tistimi, ki so povezani z depresijo, telesno dismorfično motnjo, zlorabo raznih substanc in zdravil, 
- običajno anoreksijo spremlja pretreniranost ali "odvisnost od vadbe",
- nizka samopodoba,
- zavračanje hrane,
- zanikanje lakote,
- pretirano ukvarjanje s hrano,
- uporaba dietnih izdelkov,
- socialni odmik,
- razdražljivost,
- odsotnost čustev,
- nepojasnjene omedlevice,
- tanjšanje las,
- izguba mišične mase,
- kognitivne motnje,
- spremembe srčnega ritma in krvnega tlaka, vključno s palpitacijami, znižanim srčnim utripom in nizkim krvnim tlakom,
- zmanjšanje kostne gostote (osteoporoza),
- pojavi se lahko hitra rast puhastih dlačic, ki jim pravimo lanugo – mnogi so prepričani, da telo na ta način poskuša ohraniti notranjo telesno temperaturo blizu normalne, 
- manjše zanimanje za spolnost. 

Kako si pomagati? 

Z zdravnikom! Anoreksija je resno bolezensko stanje, ki potrebuje popoln nadzor s strani zdravnikov. Pot k ozdravitvi je dolga in naporna, zato je nujno potreben pogovor, ozaveščanje izvora težav, soočanje z lastnimi "demoni", omejujočimi prepričanji, pričakovanji in pritiski. In ravno zato je tukaj izjemnega pomena pomoč psihoterapevta. Poleg tega je v teh primerih nujno potrebna pomoč tudi s strani dietetika.

Dietetik in/ali terapevt lahko pomaga nekomu, ki se bori z anoreksijo, tako da mu pokaže smernice in podporo za uravnoteženo zdravo prehranjevanje, ki vključuje dovolj energije (kalorij) in vseh hranilnih snovi, da zadovoljijo telesne potrebe in preprečijo poslabšanje simptomov. Natančne potrebe po kalorijah in prehranski načrti so odvisni od bolnikovega zdravstvenega stanja, pripravljenosti na spremembo prehranjevanja.

Ker si večina oseb, ki se spopadajo z anoreksijo, zatiska oči oz. ne zazna lastnega nenormalnega vedenja, jim morajo priskočiti v pomoč tisti, ki so v njihovi družbi. Ta bolezen se lahko pripeti vsakomur, zato si ne smemo zatiskati oči, ignorirati in iskati izgovorov. Potrebno je objektivno opažanje in čim hitrejše ukrepanje.

Prvi koraki, ki jih moramo narediti sami, obsegajo to, da si motnjo hranjenja sploh priznamo, se z njo spoprimemo in nato poiščemo strokovno pomoč. Če želi oseba z anoreksijo zares okrevati, bo morala za to veliko narediti tudi sama. Treba bo verjeti, da so zdravniki in naši bližnji, ki nam pomagajo, zavezniki – in da ne gre verjeti temu, kar nam sporočajo naši notranji glasovi. Zato je nujno, da ustvarimo varno socialno mrežo družine in prijateljev, ki bodo osebam z anoreksijo stali ob strani, ko se bodo borili/ upirali pridobivanju življenjsko potrebnih kilogramov.

Nadziranje vnosa hrane bo treba zamenjati/nadomestiti z drugimi področji, na katerih se bomo lahko izkazali in nam bodo vzbujala občutek, da smo v nečem dobri. Pretirano vadbo pa bi bilo treba zamenjati z drugimi dejavnostmi, ki nam bodo v veselje ter bodo imele sproščujoč vpliv na telo (sprehod v naravi, joga, meditacija, dihalne vaje, pilates ...).

Zaključek 

Pri anoreksiji gre za resno telesno in čustveno bolezen, pri kateri nenormalen strah pred debelostjo vodi do zelo slabih prehranjevalnih navad in nevarnega hujšanja. Številne osebe z anoreksijo trpijo tudi za pridruženo skrito motnjo, imenovano dismorfija, zaradi katere se doživljajo popačeno. Anoreksična oseba svoje telo vidi popačeno (celotno telo ali le nekatere dele telesa), saj se kljub prenizki teži vidi kot predebelo. Zato osebe z anoreksijo izgubo teže vidijo kot izjemen dosežek in znak samodiscipline.

Pri tej bolezni gre za nezdrav poskus obvladovanja čustvenih in osebnostnih težav, saj oseba s to motnjo pogosto enači vitkost z lastno vrednostjo. In kot ste lahko prebrali, anoreksija lahko povzroči hude psihološke, čustvene in telesne težave, zato je nujno treba poiskati pomoč, ko zaznate, da se nekdo spopada s to boleznijo.