Nima ciljev in denarja, ima pa bogate izkušnje: 'Potovanja ti odprejo nov pogled na svet'

Boris Šajtegelj se je na prvo potovanje odpravil v srednji šoli – šel je z vlakom na Sicilijo. Tam je odkril del sebe, za katerega pravi, da sploh ni vedel, da obstaja. Ugotovil je, da so potovanja del njega in da se ne želi ustaviti. Vse bolj ga je vleklo v svet, želel je videti in doživeti, kako ljudje živijo drugje. Spoznal je, da je svetovni popotnik z veliko začetnico in da je potovanje na Sicilijo le njegova odskočna deska. Od takrat dalje se njegove pustolovščine po svetu vrstijo s svetlobno hitrostjo. 

"Za Borisa si upam trditi, da je največji in najbolj poseben slovenski popotnik. Par dni pred odhodi na njegova posebna potovanja se njegovim domačim še sanja ne, da bo odpotoval na drugo stran sveta. Poslovi se le na kratko in da občutek, da se čez par dni ponovno vidijo. Včasih pa kar enostavno odkoraka od doma in se javi šele takrat, ko je že daleč, daleč proč, morda na drugi celini ali pa vsaj nekaj časovnih pasov proč. Neredko se zgodi, da dobim klic njegove mame, ki me sicer ne vpraša več z istim tonom kot pred leti: 'Ja, kje pa je spet Boris?" pripoveduje njegova prijateljica Mateja Mazgan Senegačnik. Spoznala sta se zaradi enakega interesa – raziskovanja jam. "Že to nakazuje na njegovo drugačnost, saj se le redki podajamo tja v globine, v mraz, vlago in temo," pravi. 

Mateja je skozi vsa ta leta je postala povezovalna nit med njim in njegovimi domačimi, ko je za to potrebne nekaj več iznajdljivosti kot običajen telefonski klic. "Boris izvira iz lepe vasice pod vznožjem Pohorja, iz Vinarij. Dejansko je tam veliko vinogradov, tudi pri njih doma. Njihova hiša stoji na grebenu, od katerega se strmo spuščajo njihovi domači vinogradi. Čudovit razgled z njihovega dvorišča sega daleč proč na hribe in doline in že zaradi človeka kmalu zamika, da bi nekam odkorakal. In ko se mu zazdi, da je prišel dan za to, enostavno odide," še pove o njem. 

Boris se na pot ne odpravi za dva tedna ali mesec dni. Leto je hitro naokoli. S seboj nikoli ne vzame veliko denarja, nekega velikega bogastva nima niti na računu. Tudi ciljne destinacije nima. Verjame, da bo premagal pot, ne glede na to, kam bo odšel. Njegovo največje bogastvo je svet, ki se mu odpira pod pedali njegovega kolesa ali njegovimi stopali in osebna energija, da je v potovanju aktiven in da doživi življenje tam daleč stran, kot ga doživljajo domačini. Potovanje je njegov stil življenja. Potovanje je njegovo življenje.

Obiskal 106 držav in s kolesom prevozil 100.000 kilometrov

Boris je obiskal že 106 držav (52 od teh celo večkrat) in glede na to, da trenutno potuje po Afriki, bo ta številka kmalu višja. Več kot polovico teh držav je prepotoval s kolesom, saj pravi, da je takšna oblika potovanja dokaj hitra in poceni, prav tako mu omogoča dostop do različnih krajev, kamor z avtomobilom ne bi mogel. 

Pred dnevi je dosegel magično število prevoženih kilometrov s kolesom – neverjetnih 100.000 kilometrov samo na potovanjih. Med najbolj posebnimi relacijami njegovih potovanj s kolesom so zagotovo tiste, ki so ekstremno dolge – iz Srbije v Singapur je prevozil 22.000 kilometrov, iz Črne gore v Južno Korejo 23.000 kilometrov, iz Slovenije v Swaziland kar 25.500 kilometrov. Sedaj ponovno nabira kilometre po Afriki, vmes pa je bilo še mnogo "krajših" poti – krajše so tiste do 10.000 kilometrov.

Borisova mama pripoveduje, da je bil dobri stari Atlas njegova najljubša knjiga v otroških letih. Rada se celo pošali: "Če bi vedela, bi mu ga že zdavnaj vrgla proč!" 

Sam o svojih potovanjih zelo rad govori, težko pa izbere najljubšega ali najbolj zanimivega. Med najbolj posebnimi je zagotovo Tibet, kamor turist brez spremstva lokalnih vodnikov sploh ne sme. Trikrat so ga zato nagnali iz države, četrtič pa je le uspel prekolesariti prečudovito gorsko pokrajino Tibeta. In ni bilo enostavno – bežanje pred policisti je pogosto zahtevalo skrivanje na zelo težko prehodnih predelih in denarne kazni.

Na potovanjih je doživel že vse, od nenormalno visokih temperatur, ki segajo tudi prek 50 stopinj Celzija, do precej hudega mraza. Vsaka prepotovana dežela je zanj posebna. Nekatere so bile zahtevnejše za potovanje, saj so zaradi političnih razmer nevarne, v drugih je imel težavo dobiti vizo, kljub temu pa nekih zares slabih izkušenj ni imel. "To, kar bi mnogi imeli za slabe izkušnje, npr. prebavne motnje, kakšna neprespana noč zaradi mrazu, nešteto insektov, srečanje z nevarnimi živalmi in še mnogo ostalega, Boris vzame kot zanimivost in niti najmanj ne pomisli, da je to kaj slabega," še pravi Mateja. Na nekem potovanju se mu je na primer zgodilo, da mu je bager povozi kolo. Z domačini se je pregovarjal toliko časa, da so mu kupili novega. Družbo na potovanjih so mu delali tudi Talibani in drugi skrajneži. A ker pri sebi nima drugega kot kolo in nekaj opreme, ni zanimiv za domačine, da bi mu želeli kaj ukrasti. Neredko celo sliši, da ima še manj kot oni. 

Ko je Boris v Sloveniji, se na raziskovanja naše lepe države običajno podaja z avtomobilom. Ford Fiesta, ki jo vozi, pa ni povsem običajen avto. Je avto, ki je prevozil več, kot bi kdo pričakoval, da zmore. Najbolj posebno potovanje z avtom je bilo neko zimo, ko se je odpeljal čez celo Rusijo. Prečkal je zaledenele reke in jezera in se še kako dobro zavedal, da mora pravi čas nazaj, saj bi se sicer ceste spremenile v tekočo vodo. 

Spanje na pokopališčih in pod mostovi

Boris meni, da ga prtljaga na potovanju ne sme ovirati, zato s seboj poleg kolesa vedno vzame le najnujnejše. Mini šotor, spalko in nekaj malega oblačil. To vse namesti na prtljažnik na zadnjem delu kolesa. Na enem od potovanj je imel 10 kilogramov prtljage, a je ugotovil, da je to preveč, zato je je nekaj odvrgel oziroma podaril. 

Ko se potepa naokoli, prenočuje v šotoru, pod milim nebom, pri domačinih, redkeje v hotelih. Kot pravi, večina domačinov popotnike precej rada sprejme, so pa tudi takšni, ki ga hladnokrvno odslovijo in mu ne dovolijo niti, da bi na dvorišču postavil šotor. Vsekakor razumljivo, dodaja, saj je zanje v vsakem primeru tujec. Z domačini ima na splošno sicer odlične izkušnje, ne zameri tistim, ki ga niso sprejeli, so ga pa njihovi sosedje ali pa vsaj sokrajani. Večina tistih, ki mu je dovolila, da bi postavil šotor na njihovem dvorišču, ga je kasneje raje kar povabila k sebi v hišo in običajno je dobil še hrano in pijačo. Zgodi se tudi, da prespi na prostem, sploh, ko je daleč proč od civilizacije. Takrat postavi šotor ali pa samo raztegne spalno vrečo. Nič neobičajnega so prenočišča v mošejah, ostalih verskih objektih in celo na pokopališču. Zaradi hudega vetra jih je iskal tudi že v betonskih ceveh pod cestami ali pa pod mostovi. 

Pri hrani ni izbirčen, prilagodil se je tudi na to, da je več mesecev jedel eno in isto, kot to počnejo domačini. Marsikdo si verjetno težko zamisli skromen obrok "tibetanska campa" – neke vrste moka z maslenim čajem, ki je mešanica pravega čaja in jakovega masla, in sol. S pijačo pa se sploh ne obremenjuje, saj je običajno povsod na voljo kakšen potok, jezero, reka ali pa vodo dobi pri domačinih. Ponekod ima voda res neprijeten vonj, a če jo pijejo domačini, jo pije tudi on, pravi.

Najbolj pereča tema okoli njegovih potovanj so vedno finance, prizna Mateja. "Res je, Boris nikoli ni bil redno zaposlen in četudi šteje 43 let, nima niti enega dneva delovne dobe. Ima pač drugačen način življenja, ki ugaja njemu in s katerim ne ovira nikogar. Nikoli ni bil 'socialni problem' ali ovira staršem." 

Na potovanjih poprime tudi za kakšno delo, pomaga domačinom pri vsakodnevnih opravilih in tako je stik z njimi še toliko bolj pristen. "Spoznati svet ni samo to, da vidiš takšne in drugačne znamenitosti ter ljudi, kako živijo. Najbolje ga spoznaš, če si z njimi, z njimi ješ, se pogovarjaš in tudi delaš," pravi. Po njegovih izkušnjah so ljudje v nerazvitem svetu mnogo bolj gostoljubni kot tisti iz razvitega sveta. Četudi na potovanjih zapravi minimalno, nekaj denarja vseeno potrebuje. Uspel je spoznati tudi ljudi, ki so premožni in ki podpirajo njegov način življenja. Tako mu nekateri od njih vsake toliko časa nakažejo kakšne manjše zneske denarja in s tem omogočijo tak skromen način potovanj. 

"Potovanja ti odprejo nov pogled na svet. Odprejo ti razum, sprejemaš mnogo več, kot si kadarkoli prej, postaneš skromnejši, zadovoljnejši, ne jeziš se zaradi nepomembnih stvari, vsekakor imaš mnogo manj stresa … življenje dobi povsem nove dimenzije," iz Ugande sporoča Boris. Veseli se potovanja po tej državi in pravi, da je vesel, ker je eden tistih, ki bodo svet spoznali tako, kot bi ga morala večina, a ga v resnici nikoli ne bodo.