-6°C

'Bistvo življenja ni delati in imeti, ampak ljubiti'

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 4 min
AVTOR
24UR Fokus /
KOMENTARJI
136
Minevanje, umiranje, žalovanje in žalost so del življenja vsakega od nas; o teh temah se premalo govori, pa čeprav se z njimi slej ko prej soočamo prav vsi. Zato sta delo in poslanstvo društva Hospic in zavoda Ljubhospic tako zelo pomembni. O minevanju, smrti, poslavljanju, potrebah na smrt bolnih ob iztekanju njihovega življenja in o njihovih svojcih.

Z vso subtilnostjo prisluhniti fizičnim, psihosocialnim in duhovnim potrebam umirajočih bolnikov. Lajšanje njihovega trpljenja. Sočutna celostna oskrba in podpora svojcem. To je poslanstvo društva Hospic, ki obstaja že četrt stoletja in deluje v enajstih slovenskih regijah. Epidemija covida-19 je močno posegla v njihovo delo, v način izvajanja podpornih programov in vseh aktivnosti. Tamara Zemlič Radović iz Slovenskega društva Hospic, ki se je med drugimi pogovarjala z novinarko Majo Sodja, pravi: "Nihče od nas ni vedel, kako dolgo bo trajalo, ljudje pa nas potrebujejo, stiske so velike. Strah jih je, kam se obrniti, ali bodo ostali sami."

Hospic umirajoče obiskuje na domu. In tudi zdaj – čeprav gre za izjemno ranljive ljudi, pogosto v zadnjih tednih ali dneh življenja – opravljajo nujne obiske na domu, če se bolnik in svojci s tem seveda strinjajo. Individualne pogovore opravljajo po telefonu, skupinske terapije po spletnih aplikacijah. "Stiske so iz dneva v dan večje. Moram reči, da se včasih vprašam, kaj se bo zgodilo, ko bo vsega tega konec, koliko je ostalo nepovedanega, prikritega, stiske nastajajo, ko ljudje umirajo ..." 

Zaradi vse večjih potreb po telefonskem pogovoru so v Hospicu odprli Sočutni telefon – številk je več, najdete jih na spletu. V času epidemije smo vsi več doma. Zato so stiske tistih, ki se soočajo z umiranjem in žalovanjem, še bolj izrazite, še globlje. Dan v društvu Hospic se začne z jutranjim sestankom, na katerem strokovne sodelavke (novinarska ekipa Fokusa jih je obiskala  v Mariboru) skrbno dorečejo vse obveznosti in – kar je za društvo izjemno pomembno – vso koordinacijo s prostovoljci, brez katerih, kot priznavajo, ne bi zmogli.

Hiša Hospica – edina tovrstva stavba v Sloveniji.
Hiša Hospica – edina tovrstva stavba v Sloveniji.FOTO: 24UR Fokus

Ločeno od Slovenskega društva Hospic deluje zavod Ljubhospic, bolj znan kot hiša Hospica, ki je edina tovrstna stavba v Sloveniji. V zgradbo, ki stoji pod ljubljanskim Golovcem, pridejo neozdravljivo bolni umret. Zavod je bil ustanovljen leta 2010 ravno s tem namenom: da neozdravljivo bolnim ob koncu življenja zagotavlja neprekinjeno celostno oskrbo. V Ljubhospicu je 12 enoposteljnih sob. V teh sobah se odvija zadnje obdobje življenja. To je čas poslavljanja, zaključevanja odnosov, čas slovesa. Umiranje je namreč veliko več kot le medicinski proces, opozarja vodja Ljubhospica Tatjana Fink. "Seveda poskrbimo za to, da človek ostane človek do konca. ...  Ne gledamo na človeka z mislijo o tem, kaj se ne da več narediti oziroma česa ne zmore več, ampak razmišljamo predvsem, kaj še lahko naredimo, da se bo čutil živega, in da ga spodbudimo, da določene stvari, ki jih še zmore, naredi, če je to njegova izbira." O dragocenih izkušnjah in modrostih iz hiše Ljubhospica bomo tudi govorili nocoj; o ljudeh, ki pridejo tja umret, o svojcih in osebju, ki lajša in pomaga v zadnjih tednih ali dneh življenja ...

Detabuizacija smrti je eno od pomembnih poslanstev Ljubhospica. Čas epidemije nas  še dodatno opominja, kako krhka bitja smo ljudje, kako minljivi smo. Ta čas, v katerem živimo, je dragoceno izhodišče, da se vprašamo: kaj če nekoga, ki ga ljubimo, ki nam veliko pomeni, jutri ne bo več? Kaj če nas jutri ne bo več? Tatjana Fink pravi: "Naj ljudje ne živijo tako, kot da bodo živeli 100, 200, 300 let, ker je za ta svet pomembna kvaliteta življenjane da samo hitimo in kupujemo, ampak predvsem da imamo radi. Da to pokažemo in povemo. Kajti ljudje si na koncu življenjapa ne samo na koncu, ampak predvsem vse življenježelijo to;  pa bežimo tudi od tega. Ta svet naj res sreča spet samega sebe! In to, kar je bistvo. Bistvo življenja ni delati in imeti, ampak ljubiti."

V nocojšnjem Fokusu bomo govorili tudi o žalovanju. Kako žalujemo, ko nekdo umira, ko nekdo, ki nam je blizu, umre. Kako različno se soočamo s tem. Otroci, odrasli ... Umiranje in poslavljanje sta v času epidemije še težji, še bolj samotni – tako za na smrt bolne, umirajoče, kot za svojce. Že prej so bili mnogi pred smrtjo in v smrti osamljeni, zdaj pa zaradi razmer, v katerih smo, še toliko bolj. 

Celotni prispevek si lahko ogledate na Voyo

fokus pasica