Judo ni izjema, zgodbe o zlorabah tudi v drugih športih

Po tem, ko smo v prejšnjih Dejstvih objavili pričevanje nekdanjih judoistk, ki trenerju Marjanu Fabjanu očitata čustveno, fizično in celo spolno nasilje, razkrivajo nekatere nekdanje športnice temno plat tudi drugih športov.

Bile smo vse, samo človek ne, se spominja nekdanja košarkarica izrazov, ki jih je uporabljal trener kluba, v katerem je igrala. Ko je dobila povabilo v reprezentanco, je pričakovala njegovo podporo, a jo je še bolj poniževal. Pripoveduje, kako je zaradi tega skoraj izgubila zaupanje vase, v svoje sposobnosti. "Marsikatera bi odnehala, a sem vztrajala, so pa nekatere dejansko prenehale trenirati zaradi njegovega obnašanja." Njena slaba izkušnja s trenerji pa se nadaljuje. Še kot mladoletna je bila v središču pozornosti reprezentančnega trenerja. Objemi, poljubi in pozneje tudi več kot to. Vedela je, da ne ravna prav, a ni upala povedati staršem, ni jih želela vznemirjati, čutila je sram. "Danes vem, da je šlo za zlorabo moči, avtoritete, trenerju nisi upal reči ne."

Nadlegovanja, nasilja je ogromno v slovenskem športu, pravi nekdanja atletinja Brigita Langerholc, četrta na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 v teku na 800 m. "Za dva trenerja smo vedeli, da sta malo mejna, jaz sicer nisem doživela njunega nadlegovanja, so ga pa druge". Spominja se neprimernega držanja pri dvigovanju uteži, ko je trener pomagal varovanki, da bi dvignila visoko težo. "Vedel si, da ni šlo za pravilno držanje. A v športu se vse smatra kot normalno, čeprav ni."

Če Langerholčeve niso nadlegovali trenerji, pa ima v slabem spominu športne managerje. "Ogromno je bilo nadlegovanja, sploh, ko so ljudje malo preveč popili. Verbalno nadlegovanje pa kakšna roka tam, kjer ne bi smela biti."

Primer Fabjan med drugim odpira vprašanje, kakšno vlogo imajo starši pri odkrivanju, preprečevanju zlorab. V primeru trenerja Sare Osterman, članice akrobatskega kluba, so prav starši odigrali ključno vlogo. "Si naredil en skok dobro, on je bil ponosen nate in ti je dal lubčka na usta. Ko smo se peljali z avtobusom na tekmovanje, si se moral usesti na njega, dotikal se te je na neprimernih mestih," opisuje travmatično izkušnjo s trenerjem akrobatske skupine Ostermanova. Potem ko so deklice to zaupale staršem, so šli starši v akcijo. Trener se je moral pozneje zagovarjati na sodišču in bil tudi obsojen na triletno zaporno kazen.

Drugačna je zgodba nekdanjih judoistk. "Bi rekla, da mogoče je marsikateri starš tudi vedel, pa so bili rezultati toliko bolj pomembni od lastnega otroka. In če vidiš, da nimaš podpore doma, h komu se boš zatekel," se sprašuje sogovornica, ki je leta pozneje ovadila Fabjana sama, poleg nje pa še pet nekdanjih judoistk.

Varuh športnikovih pravic je eden od tistih, na katerega se lahko obrnejo športniki, ki so doživeli zlorabo. Že drugi mandat je to Rožle Prezelj. Opozarja, da bi morala država zaradi zlorab sprejeti enotna pravila, med drugim glede vprašanja, ali mora trener, ki je v postopku, začasno prenehati z delom trenerja. Prezelj je prepričan, da bi moral. Ne gre za to, da bi šlo za ugotavljanje, ali je trener kriv ali ne, oziroma sankcioniranje, poudarja Prezelj, pač pa bi šlo za preventivni mehanizem. "Bi se v primeru, če se že je kaj zgodilo, športnike, ki trenirajo pri takem trenerju, zaščitilo." 

Lahko udarce v judu, zato ker gre za borilni šport, res dojemamo drugače kot v ostalih športih? Prav na to se sklicujejo podporniki Fabjana. Kaj pravi o tem varuh športnikovih pravic Prezelj? Prepričan je, da je udarec udarec, ne glede na to, v katerem športu pride do njega. V vseh primerih pa je, pravi, nesprejemljiv. Kaj vse bi morala država spremeniti po aferi Fabjan, zato da bi bili športniki bolj zaščiteni pred zlorabami, nasiljem? In kateri ukrep, ki bo pomagal žrtvam nasilja v športu, je varuh športnikovih pravic v sodelovanju z Društvom psihologov Slovenije že sprejel? Kaj pa Judo zveza Slovenije, kakšne spremembe napoveduje?