Kaj imajo skupnega Karel III., splavar na reki Dunajec in ribič na Soči?

V središču romunske reportaže sta vasi Viscri in Valea Zlanului, kjer je britanski kralj Karel III. skozi leta kupil in obnovil več tradicionalnih hiš. Prvo, več kot dve stoletji staro hišo s številko 163 v Viscriju, je kupil leta 2006. Danes jo predstavlja kustosinja Domnica Macri, ki obiskovalcem pokaže značilno saško gospodinjstvo s terakotnimi pečmi, ročno izdelanim pohištvom in posteljami z izvlečnimi predali. 

V izseku iz leta 2014 je Karel povedal, da je v Romuniji še približno 250 skoraj povsem ohranjenih vasi in da bi morali biti Romuni na to ponosni. V vas Valea Zlanului pod pobočji gorovja Baraolt ga je po navedbah avtorjev reportaže pripeljal grof Tibor Kálnoky. Domačin Ferenc Preda se njegovega prvega prihoda spominja s helikopterjem, v dežju in gumijastih škornjih.

Med vasmi danes vodi več kot 120 kilometrov kolesarskih poti skozi gozdove in mimo lokalnih dvorišč. Vasi je odkrivala novinarka romunske PRO TV Larisa Antal.

Petar Mihov je 29-letni enolog iz vasi Ilindenci v dolini reke Strume, ki ji pravijo tudi dolina rdečega vina. Je četrta generacija vinogradniške družine, hkrati pa prvi šolani vinar v družini. Študiral je na Univerzi za prehransko tehnologijo v Plovdivu, opravil prakso v craft pivovarni v ZDA in delal v uveljavljenih bolgarskih kleteh, nato pa se vrnil domov, kjer družinske vinograde razvija v majhno butično klet.

V vinogradu uporablja divje kvasovke in biodinamični pristop. Uporablja zeliščne pripravke in v vinograd vabi čebele. V Ilindencih živi približno 600 ljudi. V regiji se odpira vse več manjših kleti, obiskovalci prihajajo na trgatev, se sprehajajo med vinogradi in okušajo lokalne pridelke.

Mihov opozarja tudi na pomen avtohtonih bolgarskih sort, med njimi Mavruda, široke Melniške trte in redke Keratsude. Življenje in delo mladega enologa je predstavila novinarka bolgarske bTV Radiana Bozhikova.

Na severu Slovaške, v pokrajini Pieniny, tradicija splavarjenja na reki Dunajec živi še danes. Obiskovalci se po približno deset kilometrov dolgem odseku Dunajca podajo med Slovaško in Poljsko.

Po tej poti so nekoč les prevažali vse do Baltskega morja. Ko je ta funkcija izginila, se je razvilo turistično splavarjenje, ki po besedah lokalnih splavarjev traja že približno 200 let.

V reportaži nastopata splavarja Miroslav Laincz in Štefan Krišák. Predstavljena je tudi kultura Goralov, ki jih na Slovaškem živi približno 57.000, predvsem v regijah Spiš, Orava in Kysuce. Del poti vodi mimo Rdečega samostana, slovaškega narodnega kulturnega spomenika, ki ga predstavlja muzejska delavka Marta Michnová. Po reki Dunajec je plul novinar slovaške Markize Pavol Borkovič.

Baťov kanal je najdaljša umetna vodna pot na Češkem in eno najbolj obiskanih rekreativnih območij v državi. Dolg je približno 60 kilometrov, polovica poti poteka po umetni strugi, polovica po strugah Morave in Radějovke.

Njegova zgodovina je povezana s Tomašem Batjo (češ. Tomáš Baťa), ustanoviteljem svetovno znane obutvene tovarne, ki je želel Moravo urediti za prevoz premoga in hkrati preprečiti poplave. Načrt je začel uresničevati leta 1930, gradnja se je začela leta 1934, kanal pa je začel obratovati leta 1938. Po njem so premog iz hodoninskega bazena vozili do Batjevih elektrarn v Otrokovicah in Zlínu.

V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo obratovanje ustavljeno. Kanal naj bi postal del načrta za povezavo Donave, Odre in Labe, vendar ta projekt nikoli ni bil uresničen. V devetdesetih letih so se na kanal vrnili turisti.

Danes ga upravlja Uprava povodja reke Morave. Na 14 zapornicah plovila premagajo več kot 18 metrov višinske razlike, od sezone 2026 pa obratuje tudi nova zapornica Rohatec–Sudoměřice v smeri Hodonína.

David Fína, direktor Uprave povodja reke Morave, poudarja, da je Baťov kanal danes hkrati vodna pot in naravno-tehnična dediščina. O njegovi zgodovini in preobrazbi govorijo tudi upravitelj kanala Čestmír Daňhel, zgodovinar Zdeněk Pokluda in lastnica podjetja za izposojo plovil Lenka Lapčíková. Kako izgLeda kanal, pa novinar češke TV Nove Jakub Urbánek.

Slovenske reke sodijo med najbolj priljubljene evropske destinacije za muharjenje, predvsem Soča in Unica. Dnevna dovolilnica na Soči stane od 60 do 120 evrov, skupaj z vodnikom pa dnevni strošek preseže 200 evrov na osebo. Nekatere ponudbe za tridnevno muharjenje dosežejo tudi 4.500 evrov. Dovolilnica na Unici stane 99 evrov na dan.

Unica je edina reka, v kateri živijo izključno domorodne ribe. Za številne tuje ribiče je soška postrv eden od ulovov, ki jih želijo doživeti vsaj enkrat v življenju.

Med sogovorniki so vodnica Nina Mlakar, nizozemski ribič Lesly Janssen in finski gost Olli, ki na Unici lovi že četrto leto zapored.

Za idilično podobo rek pa se skrivajo tudi pritiski. Gradbeni posegi, vse toplejša voda, množični turizem ter plenilci, od kormoranov do vider, po besedah sogovornikov vse bolj vplivajo na stanje rečnih ekosistemov.

Na to opozarjata Barbara Semrajc z Zavoda za ribištvo Slovenije in ribiški čuvaj Gašper Humar. Sava Bohinjka je po Humarjevih besedah primer, kako hitro lahko kombinacija tople vode, onesnaženja in premalo zmogljive čistilne naprave vpliva na stanje ribjih populacij.

Predsednik Ribiške zveze Slovenije dr. Miroslav Žaberl poudarja, da bi bilo namesto regulacije treba razmišljati o renaturaciji vodotokov. Direktor Zavoda za ribištvo Slovenije Matevž Podjed pa opozarja, da v Sloveniji nobena reka in nobeno jezero nista v zasebni lasti. Ribolovni turizem je raziskovala novinarka POP TV - rubrik Inšpektor in Fokus Tea Šentjurc.

Splavar na Dunajcu. Vinar v Ilindencih. Kralj v Transilvaniji. Kanal, po katerem danes plujejo turisti. Ribič na Soči. Pet držav, pet zgodb in ena skupna ugotovitev: dediščina se ne ohranja sama od sebe. Ohranja se zato, ker jo ljudje še vedno živijo.