Medtem ko so globalne geopolitične razmere v svetu znova vse bolj napete, se režim iranskega ajatole na vse kriplje poskuša ohraniti na oblasti, tudi s tem, da protestnike obsojajo na smrt. Zahod krepi ekonomske sankcije proti režimu, tudi ker Iran Rusiji dobavlja orožje za vojno v Ukrajini, a breme sankcij nosijo prebivalci, ki se vse bolj odločno postavljajo po robu teokratski diktaturi.
Med njimi je tudi Shiva Nazar Ahari, večkrat nagrajena iranska novinarka, ki je zaradi svojega zavzemanja za človekove pravice v Iranu že trikrat pristala v zaporu, od tega 100 dni v samici. Za 24UR Fokus je pripovedovala, kaj to pomeni in kako se počuti okoli 13.000 aretiranih v zadnjih protestih.
V iranskem zaporu ljudje ostanejo brez vseh pravic, nimajo pravice do odvetnika in nobenih obiskov, ničesar. Tudi družine zelo pogosto sploh ne vedo, da so jih zaprli. S tem izvajajo pritisk tudi na družine, da bi prepovedale otrokom sodelovati na protestih. Bičanje in mučenje sta nekaj vsakdanjega, še posebej težko pa je ženskam, saj jih pogosto spolno nadlegujejo in zlorabljajo.
Ženske v Iranu so imele sicer res že v prejšnjih generacijah precej težav, obstajale so dogovorjene poroke, izobraževanje deklic ni bilo ravno priljubljeno, a v zadnjem desetletju ali dveh pred islamsko revolucijo, govorimo torej po letu 1960, je bilo gibanje za pravice žensk v razcvetu, končno so lahko zaživele bolj svobodno, a ne za dolgo, zgolj do leta 1979.
Včasih so naglavne rute nosile le ženske v najbolj versko konservativnih družinah, zdaj pa so pravila iz leta v leto strožja, kazni pa hujše. Hkrati je moralna policija ob aretaciji ženske zaradi par las, pogosto tako brutalna, da jo malone vlečejo na pol golo naokoli. Nimajo pravice do splava, tudi ko zdravniki odločijo, da bi bil potreben, je to odločitev moža ali verskega sodišča, od moža se lahko ločijo le, kadar mož to želi.
Ko kdo koga ubije, iranska zakonodaja dopušča, da lahko družina storilca plača odškodnino družini žrtve in jim slednja odpusti ter storilec ne dobi smrtne kazni. In pri izplačilu tako imenovanega krvavega denarja je vrednost ženskega življenja pogosto enaka vrednosti enega testisa muslimanskega moškega.
Za domnevno nepravilno nošenje naglavne rute, zaradi le dela las pa je očitno zdaj dovoljeno tudi to, da policisti do smrti pretepejo mlado dekle. To se je zgodilo Mahsi Amini in to je pognalo ženske ter moške na ulice. Čeprav s tem resnično ogrožajo svoja življenja.
Ne gre za boj proti islamu, nikakor, gre za boj proti režimu. Eden od naših sogovornikov pravi, da mnogi mislijo, da so Iranci proti drugim verstvom, proti ateistom, agnostikom in sunitom, kar pa po njegovem ne drži. Režim pa je proti vsem, celo proti tistim šiitom, ki jih ne ubogajo v vsem, kar ajatola reče.
Hinavščina vodilnih se po njegovem kaže tudi v tem, da kljub hudi propagandi proti zahodu, češ da je vse iz zahoda hudičevo, pa je velika večina predstavnikov režima svoje otroke poslala na Zahod. Njihove hčere se tam ne pokrivajo in njihovi sinovi hodijo okoli v kratkih hlačah. Verski vodje ne verjamejo v nič, razen v moč, denar in svoje preživetje, pripoveduje.
Ekonomske sankcije po navedbah sogovornikov prizadenejo predvsem navadne ljudi, v izredno bogati državi, kakršna je Iran, zdaj po nekaterih ocenah že več kot 50 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. Tudi to je faktor v eksplozivni mešanici ljudskega nezadovoljstva. Ljudje v Iranu potrebujejo pomoč, želijo si biti slišani, verjamejo, da jih na koncu tokratne vstaje čaka svoboda.
Pa jih res? Iranski režim nima težav s pobijanjem protestnikov, ustrahovanjem in prisilo. Vse države so v ravnanju z Iranom previdne, nenazadnje gre za jedrsko velesilo, ki je v času naraščanja cen nafte vendarle tudi opcija. Možnost za nabavo naftnih derivatov, če se razmere še zaostrijo. Nenazadnje, (pre)drag bencin bi hitro ogrozil zahodne demokratične vlade, tega pa si svetovni voditelji seveda ne želijo.
KOMENTARJI (28)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.