Novinarka Petra Čertanc Mavsar je za 24UR Fokus posnela portrete štirih izjemnih žensk, pilotk, poslušala njihove navdihujoče zgodbe v poklicu, polnem adrenalina, odgovornosti in svobode, ter poletela med "ptice".
Od slabih štiri tisoč pilotskih licenc jih je le dobrih 80 v ženskih rokah, največ za jadralno letalo, najmanj pa za helikopter in balon. A v resnici je žensk v letalstvu še manj – nekatere imajo namreč po več licenc hkrati. Le nekaj med njimi pa se jih z letenjem ukvarja tudi profesionalno.
Romana Begovič je pilotka vojaškega helikopterja. V srednji šoli je želela skočiti s padalom in zato ves čas prepričevala starše, naj ji za rojstni dan plačajo skok s padalom, vse dokler ji stric ni namignil, naj postane vojaška pilotka. Šla je po začrtani poti. Njeno navdušenje nad letenjem ni zraslo v "pilotski" družini, saj nihče med sorodniki ni pilot, prav tako ni odraščala v bližini letališča. Letenje je bila želja, ki je zrasla v njej sami, zato se je vpisala na strojno fakulteto, smer letalstvo. "Ko sem bila stara 19, 20 let, sem začela leteti v klubu. Začela sem se šolati na majhnem športnem letalu. Ko sem prišla v vojsko, sem se tam šolala na letalih, v častniški šoli sem preklopila na helikopter."
A ko je letenje enkrat služba, je odgovornost toliko večja, pravi. "Pri nas se ukvarjamo z nočnim letenjem, skupinskim letenjem in akrobacijami, imamo šolanje za hribe, šolanje za gašenje požarov, šolanje za vitlo. Najtežje je nedvomno reševanje v gorah. Težko je, ko veš, da je nekdo tam nekje, ti pa ne moreš priti do njega, ker zelo piha, ne moreš zalebdeti, ne moreš pomagati."
Breda Šprajcar je pilotka policijskega helikopterja. "Oči me je že v otroštvu velikokrat vzel s sabo na leško letališče, ker je sam športni pilot, pri 16, 17 letih pa me je zamikalo, da bi poskusila tudi sama. Začela sem z jadralnim letenjem." Breda Šprajcar je letalo pilotirala, preden je imela vozniško dovoljenje za avtomobil. Zato ne preseneča, da se je kmalu zatem odločila za kariero poklicne pilotke. "Dokler je to bil le moj hobi, je bila to duševna hrana, veselje. Odkar se z letenjem ukvarjam poklicno, so tudi občutki drugačni, ker opravljamo zahtevne naloge."
Letenje v vseh razmerah, tudi močnem vetru in snegu – to so, pravi, največji izzivi profesionalnega pilotiranja. Ko iščejo pogrešane osebe ali pomagajo poškodovanim, poleta ne moreš preprosto prestaviti. Po več kot 1300 urah letenja v helikopterju še vedno čuti adrenalin. To je poklic, v katerem se izobraževanje in usposabljanje nikoli ne nehata.
Tanja Pristavec je jadralna pilotka, inštruktorica, s katero je poletela tudi naša novinarka Petra Čertanc Mavsar. Za Tanjo Pristavec je bil to že 1453. let. Z očetom, poklicnim pilotom, je letela že kot otrok, pri 16 letih pa je začela leteti tudi sama. Leti njen mož, letita njeni hčeri, kmalu bo tudi sin. Ob vikendih so v zraku tudi vsi naenkrat.
Kljub mladostniški želji, da bo poklicna pilotka, se je takrat odločila drugače. "Časi, ko sem se odločala za poklic, niso bili najbolj optimalni za ženske. Pred njimi je bila kar krvava pot, če so profesionalno hotele priti na enako raven kot moški. Mogoče sem bila preskromna in obupala; rekla sem si, da je davek prevelik in da se bom s tem ukvarjala samo športno, za dušo. Moram reči, da danes tega niti ne obžalujem."
Je medicinska sestra, vodja enote za obvladovanje bolnišničnih okužb na Jesenicah s štirimi svetovnimi rekordi v jadralnem letalstvu. V zraku si, kot pravi, polni baterije. Letenje je njeno zdravilo za preganjanje skrbi, za sprostitev in vrnitev k naravi. "V zadnjem času sem se res vsakodnevno soočala s covidom in to letenje mi je pomagalo lajšati ta stres, ki je bil prisoten v zdravstvu. Občutki so sproščujoči, delno tudi pozitivno adrenalinski. Taki, ki izničijo ta stres na zemlji. Jaz se resnično sprostim, odklopim, pa če je to dve uri, tri ure – na zemljo se vrnem prerojena."
Marjana Dežnak je upokojena pilotka, ikona slovenskega letalstva – ženska, ki je orala ledino v komercialnem letalstvu v nekdanji Jugoslaviji. Bila je kapitanka boeinga 747, ko ga v Jugoslaviji sploh še nismo imeli. A pot do tja je bila v času, ko so v kokpitu sedeli le moški, trnova. Prvič, ko bi mogla iz Lesc na Triglav peljati potnike, se ni izšlo po načrtih. "Se pripeljemo do steze, prosim za dovoljenje za vzlet, pa reče gospod – čakajte malo, mi bi se radi peljali. Sem rekla – ja saj se boste, zdaj gremo. Pa reče: kdo je pa pilot? Ja, jaz! To pa ne! In smo se morali obrniti, niso želeli iti z mano. Čakali so na pilota."
To je od letenja ni odvrnilo, ravno nasprotno – neverjetna trma, s katero je premagovala ovire, je občudovanja vredna. Osem let je letela za Adrio, a ko ji v Beogradu niso želeli podpisati zdravniškega dovoljenja, ki je bilo pogoj, da se lahko prijavi na izpit za kapitanko, češ da slabo vidi, je odšla. Najprej delat za letalsko družbo v Egipt, nato na Nizozemsko. "Pri njih sem zamenjala pet tipov letal, moja želja je bil jumbo jet. Ta je bil tudi za vse pilote pojem letalstva in nekje v ozadju sem si mislila: jaz bom pa letela z njim. To je bilo noro, ker ga v Jugoslaviji sploh nismo imeli. Na jumbo jet težko prideš, a sem si rekla: mogoče mi bo enkrat uspelo. In mi je."
V letalstvu je danes precej več žensk, kot jih je bilo pred štirimi desetletji. Tudi v profesionalnem. V Fokusu s Petro Čertanc Mavsar in pilotkami – Bredo Šprajcar, Romano Begovič, Tanjo Pristavec in Marjano Dežnak.
Oddajo si lahko ogledate na VOYO.
KOMENTARJI (36)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.