'Ko si prišel na Vrhniko, si bil 'pečen''

O vojski, ki je postala del vrhniške identitete, nas je skozi izjemne zgodbe pripovedovalcev, ki so doživljali prelomne čase na Vrhniki, popeljala novinarka 24UR Fokusa Maja Sodja. 

Ivan Rupa, nekdanji tankist jugoslovanske ljudske armade, nekdanji poveljnik tankovskega voda, je 12 let delal v spodnji vrhniški vojašnici – v 1. oklepni brigadi, ki je v Sloveniji izstopala kot najmočnejša enota JLA. Sem je prišel leta 1979 po končani srednji vojaški šoli. Ni prav dobro vedel, kje je Vrhnika, le to, da je majhen kraj, mladeniči, stari 18, 19 let, so želeli v velika mesta. "Z Vrhnike je bilo zelo težko dobiti prekomando nekam drugam, ker nihče ni hotel priti sem. Ko si prišel, si bil kar pečen, ja, ha, ha." Tudi mnogi vojaki JLA smo junija 1991 v podzavesti že razmišljali, kako naprej, priznava Rupa. Ugotovil je, da se v tem vojaškem sistemu ne vidi več, zato je armado zapustil in prestopil v teritorialno obrambo. "Navadil sem se na Vrhniko, z družino smo se tako zmenili, da bi najraje ostali tukaj. Tukaj sem imel prijatelje, ljudi, ki sem jih spoznal, se družil z njimi. Bilo mi je lepo. Je pa prišel trenutek, ko sem začutil, da se JLA oddaljuje od vseh nas."

Šport je jugoslovanska vojska gojila, imela rada, se spominja dolgoletni urednik vrhniškega Našega časopisa Simon Seljak. "V Partizanu je bilo ogromno športa, precej športnikov se je asimiliralo na Vrhniki. Ustvarili so si družine." Družabno dogajanje se je takrat, podobno kot danes, odvijalo v gostinskem lokalu in hotelu ob glavni Tržaški cesti. Aleš Ogrin, nekdanji direktor Mantove, poudari, da je bil "hotel Mantova zelo pomemben objekt za vojsko, vsako jutro obvezna kavica, veliko oficirjev se je na Vrhniko tudi vozilo z avtobusi, potem so pri nas spili kavo in šli službovat v kasarne." Ker je bilo vojaštvo skoncentrirano v strogem naselju in ker je bilo na Vrhniki 1240 vojakov, 350 oficirjev, 7 odstotkov Vrhničanov pa v vojaški službi, je vojska narekovala tudi družabno sceno. Ogrin se spominja, kako so organizirali plese, najemali ansamble, prirejali tematske večere. "Takrat je bilo veliko ljudi na Vrhniki, prišli so iz vse Jugoslavije, tukaj je bila velika vojska."

V času Jugoslavije je že obstajala tudi teritorialna obramba. Na Vrhniki je bil to štab 3. variante, imel je 763 pripadnikov, s slovenskimi povelji so začeli že na usposabljanjih leta 1974. TO je bila obrambna vojska, pojasnjuje njen nekdanji vrhniški poveljnik Jože Molk. Sodelovanje med TO in JLA je bilo dobro, pove. Konec 80. let so se že čutile težnje po političnih spremembah, se spominja Molk, težnje po odcepitvi. "Moram reči, da je v večini prebivalstva tlelo oziroma je bilo mnenje ne vojne, po mirni poti, potem ko so ta pričakovanja izgubljala moč, smo se vsi začeli resno spraševati, kaj bo potrebno, ko smo videli, da se tudi nasprotnik pripravlja na nekaj, kar ni normalno v državi."

"Podpisani Drago Brenčič, polkovnik, pilot, načelnik 21. operativnega centra protizračne obrambe, ki brani zračni prostor Slovenije in Istre, izjavljam: da ne morem več opravljati svoje dosedanje dolžnosti po tem, kar je storila jugoslovanska armada v Sloveniji, še posebej z uporabo letalstva."

S tem manifestom je JLA zapustil tudi Drago Brenčič. Bil je vojaški pilot, načelnik letalske baze v Bihaću. Tam je z družino živel do leta 1989. Njegova hči Irena Brenčič za 24UR Fokus pripoveduje, da so v Bosni živeli srečno življenje, vrnili so se zaradi maminega domotožja, in ne zato, ker bi slutili, da je naša nekdanja skupna država tik pred razpadom. Ko so prišli na Vrhniko, je Brenčič služboval na Raskovcu, v zgornji vrhniški vojašnici, v 350. polku protizračne obrambe, pri tako imenovanih plavcih. Zaradi družine in pripadnosti Sloveniji je zapustil svoje nekdanje tovariše, prelomil je zaprisego. Bolelo ga je in bilo ga je strah morebitnih povračilnih ukrepov, maščevanja, pripoveduje hči. "Ko smo izvedeli, da je oče prestopil, smo se kar hitro spakirali in šli na Jesenice, mami, brat in jaz. V Javorniški rovt k stricu v neko kolibo sredi gozda, tam smo bili par dni. Spomnim se, kako smo šli mimo barikad, po radiu smo slišal izjavo očeta, ki poziva vse, da prestopijo in da se nehajo ta barbarska dejanja s strani JLA." 

Irena in mlajši brat sta z Jesenic odpotovala k teti v Nemčijo in tam preživela poletje. Nista vedela, kaj je z očetom, kje je, ali je sploh še živ. Drago Brenčič je bil ta čas v enotah teritorialne obrambe. A Irena o teh časih ne ve prav veliko, ker oče o vojni nikdar ni govoril. Kot tudi ne o časih pred vojno, o časih, ki jih je preživljal tam, kjer je bil najsrečnejši, v zraku, med pticami in oblaki. Ali kot pravi njegova svakinja Vida Stržinar. "To, kar ostaja, je samo občudovanje, da nekomu uspe, Dragu že to, veste, on se je odpovedal letenju, zaradi družine, otrok, da je prišel v Slovenijo. To je bila njegova prva največja žrtev."

Vojna je posegla v mnoge družinske usode. Z Vrhnike so se odselile številne tako imenovane oficirske družine. Mnoge so razpadle. V oddaji 24UR Fokus lahko slišite tudi zgodbo Dejana Đošića, enega od oficirskih otrok, ki se je, ker je bil polnoleten, odločil, da z mamo, očetom in bratom ne bo zapustil svojega kraja. Na Vrhniki je ostal sam. In tudi, kako se bombardiranja barikad proti Ljubljani, kjer je bil hudo ranjen, danes spominja 80-letni Vrhničan Janez Barbo. 

Maja Sodja je zgodbo kot Vrhničanka sklenila z besedami: "Življenje z vojsko je naš kraj zaznamovalo in je bilo za Vrhniko in Vrhničane izjemnega pomena, pred in po osamosvojitveni vojni. Zgodovina narodove kulture je zgodovina naroda samega, je pred mnogimi leti dejal še en pomemben Vrhničan, Ivan Cankar. Morda smo tudi zaradi njegovega duha Vrhničani "lokal patrioti". In Cankar je imel prav: Vrhnika je res prečuden kraj!"

Celotno oddajo si lahko ogledate na VOYO.