Pred dnevi mi je med snemanjem na Trgu republike neki gospod, ki je bil tam skupaj s somišljeniki, v roke dal papir, na katerem piše: Priznanje Medicinske fakultete v Ljubljani, da virusa Sars-Cov-2 niso nikoli znanstveno dokazali. Gospod je očitno eden tistih, ki ne verjamejo v obstoj virusa, v obstoj bolezni covid-19, ki je v Sloveniji terjala več kot 3700 žrtev. Obtem, ko mi je izročal omenjeni list papirja, me je snemal s telefonom in čakal na mojo reakcijo. Prijazno sem mu pojasnila, da ne pripravljam prispevka o aktualni epidemiji in se umaknila. A skozi moje misli so šle zgodbe treh umrlih – Marije, Jožeta in Branka in treh njihovih svojcev – Marine, Francija in Irene, ki so za tokratni 24UR Fokus zbrali moč in pogum. Iskreno so spregovorili o izgubi mame, očeta in brata. In opozorili na to, v kakšni stiski so se znašli, ker so njihovi najbližji umrli sami. Zgodbe so nam povedali tudi zato, ker se zavedajo, koliko svojcev ima podobne boleče izkušnje. Da bo morda tudi drugim, ki čutijo podobno, vsaj malce lažje.
Čas, v katerem živimo, smrti, ki se dogajajo, ne le zaradi covida, pač pa zaradi vseh okoliščin, ki pripeljejo do tega, nas opominjajo, kako pomembno je poslavljanje. Pomembno za tiste, ki ostanejo. Posloviti se, pomeni zaključek. In če te možnosti ni, kot je ni (bilo) za mnoge svojce v covidnem času prepovedi obiskov v bolnišnicah in domovih za starejše, je človek, ki izgubi najdražjega, pogosto v stiski. Na to smo v naši rubriki opozorili že v začetku januarja, ko smo obširno govorili o žalovanju. In na to vsakodnevno opozarjajo strokovnjaki in številni svojci. Ena od slednjih, ki želi ostati neimenovana, je v svoji izpovedi o mamini smrti zapisala to: "V lanskem letu so bili obiski redki, v septembru, ko so bili občasno dovoljeni, mama ni več hodila, govorila, bila je shujšana. Njena zdravnica je ob pregledu oktobra zapisala, da je mama v zadnjem obdobju življenja in nujno pogosto potrebuje moje obiske. V zadnjem tednu decembra mi je direktor (DSO) dovolil pogostejše obiske ... 8. 1. 2021 so dom zaradi okužb spet zaprli. 13. 1. 2021 so me obvestili, da je mama okužena in v rdeči coni. Zjutraj 15. 1. 2021 sem jo v zaščitni opremi obiskala zadnjič, bila je odsotna, nedovzetna, a očitno zaradi morfija mirna in spokojna. Naslednji dan se je poslovila."
Vsi te možnosti niso imeli. Franci Bolta je svojega brata Jožeta, ki je umrl na Infekcijski kliniki v Ljubljani, zadnjič videl slab mesec pred smrtjo. Irena Pamič je svojega očeta v lendavskem domu starejših občanov nazadnje obiskala pred prvim "lockdownom". Marina Kokolj se je od mame poslovila, ker si je to možnost izborila. Za vse, ki si je niso mogli, ji je neznansko žal.
Tokratna tema je za vse žrtve covida, za vse ljudi z imeni in priimki, ki so podlegli bolezni. Je tudi za vse njihove svojce. In tudi za gospoda, ki na Trgu republike deli v slabi slovenščini nanizane lažne informacije o neobstoju virusa in škodljivosti cepljenja. Dobro pri tem je le to, da je list izročil meni in ne Marini, Franciju ali Ireni. Njih na to, da virus in bolezen covid-19 obstajata, opominjajo neskončni dnevi in neprespane noči, ko so trepetali za svoje drage. Opominjajo jih sveče, ki jih vsakodnevno prižigajo za mamo, očeta in brata. In njihova počivališča, kjer nagrobni napisi hranijo njihova imena. Umrli niso le številke, statistika. Tistim, ki so ostali za njimi, so bili žena, mož, oče, mama, brat, sestra, prijatelj, sopotnik in še kaj. Bili so nekdo, ki so ga imeli radi.
KOMENTARJI (322)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.