'Ni človeka, ni problema'

Danes 42-letni Mansouri je iz Irana v Slovenijo – po tako imenovani balkanski begunski poti – pribežal pred šestimi leti. Upal je, da se bo njegova kalvarija – s tem, ko je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito – končala. A se ni. Še danes čaka, kakšna bo dokončna odločitev uradnikov ministrstva za notranje zadeve. "Karkoli upravno sodišče odloči o tvojem primeru, se ministrstvo za notranje zadeve pritoži. In potem čaka. To gre potem na Vrhovno sodišče, se vrne nazaj. Gre za tak pingpong, ti si pa sredi tega."

Prav to – dobiti status begunca – je ena večjih težav slovenske azilne politike, pojasnjuje Zana Fabjan Blažič iz Delovne skupine za azil, kjer že leta pomagajo prosilcem za azil in beguncem. "Celoten azilni sistem je narejen tako, da ljudi izčrpava, da obupajo, da se potem sami deportirajo domov ali pa da odidejo nekam drugam. Ni človeka, ni problema. Treba je pač ljudi izmučiti do te mere, da bodo sami zapustili Slovenijo, ker očitno tukaj niso dobrodošli."

Tovrstno ostro in nepopustljivo migracijsko in azilno politiko – je jasen Uroš Škerl Kramberger, novinar časnika Dnevnik, ki usode beguncev spremlja že leta – je v veliki meri zaznamovalo leto 2015, ko je Slovenijo prečkalo več kot 360 tisoč prebežnikov. "Tudi po tem, ko so številke padle, je pa aparat – če se lahko tako izrazim – ostal pri prepričanjih, da je treba mejo varovati, da so begunci nevarnost, da – uporabljajo izraz – nas bodo preplavili. In to se dogaja še vedno, tudi sedaj, ko so številke veliko nižje."

Kako krut, neusmiljen, nečloveški je slovenski azilni sistem, kaže prav tragična smrt komaj 10-letne kurdske deklice v deroči Dragonji in usoda njene družine, je jasna Urša Regvar iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij. "Dogajanje na meji, ko je umrla kurdska deklica, je v bistvu jasen pokazatelj tega, kako zaprta je Slovenija. Mama, tudi po tem, ko je izgubila svojega otroka, ni mogla v Sloveniji zaprositi za azil. Postavlja se zelo jasno vprašanje, kako to, da ni zaprosila za azil, glede na to, da je šlo za ranljivo osebo, ali je sploh imela to možnost, jo je policija o tem poučila in ali jo je kljub temu vrnila na Hrvaško."

Policijsko nasilje, pretresljivi posnetki samopoškodovanj ...

Še en kazalec zaprte azilne politike je prav vračanje prebežnikov hrvaškim varnostnim organom. Slovenija namreč to, na podlagi meddržavnega sporazuma o vračanju tujcev še vedno počne; v zadnjih štiri letih je na Hrvaško vrnila več kot 29 tisoč ljudi, pred tem le nekaj sto na leto. In to počne kljub temu, da je znano, kaj se na Hrvaškem dogaja, da tam prebežnike pogosto pretepajo, ustrahujejo, preden jih preženejo naprej na jug, v Bosno in Hercegovino. Če prebežnikov slovenska policija na Hrvaško ne uspe vrniti takoj, jih pogosto – preden jih odstrani iz države – zapre v postojnski center za tujce. Že kar nekaj časa pa tja zapirajo tudi prosilce za mednarodno zaščito, ki jim je ministrstvo za notranje zadeve omejilo gibanje. Pribežniki so - pripovedujejo nevladniki - v centru zaprti dneve, tedne, mesece. Brez možnosti, da bi se pritožili, pravna pomoč je zelo omejena. Zadnje čase pa iz postojnskega centra znova prihajajo pričevanja o policijskem nasilju, pretresljivi posnetki samopoškodovanj, pripoveduje Uroš Škerl Kramberger. "To uradno ni zapor, ima pa vse elemente zapora in tam so zaprti ljudje, ki niso storilci kaznivih dejanj. V zadnjem času od tam prihajajo zgodbe o samopoškodovanjih, posnetki ljudi, ki v stiski pojejo kovance in vijake. To je nekaj res najbolj strašnega, kar smo videli do zdaj iz centra za tujce."

Begunci sicer znova bolj množično trkajo na evropska vrata. Zunanje meje Evropske unije je lani po podatkih Frontexa prečkalo skoraj 200 tisoč ljudi, največ po letu 2017. Več kot 65 tisoč prek Sredozemlja, 60 tisoč po zahodnobalkanski poti. 8 tisoč ljudi je v Evropo skušalo po novi vzhodni poti – iz Belorusije proti Poljski in Litvi. V večini primerov – zaradi zaprtih evropskih meja – so obup in nemoč ljudi, ki bežijo na varno, izkoristili tihotapci. Temu v pogovoru za 24UR Fokus s številkami pritrjuje tudi Robert Črepinko, vodja Europolovega centra za boj proti tihotapljenju migrantov. "Ob ustanovitvi evropskega centra proti tihotapljenju migrantov smo ocenili, da okrog 90 odstotkov migrantov uporablja storitve tihotapcev. Zdaj bi si upal napovedati, da je ta odstotek še bistveno višji. Osebno si ne morem predstavljati, da je mogoče priti v ciljno državo Evropske unije, ne da bi bile vsaj na enem delu te poti uporabljene storitve tihotapcev. In seveda so te storitve tudi zelo drage."

Celoten prispevek je že na VOYO.