'Ostati človek v težkih časih'

Ena od legendarnih zdravnic Zora Konjajev je bila takrat medicinka na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. "Že pustiti doma streho nad glavo, redne obroke, toplo odejo ... iti tja, kjer nisi vedel, ali boš imel streho nad glavo, ali boš imel hrano, ali boš preganjan, to so bile moralne kakovosti, ki si jih danes težko zamišljamo," pripoveduje o medicinskem osebju tistega časa. Na začetku, pripoveduje, so ranjene partizane zdravili kar po hišah ali pa jih s ponarejenimi dokumenti oskrbovali v civilnih bolnišnicah. Zaradi čedalje številčnejše vojske so morali ranjence nositi s seboj, kar je postajal vse večji problem, zato je nekaj slovenskih zdravnikov prišlo na idejo, da bi vzpostavili mrežo partizanskih bolnišnic. 

Te bolnišnice so del zgodovine in del naše dediščine, na katerega pogosto pozabljamo. Nekatere – takšne in drugačne, med seboj tudi zelo različne – smo obiskali v poletnih tednih, pogovarjali smo se z muzealci, z ljudmi, ki skrbijo, da vedenje o teh bolnišnicah ne gre v pozabo, z domačini, z nekdanjimi bolniki in ranjenci, ki so se zdravili v njih. Zgodbe iz preteklosti, ki so spomin in opomin,  poklon zdravnicam in zdravnikom in medicinskemu osebju tistega časa. In nauk, da je prav v težkih in zapletenih časih treba ostati človek.

"Tehtal sem 35 kilogramov, ko so me nosili" ... "Ni bilo anestezije, zato smo bili operirani tako, da so nam dali piti alkohol" ... "Zgrudil sem se in na postelji je bil zraven mene na levi mrtev in na desni mrtev človek" ... "V njenih očeh nisi zasledil trohice strahu" ... "Zaradi svojega nepopustljivega značaja je pogosto prišla v spor s politkomisarji in bila celo aretirana" ... To so deli zgodb, ki ste jih lahko nocoj slišali v 24UR Fokus. 

Za sodelovanje in pomoč se zahvaljujemo Filmskemu arhivu pri Arhivu Republike Slovenije, Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Dolenjskemu muzeju, Idrijskemu muzeju ter Miklavžu Sintiču in Ladu Hribarju. 

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.