Pogovor o smrti je v resnici pogovor o življenju

Je zdravnica onkologinja, Ljubljančanka, ki starost preživlja na Štajerskem. S prijateljico, življenjsko sopotnico Julko Žagar, upokojeno zdravnico splošne medicine, sta se pred devetimi leti odločili, da se iz prestolnice preselita v eno izmed dvoposteljnih sob v Domu sv. Jožefa v Celju. Poiskali sta si okolje, v katerem imata vso potrebno oskrbo in nikogar ne obremenjujeta. O starosti, o tem, kako in kje jo bomo preživeli, da bo starost bogata in kakovostna, je treba razmišljati že prej, poudarja Metka Klevišar. Na stara leta se je treba pripraviti zgodaj, ko si še pri močeh. 

Metka Klevišar je pionirka slovenskega hospica. Leta 1995 je s sodelavci ustanovila društvo Hospic, tega leta je postala tudi Slovenka leta. Ljudi vsak dan ozavešča o minljivosti. In to počne že leta. Na njenem profilu Facebook vsako jutro okoli šeste ure lahko preberete drobno zgodbo, ki človeku da misliti. Z Julko vodita pogovore o življenju in smrti. To je pripovedovanje o neizogibnem, ki ga je treba sprejeti. In v tem je lepota njunih besed. "O smrti in minljivosti je pomembno govoriti zato, da lepše živimo, da lažje živimo," je prepričana naša sogovornica. "Mislim, da je to nekaj, o čemer bi se morali ves čas pogovarjati. Grozno se mi zdi, da se ljudje bojijo smrti, kot da je nekaj strašnega. Nihče ne bo temu ušel, pa s tako grozo mislijo na to in o tem nočejo govoriti." S smrtjo se je pogosto srečala kot zdravnica na Onkološkem inštitutu, o smrti so jo največ naučili bolniki. "To, kar sem doživljala na Onkološkem inštitutu, je meni največ dalo." Za te izkušnje je neizmerno hvaležna, bolniki so ji pokazali, kako je živeti z neozdravljivo boleznijo, o čem razmišljajo, kaj si želijo, o čem se želijo pogovarjati, s kom želijo deliti najintimnejše misli ob koncu življenja. "Vidiš in slišiš več kot samo z očmi in ušesi."

Tudi zato je Metka Klevišar proti temu, da bi umirajočega bolnika za vsako ceno na vso moč skušali ohranjati pri življenju. Je velika zagovornica paliativne oskrbe, ki pa ne pomeni le lajšanje bolečin umirajočim, pač pa celostno obravnavo bolnika, ki odhaja in njegovih svojcev. Obe z Julko sta napisali jasna navodila in želje, kako naj z njima ravnajo, ko bosta umirali, kako in kje želita biti pokopani. Tudi zato, pravita, se smrti ne bojita, ker imata stvari urejene. Čas jima teče hitro. Pravita, da moraš v življenju v čisto vseh obdobjih iti naprej in delati korake. Ne pa čakati in pričakovati, da se bo kaj zgodilo samo od sebe. Osamljenost, pravita, je eden največjih problemov današnjega časa. Zato sta s svojim dolgoletnim sobivanjem dobili vzajemno pomoč in se otresli bremena samote. A o tem, da v starosti ne boš sam in osamljen je - poudarjata še enkrat - treba razmišljati prej. Dati je treba pobudo. In vedeti, da ima vsak med nami v svojem krogu ljudi zagotovo nekoga, s katerim bi lahko sobival.