Premalo se borimo za tisto, kar vemo, da je prav

Igralka in performerka Katarina Stegnar je nagrado Prešernovega sklada dobila leta 2016, pisateljica in filozofinja Mojca Kumerdej leta 2017, akademska slikarka in ilustratorka Alenka Sottler pa leta 2014. Poleg te nagrade so za svoje delo prejele tudi druga priznanja. Prispevek o njih je pripravila novinarka Tina Kristan.

Alenka Sottler je poznana in nagrajevana doma in v tujini. Ilustrirala je več kot 50 knjig za otroke in odrasle, med njimi Pepelko Bratov Grimm, pravljice Svetlane Makarovič, pesniški zbirki Pesem za liro Bine Štampe Žmavc in Prividi Nika Grafenauerja, tudi roman Tujec Alberta Camusa. Dobila je zlato medaljo Združenja ilustratorjev v New Yorku, dvakrat je bila nominirana za prestižno Andersenovo nagrado, je tudi članica newyorškega združenja ilustratorjev. Zdaj ilustrira pravljico Bambi za ameriško založbo. Izjemno povedne so njene ilustracije iz cikla z naslovom Dobro jutro in Dober dan, njuna osnova pa je črtna koda. Alenka Sottler pravi, da gre za govor o ekonomiji, "kar je absurd za umetniško ustvarjanje, ampak če vidimo, da živimo sistem, ki je popolnoma prepojen s številkami in finančnimi transakcijami, se ga ne moreš lotiti drugače kot z vizualnimi simboli tega sistema".

Katarina Stegnar – dve desetletji aktivna na neodvisni sceni, zadnja leta tudi ena ključnih igralk v Mladinskem gledališču. Leta 2007 je dobila nagrado za najboljšo mlado igralko na Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, skupaj s kolegi, ki so ustvarili predstavo Človek, ki gleda svet, leta 2017 Borštnikovo nagrado za igro. Sodelovala je tudi v različnih mednarodnih produkcijah, nastopala v vsaj treh jezikih in gostovala na treh celinah. Igrala je v več filmih, tudi v filmih Barabe! in Drevo, ter  v številnih performansih in predstavah. Je del kolektiva Beton Ltd, kjer sodeluje z igralcema Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. Tudi kot avtorica, in ne le kot igralka, že vrsto let opozarja na družbene probleme. Nedavno denimo s plakati v akciji #HateBetter, ki jo je zasnovala v sklopu Festivala Performansa. Trenutno veliko časa preživi v Nemčiji, kjer v koprodukciji z mestnim gledališčem v Nurnbergu nastaja predstava Ustavi me. Osrednja tema predstave je nepremičninski balon, stanovanjska problematika.

Med stvarmi, ki jih za Fokus izpostavi Katarina Stegnar, je tudi misel: "Premalo se želimo boriti za tisto, kar vemo, da je prav. Vsi nekako vemo, da bi morali urediti socialna vprašanja, da bi morali urediti vprašanja z begunci, da bi moral nepremičninski balon že počiti ... Da to, kar se je zdaj zgodilo v državnem zboru, z odstopom, s temi zavarovalnicami ... mislim, da je vsakemu jasno, kaj je prav, a se pretvarjamo, da ne vemo. To je nekaj, kar mene zelo zelo moti." Rešitev vidi v aktivnem državljanstvu. "V nekih skupnostih je moč in te moči bi se morali zavedati, se emancipirati, stopiti velikokrat tudi na ulice, jasno izraziti svoje mnenje, povedati, da se ne strinjamo. In še to – mislim, da obstaja vedno možnost, da je lahko jutri bolje."

Mojca Kumerdej. Avtorica dveh zbirk kratkih zgodb – Fragma in Temna snov – ter dveh romanov: Krst nad Triglavom, ki je bil objavljen leta 2001, in Kronosova žetev iz leta 2016. Zanj je dobila nagrado Prešernovega sklada, kritiško sito, ki jo za najboljše literarno delo podeljujejo literarni kritiki, ter bila med finalisti Kresnika, Delove nagrade za roman leta. Razprodan je že drugi ponatis romana, preveden pa je že v angleščino, nemščino, srbščino in hrvaščino. Je tudi publicistka, filozofinja, kot dramaturginja pa je sodelovala pri dveh predstavah Dragana Živadinova, s predstavo Projektator so leta 2016 na Borštnikovem srečanju dobili nagrado za dramaturško obdelavo tekstovne predloge.

"Ogromno pravic, ki so se nam zdele do še pred nekaj desetletji samoumevne in izborjene, ki so si jih ljudje izborili, so se izkazale za dejansko povsem negotove, ljudje jih izgubljamo, vse več je prekarnega dela, tudi ljudje, ki so redno zaposleni, živijo pod pritiski in grožnjo, da se lahko hitro zgodi, da izgubijo delo, to seveda ljudem tudi jemlje pogum, mnogim," med drugim opozarja Mojca Kumerdej. In izpostavi odstavek iz svoje knjige: "Kdor verjame, da se človeštvo uči iz zgodovine, je strašansko naiven. (...) Edino, kar se človeštvo v resnici nauči, je idiotsko ponavljanje prežvečenega stavka o zgodovini kot o učiteljici človeštva, kar pa so le mokre sanje dobričin. Kot da bi si ljudje resnično želeli učiti in bi večini razmisleki in učenje povzročalo večje ugodje od nizkotnih surovih strasti. Ni to isto, kot pri živalih. Človek ve, kdaj drugemu zadaja bolečino, pa to vseeno počne. Zgodovina je serija ponovitev nasilja in prav nič drugače ne bo v prihodnosti. Le načini in oblike uničevanja bodo hitrejši in bolj množični."

Katere so še teme, o katerih so govorile za Fokus? Kakšna so sporočila?

Prispevek si lahko v celoti ogledate na Voyu.